Jedro

Neutemeljene so pritožbene trditve o podanosti kršitve 14. člena ZPP in o zmotni uporabi 365. člena OZ, ker bi naj priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku lahko pretrgala le zastaranje odškodninskih terjatev v zvezi z ravnanji toženca, ki so bila predmet obtožnega akta. Že dejstvo, da lahko oškodovanec v kazenskem postopku premoženjskopravni zahtevek vloži že v predkazenskem postopku (prvi odstavek 109. člena ZKP, četrti odstavek 102. člena ZKP), kaže, da ta ne more biti vezan na ravnanja, ki so predmet na podlagi opravljene preiskave kasneje vloženega obtožnega akta ali še kasneje, po obravnavi dokazov na glavni obravnavi izdane kazenske obsodilne sodbe.

Določba 365. člena OZ opredeljuje kot ravnanje, ki pretrga zastaranje (razen vložitve tožbe), vsako ravnanje upnika zoper dolžnika pred sodiščem in drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Torej je za opredelitev ali gre za upnikovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem, ki bi imelo za posledico pretrganje zastaranja po 365. členu OZ, odločilen namen upnika, da se zagotovi, zavaruje ali izterja terjatev. Takšen namen pa vložen premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, tudi če zajema škodo, ki ni direktna posledica v kazenskem postopku obravnavanega kaznivega dejanja, zasleduje.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in izreku o stroških potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 11. 3. 2021 razsodilo: - pod točko I izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) in toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da v 15. dneh tožnici plača odškodnino v znesku 17.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2017 dalje; - pod točko II izreka je tožbeni zahtevek tožnice v presežku za plačilo še nadaljnjih 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2017 dalje zavrnilo; - pod točko III izreka odločilo, da je toženec dolžan tožnici v 15. dneh povrniti pravdne stroške v znesku 1.969,81 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje; - pod točko IV izreka odločilo, da je toženec dolžan tožnici v 15. dneh povrniti 2.033,32 EUR pravdnih stroškov na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodbo sodišča prve stopnje je s pritožbo izpodbijal toženec. S pritožbo je izpodbijal odločitve pod točko I, III in IV izreka. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno, da se v izpodbijanih delih spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice še za nadaljnjih 10.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se ponovno odloči o pravdnih stroških.

V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti toženca tudi za po tožnici zatrjevana ravnanja toženca od leta 1985 do 7. 2. 2015. Glede na toženčev ugovor zastaranja za vsa očitana ravnanja pred 24. 3. 2012 oziroma 10. 12. 2013 ter da sme sodišče prve stopnje v tem postopku ugotavljati toženčevo odškodninsko odgovornost zgolj za dejanja, ki so predmet pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka dne 24. 3. 2017, ki vsebuje vse očitke, ki jih je zatrjevala tudi v predmetni tožbi, pretrgala zastaranje, zato pa je vložena tožba vložena znotraj triletnega zastaralnega roka. Glede na 101. člen ZKP se lahko premoženjskopravni zahtevek nanaša zgolj na škodo, ki je nastala s kaznivim dejanjem, ki je predmet obtožnega akta. Zato pa vložitev premoženjskopravnega zahtevka pretrga zastaranje zgolj glede teh dejanj. Sodišče prve stopnje ni potegnilo ločnice med dejanji, ki jih zajema pravnomočna kazenska sodba in drugimi. Zato ni pravilno uporabilo 14. člena ZPP. Sodišče sicer lahko ugotavlja obstoj zatrjevanih dogodkov, ki jih kazenska obsodilna sodba ne zajema, vendar pa mora pri teh upoštevati zastaralni rok, ki velja za te druge odškodninske terjatve in na katere prijava premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku ne učinkuje. Zato pa bi tožnica morala tožbo vložiti najkasneje do 27. 8. 2018, ko je potekel triletni rok. Ker je sodišče prve stopnje napačno rešilo ugovor zastaranja, je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, ko je vsa ravnanja toženca presojalo kot celoto in tožnici prisodilo enotno odškodnino zaradi kršitve osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo obstoj fizičnega nasilja. Tožnica bi glede dejanj, ki jih kazenska sodba ne zajema, morala vsak škodni dogodek točno opredeliti. Zato pa zaradi presplošnosti njenih trditev o fizičnem nasilju ni mogoče govoriti. Sicer pa niti R. A., niti I. Ž. nista potrdila fizičnega nasilja. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da je tožnica izkazala toženčevo spolno nasilje. Toženec za tožničino opravljanje splavov sploh ni vedel, saj mu tožnica ni povedala. Zato pa splavov ne gre enačiti s posledico spolnega nasilja, ampak le kot izraz volje tožnice. Sodba sicer o tem, s čim je tožnica izkazala dejanja spolnega nasilja nad njo, nima razlogov, zato pa je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem je sodišče prve stopnje zmotno dokazno breme za dokazovanje, da sta bila splava v letih 1997 in 1999 posledica spolnega nasilja, naložilo tožencu namesto tožnici. Tožnica tega dokaznega bremena očitno ni zmogla. Tožnica sicer ni prerekala toženčevih trditev, da od leta 1997 nista bila intimna. Kot izhaja iz točke 30 obrazložitve je sodišče prve stopnje kot celoto obravnavalo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, telesne bolečine in strah. Ker pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice iz naslova telesnih bolečin, te škode v celotno škodo ne bi smelo zajeti. Ker ni jasno ali je v enotno škodo sodišče vštelo tudi telesne bolečine, so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, kar pomeni podanost absolutne bistvene kršitve. Sodišče prve stopnje je z vprašanjem izvedencem, kako je tožnica od leta 1997 dalje doživljala fizično, psihično in spolno nasilje in za katerega ni imelo podlage v trditvah strank, izvedencem dalo vedeti, da se je nasilje izvajalo že od leta 1997 dalje. Ker pa je za tem sodišče sledilo izvedeniškemu mnenju, je na podlagi le-tega zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ker iz sodbe ne izhaja kakšno obdobje, v katerem je toženec izvajal nasilje nad tožnico, je sodišče prve stopnje obravnavalo, je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedeniško mnenje izvedencev, ko so pojav Prilagoditvene motnje vezali na leto 1997, je neprepričljivo, saj v medicinski dokumentaciji za tožnico ni izvida, ki bi pričal o tej diagnozi pred letom 2015, izvedenci pa so očitno ta zaključek sprejeli na podlagi zavajajočega vprašanja sodišča. Tožnica leta 1997 kot nekega mejnika niti ne zatrjuje. Tako pojava Prilagoditvene motnje leta 1997 ne potrjuje noben dokaz. Ker je sodišče prve stopnje z izvedenci ugotavljalo dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala, je podana bistvena kršitev drugega odstavka 7. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 36. točki obrazložitve napačno povzelo znake rezidualnih simptomov Prilagoditvene motnje, kar je absolutna bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pomešalo definicijo Prilagoditvene motnje kot psihične motnje in definicijo rezidualnih simptomov. Kot je razvidno iz izvedeniškega mnenja in ustnega zaslišanja dr. P. gre pri Prilagoditveni motnji za relativno blago psihično motnjo, pri kateri se pojavljajo simptomi znižanega razpoloženja in povečane anksioznosti, ki pa ne izpolnjujejo kriterijev niti za blago depresivno epizodo. Rezidualni simptomi pa so simptomi, ki ostanejo po preboletju psihične motnje in ki utegnejo biti trajni glede na naravo in se pojavljajo v nižji intenziteti, kot so se v času trajanja psihične motnje in nekontinuirano. Da je sodišče prve stopnje pomešalo prilagoditveno motnjo in rezidualne simptome te motnje in je pojavne znake prilagoditvene motnje pripisalo rezidualnim simptomom, je razvidno tudi iz točke 37 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je za določena psihična stanja (vznemirjenost, nemirnost, zaskrbljenost, …) zapisalo, da sodijo v sklop povečane anksioznosti, čeprav iz izvedeniškega mnenja izhaja, da se pojavljajo v sklopu rezidualnih simptomov, torej v blažji intenziteti in nekontinuirano. Gre za absolutno bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člen ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da je poskus tožničinega samomora v letu 2015 v vzročni zvezi z izvrševanim nasiljem toženca. Sodišče je ob tem verjelo tožnici in njenemu sinu M., ne pa izvedencem, čeprav je izvedenec psihiatrične stroke strokovnjak, ki je edini usposobljen za to vprašanje, za katerega pa niti sodišče niti priče nimajo znanja. Zato bi sodišče prve stopnje moralo slediti izvedencu. Sodišče prve stopnje je na podlagi neprepričljivega izvedeniškega mnenja tudi zmotno ugotovilo, da je tožnica že od leta 1997 dalje v odnosu do toženca doživljala strah in da tudi po letu 2015 dalje, ko s tožencem ne živita več skupaj, še vedno doživlja strah. Na podlagi takšne zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer pa bi ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni odločitvi o ugovoru zastaranja lahko sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj psihično nasilje in njegove posledice, ki so predmet obravnavane kazenske sodbe, to je od leta 2012 do 7. 2. 2015. Zaradi rezidualnih simptomov blage duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne upravičujejo po sodišču prve stopnje prisojene enotne odškodnine v prisojeni višini 17.500,00 EUR. Ker se iz razlogov sodbe ne da ugotoviti ali je sodišče prisodilo enotno odškodnin za obdobje od leta 1985 dalje ali od leta 1997 dalje, sodišče pa tudi ni navedlo, na katero sodno prakso se je pri odmeri odškodnine sklicevalo, je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožnika bi sicer primerna denarna odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice tožnice v času od leta 2012 do 7. 2. 2015 lahko znašala največ 7.000,00 EUR. Materialnopravno zmotna je odločitev sodišče prve stopnje o prisojenih zakonskih zamudnih obresti. Za dejanja in škodo, ki jih kazenska sodba ne zajema, toženec z vloženim premoženjskopravnim zahtevkom ni mogel priti v zamudo. Zanje bi lahko v zamudo prišel šele z vložitvijo tožbe. Sicer pa zakonske zamudne obresti začnejo teči šele z izdajo sodbe.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s teorijo in sodno prakso, ki jo je tudi navedlo (v opombah številka 3, 4, 6, 7 in 8), obrazložilo pomen in vsebino procesnega določila 14. člena ZPP in v zvezi z njim (ne)vezanost civilnega sodišča na dejstva in dejanja, ki ne predstavljajo dejstvene podlage kazenske sodbe. Zato pritožbeno sodišče razlogovanja sodišča prve stopnje ne ponavlja, se pa nanj kot na pravilnega v celoti sklicuje. Povzema le pravilni pravni zaključek sodišča prve stopnje, da so po tožnici zatrjevana nedopustna ravnanja toženca, ki jih sicer kazenska obsodilna sodba ne zajema in z njimi povezani odškodninski zahtevek tožnice, lahko predmet obravnave civilnega sodišča, to pa po pravilih, ki sicer veljajo za obravnavo odškodninskih zahtevkov in za ugotavljanje toženčeve odškodninske obveznosti (131. člen OZ). Po takšnih se obravnava tudi toženčev ugovor zastaranja. Glede na to, da tožničine odškodninske terjatve za škodo, povezano s toženčevimi ravnanji, ki niso bila zajeta v kazenski obsodilni sodbi, predstavljajo terjatve med zakoncema, je sodišče prve stopnje pravilno (1. točka 358. člena OZ) zaključilo, da zastaranje zanje do razveze zakonske zveze med pravdnima strankama (27. 8. 2015) ni teklo, ker je bilo zadržano in je začelo teči 28. 8. 2015. Ob ugotovitvi, da je tožnica v kazenskem postopku zoper toženca, v katerem je bil toženec zaradi ravnanj psihičnega nasilja nad tožnico od leta 2012 do 7. 2. 2015 s pravnomočno sodbo bil spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini, dne 24. 3. 2017 vložila premoženjskopravni zahtevek, v katerem je ob zatrjevanjih, kakršne sicer vsebuje tudi predmetna tožba, zahtevala, da se tožencu naloži v plačilo odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 60.000,00 EUR za vsa ravnanja in za škodo, ki jo je uveljavljala v predmetni tožbi, je glede na določilo 365. člena OZ pravilno zaključilo, da je z vložitvijo tega premoženjskopravnega zahtevka 24. 3. 2017 prišlo do pretrganja zastaranja, kar pomeni, da so zastaralni roki (kot jih za odškodninske terjatve določa prvi in drugi odstavek 352. člena OZ), takrat začel teči znova. Ker do 8. 12. 2018, ko je bila vložena predmetna tožba, ni potekel niti triletni subjektivni rok niti petletni objektivni rok iz prvega in drugega odstavka 352. člena OZ, je pravilno zaključilo, da ugovor zastaranja toženca v zvezi z odškodninskimi terjatvami tožnice zaradi ravnanj toženca pred letom 2012 (in za katere sicer tudi ne velja ureditev iz 353. člena OZ), ni utemeljen. Neutemeljene so tako pritožbene trditve o podanosti kršitve 14. člena ZPP in o zmotni uporabi 365. člena OZ, ker bi naj priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku lahko pretrgala le zastaranje odškodninskih terjatev v zvezi z ravnanji toženca, ki so bila predmet obtožnega akta. Že dejstvo, da lahko oškodovanec v kazenskem postopku premoženjskopravni zahtevek vloži že v predkazenskem postopku (prvi odstavek 109. člena ZKP, četrti odstavek 102. člena ZKP), kaže, da ta ne more biti vezan na ravnanja, ki so predmet na podlagi opravljene preiskave kasneje vloženega obtožnega akta ali še kasneje, po obravnavi dokazov na glavni obravnavi izdane kazenske obsodilne sodbe. Slednje potrjuje tudi določba drugega odstavka 105. člena ZKP, ki določa, lahko sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancem prizna premoženjskopravni zahtevek, če podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno presojo, pa kazensko sodišče oškodovanca napoti na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom. Sicer pa določba 365. člena OZ opredeljuje kot ravnanje, ki pretrga zastaranje (razen vložitve tožbe), vsako ravnanje upnika zoper dolžnika pred sodiščem in drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Torej je za opredelitev ali gre za upnikovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem, ki bi imelo za posledico pretrganje zastaranja po 365. členu OZ, odločilen namen upnika, da se zagotovi, zavaruje ali izterja terjatev1. Takšen namen pa vložen premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, tudi če zajema škodo, ki ni direktna posledica v kazenskem postopku obravnavanega kaznivega dejanja, zasleduje.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedb tožnice, obeh sinov pravdnih strank M. in R. A., priče I. Ž. in A. J., potrjenih z izvedeniškim mnenjem izvedenke psihiatrične stroke dr. Ž. T., ugotovilo, da je toženec odvisnik od alkohola in da se je ta odvisnost pri njem razvila že v zgodnji odrasli dobi, v času po poroki pravdnih strank leta 1985 pa se je le stopnjevala, toženec pa do te svoje odvisnosti ni pokazal nobene kritičnosti. Na podlagi skladnih izpovedb tožnice in obeh otrok pravdnih strank v predmetnem in predhodnem kazenskem postopku, pa tudi na podlagi odločbe o prekršku z dne 21. 1. 2003, ki te izpovedbe potrjuje, je ugotovilo, da je toženec že kmalu po poroki, ko je večinoma vsak večer po službi prišel domov vinjen, nad tožnico z žaljivkami in grožnjami, da jo bo ubil, zaštihal, vrgel čez balkon, ustrelil, pričel izvajati psihično nasilje. S takšnimi ravnanji izvrševano psihično nasilje je toženec nad tožnico kontinuirano izvajal vse do leta 2015, ko mu je s strani policistov Policijske postaje Rogaška Slatina bil izrečen ukrep prepovedi približevanja domu pravdnih strank. Slednje je sodišče prve stopnje za obdobje od leta 2012 dalje ugotovilo tudi na podlagi pravnomočne kazenske obsodilne sodbe z dne 10. 9. 2018, s katero je bil toženec zaradi izvrševanja psihičnega nasilja nad tožnico od leta 2012 do 5. 2. 2015, izvrševanega z istovrstnimi ravnanji, spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini. Na podlagi skladnih izpovedb tožnice, prič M. in R. A. ter njihovih skladnih izpovedb v kazenskem postopku in odločbe o prekršku z dne 21. 5. 2003 pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je začel toženec kasneje nad tožnico izvajati tudi fizično nasilje, ko jo je močno stiskal za roke, jo potisnil v zid, mizo, posteljo in v druge predmete ter jo hotel poriniti po stopnicah, pa je tožnica padec po njih preprečila, ko se je prijela za ograjo. Takšnih ravnanj fizičnega nasilja nad tožnico toženec sicer ni izvajal tako pogosto kot psihično nasilje, vendar pa velikokrat in kontinuirano, vse do policijskega izreka ukrepa prepovedi približevanja 7. 2. 2015. Na podlagi prepričljive izpovedbe tožnice, potrjene z izpovedbami prič M. A. in A. J. in siceršnjimi ugotovljenimi izvrševanimi ravnanji in odnosom toženca do tožnice, pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je vinjeni toženec kasneje, vendar pa pred letom 1997 in do leta 1999, ob večernih prihodih domov toženko kljub njenemu nasprotovanju silil v spolne odnose in če se mu je uprla, se je vso noč drl na njo, zato pa je tožnica večkrat, da bi to preprečila, popustila in privolila v spolne odnose. Takšna dokazna podlaga, njena dokazna ocena in dokazni zaključki so življenjsko logični in prepričljivi in jih toženec s pritožbenimi trditvami, da R. A. in I. Ž. nista potrdila fizičnega nasilja, toženec pa ni vedel za tožničino opravljanje splavov leta 1997 in leta 1999, ne more omajati. Glede na tožničine trditve o kontinuiranem večletnem izvrševanju fizičnega nasilja nad tožnico s ponavljajočimi istovrstnimi ravnanji, ki jih je dokazni postopek potrdil, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da so takšne tožničine trditve o ravnanjih fizičnega nasilja zadostno opredeljene, tudi če tožnica ni časovno konkretneje opredelila vsakega od toženčevih takšnih ravnanj.

7. Kot to opredeljuje Zakon o preprečevanju nasilja v družini v tretjem in četrtem odstavku 3. člena, je fizično nasilje v družini vsaka uporaba fizične sile ali grožnje z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali ji omejuje gibanje, ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe. Spolno nasilje pa so ravnanja s spolno vsebino, v katero žrtev ne privoli ali je vanje prisiljena. Ugotovljena ravnanja toženca v odnosu do tožnice, izpolnjujejo kriterije tako fizičnega kot spolnega nasilja. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnica ni dokazala zatrjevanega toženčevega fizičnega in spolnega nasilja zoper njo.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodba ne vsebuje razlogov o tem, s čim je tožnica izkazala dejanja spolnega nasilja nad njo in s tem utemeljevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sodbenega zapisa v točki 28 obrazložitve ta jasno izhaja. Iz zapisa v navedeni točki obrazložitve sodbe pa tudi izhaja, da je sodišče kot nedopustna ravnanja toženca zoper tožnico štelo ravnanja toženca, ki jih je ta zoper tožnico, najprej kot ravnanja psihičnega nasilja, nato pa tudi kot ravnanja fizičnega nasilja in do leta 1999 ravnanja spolnega nasilja, začel izvrševati kmalu po sklenitvi zakonske zveze leta 1985, nato pa kontinuirano vse do 7. 2. 2015, ko je Policijska postaja ... tožencu odredila prepoved približevanja stanovanjskemu bloku, kjer sta do takrat pravdni stranki skupaj živeli. Tako se tudi pritožbeni očitek, da iz sodbe ne izhaja, v kakšnem obdobju je toženec izvajal nedopustna ravnanja zoper tožnico in je zato podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, izkaže kot neutemeljen.

9. Da se je zaradi nasilnih ravnanj toženca pri tožnici leta 1997 razvila Prilagoditvena motnja, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi pisnega izvedeniškega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in dodatnega ustnega zaslišanja izvedenca psihiatrične stroke dr. P. Da takšne ugotovitve izvedencev izhajajo iz medicinske dokumentacije tožnice in osebnega pregleda tožnice, ki so ga izvedenci opravili in ob katerem so preverjali vpliv posameznih stresorjev na aktivacijo simpatičnega avtonomnega živčnega tožnice in da je po letu 1997 bilo pri tožnici mogoče ugotovitvi tolikšno dekompenzacijo na področju dotedanjega spoprijemanja s stresorji, da je bilo mogoče ugotoviti takšno motnjo, je pojasnil tudi zaslišani izvedenec dr. P., ob tem pa tudi izrecno zanikal, da bi na ugotovljeni čas pojava Prilagoditvene motnje pri tožnici vplivalo vprašanje sodišča. Ker ugotovitev pojavnosti in diagnoze ugotovljene psihične motnje pri tožnici spada v strokovno področje izvedencev specialistične medicinske stroke, ki so takšno mnenje tudi podali in je sodišče prve stopnje podano mnenje utemeljeno štelo za konsistentno in prepričljivo, mu je tudi utemeljeno sledilo. Pritožbeni očitki toženca, utemeljevani z lastno dokazno oceno toženca, da takšna diagnoza iz medicinske dokumentacije tožnice pred letom 2015 ne izhaja in s ponavljanjem trditev o zavedenosti izvedencev s postavljenim vprašanjem sodišča, tako ne morejo omajati prepričljivosti takšnih ugotovitev sodišča. Ker pa so izvedenci na podlagi trditev tožnice o tožničinih zdravstvenih in psihičnih težavah na podlagi medicinske dokumentacije in pregleda tožnice v svojem izvedeniškem mnenju podali le strokovno opredelitev tožničine duševne motnje in čas njene pojave, so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem takšnih ugotovitev izvedencev kršilo določila 7. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi pisnega izvedeniškega mnenja Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja in ustne dopolnitve izvedenca psihiatrične stroke dr. P., ugotovilo, da se je pri tožnici zaradi toženčevega nasilja, ki ga je doživljala kot kontinuirano izpostavljenost različnim stresorjem, v letu 1997, ko so ti stresorji presegli njene kompenzatorne mehanizme spoprijemanja z njimi, pojavila Prilagoditvena motnja. Ta je trajala vse do leta 2015, ko je bila tožnica izpostavljena tem stresorjem. Pri tožnici se je sicer razvil podtip Prilagoditvene motenje, to je depresivna reakcija s prevladovanjem znižanega razpoloženja v klinični sliki ob sicer povečani anksioznosti (ki se je kazalo z vznemirjenostjo, nemirnostjo, tesnobo, zaskrbljenostjo) in strahu. Tožnici pa so se ob povečani anksioznosti pojavljale tudi vrtoglavice in predkolapsna stanja ter vazovagalne sinkope in tenzijski glavoboli. Po letu 2015 pa so pri tožnici ostali rezidualni simptomi Prilagoditvene motnje, ki so se kazali s pojavljanjem povečane anksioznosti in znižanega razpoloženja v primeru pojavljanja spominov na pretekle stresne dogodke ter s pojavljanjem doživljanja preteklih stresorjev v obliki vsiljenih spominov preko dneva in ob pojavljanju nočnih mor ponoči. Pojavljali so se torej isti simptomi kot v času prilagoditvene motnje, vendar v blagi intenziteti in nekontinuirano, kot takšni pa bodo pri tožnici ostali tudi trajno. Ob enakih pogojih pojavljanja pa bodo kot trajne tožnici ostale tudi telesne težave, to je tenzijski glavobol in tresenje rok. Rezidualni simptomi prilagoditvene motnje bodo pri tožnici prisotni trajno. V sklopu takšnih simptomov pa se bodo tako, kot so se, tudi v bodoče, vendar v blagi intenzivnosti in zgolj občasno (ob pojavljanju spominov na pretekle stresne dogodke) pri tožnici pojavljala negativna čustvena stanja, ki jo bodo, tako kot v preteklosti, vendar zgolj v blagi obliki, ovirala pri njenem funkcioniranju. Ob povečani anksioznosti pa se bodo v bodoče vračale tudi tožničine telesne težave, to je tenzijski glavobol in tresenje rok. Zaradi tožničine negotovosti v odnosu do toženca in njenega doživljanja nepredvidljivosti toženčevega vedenja, pa je tožnica od leta 2015 dalje, tako pa bo tudi v bodoče, doživljala kontinuirano blag strah. Blaga trajna omejenost funkcioniranja v bodoče se bo pri tožnici na področju zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kazala v blagi prizadetosti pri učenju in uporabi znanja, skrbi zase, življenju doma, medosebnimi stiki in odnosi, življenju v skupnosti, družbi in državi, zmerno pa pri opravljanju splošnih opravil in zahtev. Sicer je skupno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice zaradi posledic obravnavanih dogodkov blago. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki sicer izhajajo iz razlogov sodbe od točk 34 do 39 in točke 41 obrazložitve, izhajajo tudi iz pisnega izvedeniškega mnenja Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja in zapisnika o ustnem zaslišanju dr. P. (še zlasti list. št. 102 in 103 spisa, list. št. 162 f spisa). Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki pritožnika, da je sodišče prve stopnje glede na izvedeniško mnenje izvedencev simptome Prilagoditvene motnje in rezidualnih simptomov le-te narobe ugotovilo ter da je zmotno ugotovilo, da je tožnica v odnosu do toženca doživljala in doživlja strah. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki toženca o zmotno ugotovljenih posledicah in škodi, ki jo je utrpela tožnica, ker bi naj ugotovitve sodišča prve stopnje ne imele podlage v izvedeniškem mnenju. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj bile ugotovitve sodišča o ugotovitvah izvedencev v nasprotju s samim izvedeniškim mnenjem.

11. Utemeljeno sicer pritožnik sodišču prve stopnje očita zmotnost ugotovitve, da naj bi bil zatrjevan tožničin poskus samomora v vzročni zvezi z ugotovljenimi nedopustnimi ravnanji toženca. Te je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izpovedb tožnice in priče in v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedencev, ki so vzročno zvezo med dejanji toženca in zatrjevanim tožničinim takšnim poskusom zanikali. Vprašanje vedenjske odzivnosti človeka na zunanje stresorje spada v strokovno področje psihiatrije, zato pa izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra sodišče z dokazno oceno o prepričljivosti izpovedb tožnice in priče ne more nadomestiti ali ovreči. Ker pa je sodišče prve stopnje obseg celotne nepremoženjske škode, ki jo je tožnica utrpela v zvezi z nedopustnimi ravnanji toženca, ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedencev, takšna zmotna ugotovitev na obseg utrpele škode tožnice in na posledično odmero odškodnine, ni vplivala.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je toženec z dolgoletnimi ugotovljenimi nedopustnimi ravnanji posegel tako v tožničino duševno celovitost in ji kršil osebnostne pravice (do osebne in telesne integritete in dostojanstva) ter ji povzročil neugodne posledice tako v obliki telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi posega v tožničino duševno integriteto, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu, te škodne posledice pa se medsebojno prepletajo in manifestirajo na številnih ravneh tožničine osebnosti, utemeljeno tožnici presodilo enotno odškodnino za celotno nepremoženjsko škodo. Pri tem pa je glede na obsežnost škodnih posledic, intenzivnost telesnih in duševnih bolečin in strahu, ki je bila do leta 2015 večja in kontinuirana, po letu 2015 pa blažja in občasna, dolžino še zlasti intenzivnejšega trajanja le-teh, ki je znašala več desetletij, po presoji pritožbenega sodišča z odmero v znesku 17.500,00 EUR tožnici odmerilo tudi pravično denarno odškodnino. Pritožbeni očitki toženca o materialnopravni zmotnosti takšne odmere tako niso utemeljeni.

13. Niso utemeljeni tudi pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj iz sodbe ne bilo jasno, ali je sodišče v prisojeno enotno odškodnino zajelo tudi odškodnino iz naslova telesnih bolečin. Iz zapisa v točkah 46 in 47 obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje v prisojeno enotno odškodnino zajelo vse ugotovljene škodne posledice, tudi tiste, ki jih je tožnica utrpela v obliki ugotovljenih telesnih bolečin ter je zato zahtevek tožnice za plačilo še samostojne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti za preostale zatrjevane telesne bolečine, ki jih sodišče ni zajelo v enotno škodo, zavrnilo. Ker se kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nanaša na manjkajoča dejstva, je neutemeljen očitek takšne kršitve, ker sodišče ni v sodbi navedlo sodnih odločb za primerljivost odmere odškodnine.

14. Razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z nastopom toženčeve zamude do izpolnitve tožničine denarne obveznosti, vse to pa v zvezi z odločitvijo o prisoji zakonskih zamudnih obresti, je v skladu z določbo 378. in 299. člena OZ in v skladu s sprejetim načelnim pravnim mnenjem VS RS, sprejetim na Občni seji 26. 6. 20022. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o pravni zmotnosti takšnega razlogovanja sodišča prve stopnje.

15. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 25/2014. 2 po tem se zakonske zamudne obresti pri denarnih terjatvah za nepremoženjsko škodo, ki se odmerjajo po cenah na dan sodne odločbe, priznavajo od nastopa zamude dalje (299. člen OZ).