Jedro

Tožnik ne more uspešno izpodbijati ECL - torej lastne vloge, ki ji je prvostopni carinski organ v celoti sledil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper enotno carinsko listino (ECL) z dne 16. 3. 2000, potrjeno pri Carinarnici A. V obrazložitvi navaja, da je iz spisov zadeve razvidno, da je tožnik po pooblaščeni špediciji AAA d.o.o., B z izpodbijano ECL prijavil za sprostitev v prost promet rabljeni osebni avtomobil znamke Suzuki, tip Vitara 2.0 V6, letnik 1996 v vrednosti 10.724 DEM ter da je plačal dajatve in avto prevzel 17. 3. 2000. Dalje ugotavlja, da iz listin, priloženih tej ECL, izhaja, da je istega dne po isti pooblaščeni špediciji isto vozilo prijavil z vrednostjo 7.800 DEM, česar pa prvostopni organ ni potrdil, kar je razvidno iz pripomb na hrbtni strani listine, kjer je razčlenjena nova ocenitev na podlagi vrednosti iz cenika Super Schwacke 3/2000 stran 943, od katere prijavljena vrednost odstopa za 53 %. Komisija, ki je avtomobil cenila, je predlagala novo, višjo vrednost 10.724 DEM, v kateri so upoštevana zmanjšanja zaradi rabljenosti in poškodb. S takšnimi ugotovitvami je bil tožnik seznanjen, vendar se zoper le-te oziroma zoper zapisnik ni pritožil oziroma ni vztrajal pri prvotni deklaraciji, temveč jo je pooblaščena špedicija nadomestila z izpodbijano ECL, po kateri je bil avtomobil ocarinjen, plačan in prevzet. Citira 10. točko 3. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) in zaključuje, da je prvostopni carinski organ ravnal pravilno in zakonito, ko je sprejel in potrdil izpodbijano ECL, v kateri je tožnik po pooblaščeni špediciji deklariral podatke za sprostitev avtomobila v prost promet, torej je na predpisan način izrazil svoj namen za začetek določenega carinskega postopka. Z vložitvijo izpodbijane ECL je namreč nadomestil svojo prvotno deklaracijo, pri tem pa ni storil ničesar, kar bi kazalo na to, da se z ugotovitvami carinskega organa ne strinja. Tako tožena stranka zaključi, da je pritožba zoper tožnikovo lastno zahtevo po carinskem postopku, ki ji je bilo v celoti ugodeno, neutemeljena.

Tožnik vlaga tožbo, ker se ne strinja z izračunom dajatev, ki po njegovem mnenju ni bil opravljen pravilno. Kot carinska vrednost uvoženega avtomobila bi namreč morala biti upoštevana v kupoprodajni pogodbi z dne 2. 3. 2000 dogovorjena cena, ki jo je v svoji cenitvi potrdil tudi sodni cenilec. Meni, da so bila v postopku kršena določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86). O pregledu namreč ni bil sestavljen zapisnik po določbah 75. in 77. člena ZUP/86, ker ne vsebuje imen pooblaščencev, izjav prič oziroma pooblaščencev, pripomb, niti ga stranka oziroma njen pooblaščenec ni podpisal. Prav tako je bila kršena določba 14. člena ZUP/86 (pomoč neuki stranki), saj v zapisniku ni pravnega pouka ter določba 247. člena istega zakona. Tožena stranka pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni pojasnila, zakaj je kljub temu, da je k pritožbi predložil cenitev sodno zapriseženega cenilca, še vedno upoštevala katalog Super Schwache. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi), ugotovi, da se je tožnik ravnal v skladu z zakonodajo ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala carinske dajatve obračunati na podlagi kupoprodajne pogodbe in cenitve avtomobila ter tožniku vrniti preveč plačane carinske dajatve. Predlaga tudi, da toženi stranki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je špedicija AAA d.o.o. kot deklarant za tožnika kot prejemnika dne 16. 3. 2000 zaradi sprostitve rabljenega osebnega avtomobila Suzuki Vitara 2.0 V6 v prost promet vložila sedaj izpodbijano ECL. Iz ECL je razvidno tudi, da jo je deklarant podpisal in v rubriki 22 (valuta in skupni znesek računa) navedel znesek 10.724 DEM, da so bile carinske dajatve plačane in blago dne 17. 3. 2000 sproščeno v prost promet. Navedeno med strankama niti ni sporno.

Po določbi 10. točke 3. člena CZ izraz carinska deklaracija pomeni ravnanje oziroma dejanje, s katerim oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek. Deklaracija torej predstavlja vlogo stranke, na podlagi katere carinski organ sprejme odločitev glede zahtevanega carinskega postopka. To pomeni, da je izpodbijana ECL tožnikova vloga, v kateri je sam oziroma njegov deklarant, ki ni neuka stranka, navedel podatke tudi glede vrednosti blaga. Čim pa je tako, tudi po presoji sodišča tožnik ne more uspešno izpodbijati ECL - torej lastne vloge, ki ji je prvostopni carinski organ v celoti sledil. Glede na takšno dejansko stanje so tožbeni ugovori neutemeljeni, saj postopek pred vložitvijo sedaj izpodbijane ECL na odločitev ne more vplivati. Kot že navedeno gre za tožnikovo vlogo in svojih lastnih navedb ne more preklicati.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).