Jedro

Materialnopravni ugovor iz 2. odstavka 122. člena ZOR v zvezi s 3. odstavkom 132. člena ZOR vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka tako, da sodišče z ugoditvijo takšnemu ugovoru le deloma zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ko ji naloži vrnitev plačanih zneskov kupnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka z dnem 1.7.2003 iz razlogov na strani tožene stranke utemeljeno razdrla pogodbo o prodaji stanovanja štev. B1/19, ki je bila med strankama I.K. p.o., v likvidaciji in toženo stranko sklenjena dne 25.1.1993 in h kateri je dala soglasje tožeča stranka dne 2.2.1993. Zavrnilo je nadalje tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki v last in posest prosto vseh oseb in stvari v izreku zahtevka opisano stanovanje ali pa namesto izpolnitve te obveznosti plačati tožeči stranki znesek 13.300.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 31.8.2000. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke.

Zoper navedeno sodbo in sklep vlaga pritožbo tožeča stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi in spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se ugodi v celoti tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa se povrnejo njeni pritožbeni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da je sodišče v delu, ko je zavrglo ugotovitveni tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni postavila kondikcijskega oziroma restitucijskega zahtevka, napačno uporabilo določila 132. in 122. člena ZOR. Pripravljenost tožeče stranke, da vrne prejete zneske kupnine namreč ni bila sporna oziroma vprašljiva. Tožeča stranka je že vrnila vse zneske, ki jih je prejela po razdrtju pogodbe. Na glavni obravanavi dne 8.10.2004 je njen pooblaščenec navedel oziroma zagotovil, da je tožeča stranka pripravljena vrniti tožencu plačane obroke kupnine. Tožeča stranka bi tožencu vrnila plačane obroke kupnine hkrati oz. takoj zatem, ko bi ta izpolnil svoj del obveznosti na podlagi razdrte pogodbe. Tožena stranka tudi ni podala ugovora po 2. odstavku 122. člena ZOR, grajala je le način vtoževanja terjatve. Navajala je, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, neizvršljiv in nezakonit ter v nasprotju z določbami pogodbe o prodaji stanovanja. Po nadaljnjih navedbah bi bila tožeča stranka neupravičeno obogatena, vendar pa je takšen ugovor v celoti neutemeljen tudi zato, ker v primeru učinkov razdrte pogodbe ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi ene stranke na račun druge, če zahteva le vrnitev tistega kar je dala. Tudi sicer, če bi dala tožena stranka takšen ugovor, sodišče ne bi smelo zavreči tožbe. V tem primeru bi moralo takšnemu ugovoru ugoditi, pri določanju paricijskega roka pa bi moralo tožeči stranki naložiti, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi tožeča stranka.

Razlogi za zavrženje so tudi v procesnem smislu nerazumljivi in brez podlage. Ugotovitev o razdrtju pogodbe namreč predstavlja predhodno vprašanje. Tožeča stranka je ugotovitveni zahtevek postavila na podlagi zahteve sodišča. Tožeča stranka zahtevi sodišča ni mogla slediti, ker bi zahtevala izpolnitev lastne obveznosti. Zahtevek bi bil v nasprotju z določili ZPP in za takšen zahtevek tožeča stranka ne bi imela potrebnega pravovarstvenega interesa. Kot razlog za zavrženje je sodišče navedlo tudi nesklepčnost, čeprav je samo predhodno ugotovilo, da je bila sporna pogodba dejansko med pravdnima strankama razdrta z dnem 1.7.2003 iz razlogov na strani tožene stranke. Brez podlage ter povsem neobrazložene in nerazumljive so ugotovitve, da prejšnjega lastnika - prodajalca ni več in da za zahtevek brez te ugotovitve tožeča stranka nima ekonomskega interesa.

V tem delu je obrazložitev tudi protislovna. Sodišče je namreč že ugotovilo, da je tožeča stranka pravni naslednik prodajalca stanovanja podjetja I.K. v likvidaciji in da je upravičena zahtevati razveljavitev pogodbe. V nasprotju s temi ugotovitvami pa nato sodišče navaja, da bi morala tožeča stranka terjati, da kdo je po razvezi pogodbe lastnik stanovanja. Če je sodišče že menilo, da je tožbeni zahtevek v tem delu nepopolen v smislu 108. člena ZPP, bi moralo tožeči stranki določiti ustrezen rok za popravo oziroma dopolnitev. Sodišče tudi zmotno meni, da bi morala tožeča stranka izkazati ekonomski interes za ugotovitveni del zahtevka. Zadostuje pravovarstveni interes, ki je izkazan že v pozivu sodišča na dopolnitev zahtevka, izkazan pa je tudi ekonomski interes. Popolnoma protislovni in pravno zmotni so tudi razlogi, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je postavila predhodni zahtevek na ugotovitev, da je bila pogodba razvezana, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Takšen zahtevek je sodišče najprej zavrglo nato pa razloguje, kot da takšen zahtevek ni bil postavljen. Brez podlage je zaključek sodišča, da naj bi bil zahtevek preuranjen, ker se postavlja vprašanje stanovanjske pravice toženca.

Stanovanjska pravica pa je tožencu prenehala s sklenitvijo sporne pogodbe in ne more ponovo oživeti. Imetnik stanovanjske pravice je imel ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona izbiro ali pravico do odkupa po 117. členu SZ ali pravico do sklenitve najemne pogodbe po

147. členu SZ. Zato ni mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja. Toženec pa je tudi sicer sporno stanovanje že prodal dne 7.6.2000 in očitno od tedaj dalje več ne uporablja spornega stanovanja. Sodišče tudi ugotavlja, da kupoprodajna pogodba z dne 7.6.2000 ni bila razveljavljena. Vendar pa bi tožena stranka kljub temu vrnila predmet pogodbe s tem, da bi sporno stanovanje ponovno odkupila nazaj. Brez dvoma pa je dolžna tožena stranka vrniti vrednost stanovanja v višini prejete kupnine v znesku 13.300.000,00 SIT. Tožeča stranka opozarja tudi, da je saldo neplačanih obveznosti toženca 106.167,00 SIT in so v tem delu ugotovitve in sklepanja sodišča v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi. Pritožnik se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr.štev. II Ips 55/96, z dne 11.12.1997 in na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.štev. II Cp 184/2004, z dne

19.11.2004, s katero je bilo pritrjeno stališčem, kakršne v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka. Z izpodbijano sodbo so bistveno kršene določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in 1. odstavka tega člena, nepravilosti pa so bile takšne, da so vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožba je utemeljena.

k odločitvi o zavrženju tožbe S tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da je tožeča stranka utemeljeno razdrla pogodbo o prodaji spornega stanovanja, tožnik uveljavlja ugotovitev predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna utemeljenost nadalje uveljavljanega dajatvenega zahtevka tožeče stranke v tej pravdi, to je zahtevka na izročitev spornega stanovanja v last in posest ali namesto tega plačilo zneska 13.300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Le če bo namreč tožeča stranka uspela dokazati, da je utemeljeno razdrla sporno kupoprodajno pogodbo, bo lahko uspešen tudi njen dajatveni zahtevek. Takšno vmesno ugotovitveno tožbo (in ne tožbeni zahtevek!) pa bi sodišče prve stopnje lahko zavrglo v primeru, če bi ugotovilo, da zanjo niso izkazane procesne predpostavke iz 2. odstavka 181. člena ZPP (to je, da gre za predhodno vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, da je izkazana stvarna pristojnost sodišča in istovrstnost postopka za odločanje o ugotovitvenem zahtevku ter tožbenem zahtevku glede katerega tudi teče spor). Takšnih procesnih ovir pa sodišče prve stopnje ne ugotavlja, prav tako pa tudi ne izhajajo iz podatkov spisa oziroma zbranega procesnega gradiva pravdnih strank. Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja, ko utemeljuje zavrženje tega tožbenega zahtevka pa niso utemeljeni oziroma so materialnopravno nepravilni in tudi ne morejo pripeljati do zavrženja tega zahtevka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te pritožbene odločbe. Izpodbijana odločitev, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek, je torej prvenstveno procesno nepravilna. Izkazana je tako predvsem v pritožbi vsebinsko uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedeno določbo ZPP, saj je kršitev te določbe vplivala na pravilnost in zakonitost te odločitve. Zato je moralo sodišče druge stopnje že samo iz tega razloga ugoditi v tem delu pritožbi ter razveljaviti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in vrniti zadevo v novo odločanje (člen 354/1 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče s sodbo, torej meritorno odločiti o tem delu tožbe oziroma v njej uveljavljanem vmesnem ugotovitvenem tožbenem zahtevku. Razlogi, ki jih je navedlo dosedaj v zvezi s svojo odločitvijo pa tudi ne bodo mogli predstavljati pravilne presoje o dejanski in materialnopravni (ne)utemeljenosti tega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je razveljavljeno odločitev sicer v prvi vrsti utemeljevalo na podlagi dejstva, da tožeča stranka ni dopolnila tožbenega zahtevka z obveznostjo, da mora sama istočasno vrniti tožeči stranki prejeti znesek kupnine in da ni navedla sedanjega lastnika spornega stanovanja zaradi česar naj ne bi izkazala ekonomskega interesa, čeprav jo je sodišče pozvalo k popravi tožbe. Najprej je zato potrebno pojasniti, da ugotovitvenega zahtevka niti ni mogoče dopolnjevati z dajatvenim delom. Takšna zahteva bi upoštevaje načelo vzajemnosti dajatev tudi pri razdrtju pogodbe (člen 122 in 3. odstavek 132. člena ZOR) kvečjemu lahko zadevala dajatveni tožbeni zahtevek, pa še tu pozivanje k popravi tožbe ne bi bilo utemeljeno oziroma bi bilo nepotrebno. Materialnopravni ugovor iz 2. odstavka 122. člena ZOR v zvezi s 3. odstavkom 132. člena ZOR (da je torej prodajalec dolžan vrniti istočasno ob izročitvi stanovanja oziroma plačilu njegove sedanje vrednosti tudi prejete zneske kupnine), ki ga je sicer toženec v tem postopku uveljavljal s trditvijo, da bi bila tožeča stranka neupravičeno obogatena, če bi sodišče ugodilo njenemu dajatvenemu zahtevku, res vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka, vendar tako, da sodišče z ugoditvijo takšnemu ugovoru le deloma zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ko ji naloži vrnitev plačanih zneskov kupnine (pri čemer mora seveda ugotoviti točen znesek takšne obveznosti, dokazno breme v zvezi s tem pa je na strani tožene stranke). V zvezi z drugo navedenim argumentom prvostopnega sodišča pa je potrebno poudariti, da je predmet vmesnega zahtevka trditev o utemeljenosti razdrtja pogodbe, pravotvorni dejanski stan takšnega zahtevka pa je v konkretnem primeru predstavljalo vprašanje ali je tožeča stranka upravičena zahtevati razdrtje sporne pogodbe. Okoliščina, kdo je sedaj lastnik spornega stanovanja, že zato v konkretnem primeru ne spada v izrek ugotovitvene tožbe, temveč v njeno naracijo oziroma procesno gradivo tožeče stranke, ki je z ustreznimi listinskimi dokazi utemeljila svojo aktivno legitimacijo za postavljena tožbena zahtevka. Takšnemu trditvenemu in dokaznemu gradivu tožeče stranke je prvostopno sodišče tudi pravilno sledilo oziroma ga upoštevalo z ugotovitvijo, da je na tožečo stranko prešla pravica zahtevati razvezo sporne pogodbe, kar je zadostovalo za presojo spornega vprašanja aktivne legitimacije v konkretnem primeru. Zahteva za ugotovitev pravne posledice nespoštovanja pogodbene obveznosti tožene stranke (razdrtje pogodbe), ki tožečo stranko upravičuje do dajatvenega zahtevka, torej zadostuje za opredelitev ugotovitvenega zahtevka. Vprašanje, kdo je sedanji lastnik spornega stanovanja, pa bo lahko pomembno za presojo vprašanja, kateri od obeh uveljavljanih dajatvenih tožbenih zahtevkov je utemeljen (kar bo obrazloženo v nadaljevanju te pritožbene odločbe). Zaključek prvostopnega sodišča o pomanjkanju ekonomskega interesa (pravilno oziroma ustrezneje - pravnega interesa) zaradi izostanka navedbe o tem, kdo je lastnik spornega stanovanja, v izreku ugotovitvenega zahtevka, je torej prav tako nepravilen. Ker sodišče prve stopnje omenja tudi nesklepčnost ugotovitvenega zahtevka, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pomeni nesklepčnost tožbenega zahtevka procesno situacijo, ko pravna posledica, ki se zahteva v tožbenem predlogu oziroma zahtevku, ne izhaja iz trditvene podlage tožbe. Predmetni ugotovitveni zahtevek bi bil tako nesklepčen, če trditve v tožbi ne bi omogočale zaključka, da je tožeča stranka upravičeno z izjavo razdrla pogodbo. Celo prvostopno sodišče samo pa med drugim ugotavlja, da je tožeča stranka utemeljeno izjavila, da razdira pogodbo zaradi neplačanih obrokov kupnine (razlogi v drugem odstavku na 4. strani sodbe). Že samo ta zaključek bi zadostoval za ugoditev ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku in ne za njegovo zavrženje.

k odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka Sodišče prve stopnje je odločitev v tem delu prvenstveno utemeljilo z dejstvom, da je zavrglo ugotovitveni tožbeni zahtevek. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da takšna odločitev ni pravilna in da bo moralo v novem postopku sodišče o zahtevku na razdrtje pogodbe odločiti meritorno. Nepravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da je tožencu ostala pravica do sklenitve najemne pogodbe. Takšen zaključek je materialnopravno neutemeljen. Toženec je stanovanje namreč že odtujil in sicer na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki ni bila razveljavljena oziroma ni bila ugotovljena njena neveljavnost (primerjaj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Ker se je lastninski pravici tako že odpovedal v korist tretjega, mu je tudi pravica zahtevati od tožeče stranke sklenitev najemnega razmerja, kar bi mu zagotavljalo tudi nadaljnjo uporabo stanovanja, ugasnila.

Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi zaradi v pritožbi v tem delu utemeljeno uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar niso bila ugotovoljena pravno odločilna dejstva, in razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo odločanje (člen 355 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o utemeljenosti dajatvenega tožbenega zahtevka. Pri tem bo pomembno ugotoviti ali je toženec na kupca tudi prenesel posest stanovanja oziroma mu zagotovil tudi možnost ustrezne vknjižbe v zemljiški knjigi, na podlagi katere bo lahko novi kupec postal pravno formalno lastnik spornega stanovanja (člen 49 SPZ). V tem primeru bo utemeljen le drugi alternativno postavljeni tožbeni zahtevek na plačilo vrednosti spornega stanovanja.

Ker je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti izpodbijano sodbo že zgolj iz zgoraj navedenih razlogov, se z drugimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.