Jedro

Revident ne navede, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana in s čim jo je sodišče druge stopnje zagrešilo. Prav tako ne pojasni, katere določbe materialnega prava je sodišče uporabilo napačno oziroma katerih ni uporabilo, pa bi moralo. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva tudi ni mogoče upoštevati revidentovega pavšalnega sklicevanja na ugovore, ki jih je podal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

Izrek

Revizija, ki jo je vložila tožeča stranka sama, se zavrže. Revizija, ki jo je vložila tožeča stranka po pooblaščenki, se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski ter reparacijski zahtevek. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da tožnik zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije ni mogel opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ter da mu tožena stranka utemeljeno ni mogla zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oz. ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Presodilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala v skladu s prvim odstavkom 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in naslednji) in četrtim odstavkom 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in naslednji), zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik sam vložil revizijo. Prav tako je vložil revizijo po pooblaščenki. V slednji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka zgolj iz formalnosti poizvedovala po prostih delovnih mestih pri drugih delodajalcih, sama pa je razpolagala z delovnimi mesti, ki jih ni ponudila tožniku. Ker je v sodnem postopku izpodbijal mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi sodišče moralo postaviti izvedenca, ki bi ugotovil, ali so bila delovna mesta pri toženi stranki glede na tožnikove omejitve pri delu ustrezna, upoštevajoč minimalne prilagoditve pogojev dela. Revident zatrjuje obstoj diskriminacije, saj tožena stranka ni izvedla prilagoditve delovnih mest tožnikovi invalidnosti, temveč je na prosta delovna mesta zaposlila druge delavce.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo sodišču predlaga, da tožnikovo revizijo kot nedovoljeno zavrže, revizijo, ki jo je vložil po pooblaščenki, pa kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija, ki jo je tožnik vložil sam, ni dovoljena.

6. Po določbi tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Revizijo kot izredno pravno sredstvo lahko vloži stranka sama, če ima ona ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki te pravice nima.

7. Ker tožnik ne zatrjuje in ne dokazuje izpolnjevanja pogojev za vložitev revizije po četrtem odstavku 86. člena ZPP, je Vrhovno sodišče njegovo revizijo zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 91. člena ZPP, drugi odstavek 374. člena ZPP, 377. člen ZPP).

8. Revizija, ki jo je tožnik vložil po pooblaščenki, ni utemeljena.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

10. Uveljavljani revizijski razlogi morajo biti konkretizirani, saj Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava, ki sta dovoljena revizijska razloga (prvi odstavek 370. člena ZPP). Revident v reviziji uvodoma sicer navaja, da vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, vendar teh razlogov ne konkretizira. Ne navede, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana in s čim jo je sodišče druge stopnje zagrešilo. Prav tako ne pojasni, katere določbe materialnega prava je sodišče uporabilo napačno oziroma katerih ni uporabilo, pa bi moralo. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva tudi ni mogoče upoštevati revidentovega pavšalnega sklicevanja na ugovore, ki jih je podal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Glede na navedeno Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe z vidika dovoljenih revizijskih razlogov ni moglo preizkusiti.

11. Iz revizije izhaja zgolj revidentovo nestrinjanje z dejansko ugotovitvijo sodišč nižje stopnje, da tožena stranka tožniku, ki zaradi invalidnosti ni bil zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ni mogla zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oz. da mu ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki bi ustrezalo njegovi invalidnost, vrsti in stopnji izobrazbe ter delovnim izkušnjam. Tožena stranka je ravnala pravilno, ker tožnika ni razporedila na neustrezno delovno mesto, in ji ni mogoče očitati diskriminacije oz. neenake obravnave. Ker po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ugotovljeno dejansko stanje ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Zato Vrhovno sodišče ni smelo upoštevati navedb, s katerimi revident poskuša izpodbijati dejanske zaključke sodišč.

12. Na podlagi navedenega je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

13. Tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.