Jedro

Vložitev predloga za izvršbo ne predstavlja nedopustnega ravnanja, prav tako pa ne predstavlja nedopustnega ravnanja vztrajanje pri izvršbi.

Z dajatveno tožbo zahteva tožnik od sodišča, naj toženca obsodi, da v korist tožnika nekaj da, stori, opusti ali dopusti. Vsebina tožbenega zahtevka pri dajatveni tožbi je torej obligacija, za katero tožnik zatrjuje, da jo je toženec v njegovo korist dolžan izpolniti.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica navedenega vozila, je v razmerju do dajatvenih tožbenih zahtevkov prejudicialnega značaja. Gre torej za vmesni ugotovitveni zahtevek po 3. odstavku 181. člena ZPP.

Lastninska pravica res daje pravico lastniku, da ima stvar v posesti, jo uporablja in uživa, vendar pa lahko zakon določi omejitev uporabe, uživanja in razpolaganja. Tako je prav v določbah ZIZ (pri izvršbi na premičnine zaradi izterjave denarne terjatve) podlaga za omejitev lastninskopravnih upravičenj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo, da se zavrže tožba v delu glede ugotovitve, da je izvršba v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. In 2005/01428 na osebno vozilo znamke Citroen C3, 1,4 reg. št. LJ..., št. šasije ... letnik 2005, ki je last tožeče stranke, nedopustna (1. odstavek 1. točke izreka sklepa). Tožbo je zavrglo tudi v delu glede ugotovitve, da je v izreku opisano vozilo last tožeče stranke (2. odstavek 1. točke izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se izvršitelju S. M. naloži, da v roku osmih dni tožeči stranki izroči predmetno vozilo v posest (1. odstavek 2. točke izreka sodbe), nadalje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek 2. točke izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 8.382,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2006 dalje (3. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 884,63 EUR, po preteku 15 dnevnega plačilnega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka sodbe).

Zoper sklep in sodbo sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep in sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednima zahtevkoma, podrejeno pa, da izpodbijani sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila tožbo v tem sporu na podlagi 3. odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Navajala je, da je v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. In 1428/2005, upnika L. d.o.o. zoper dolžnico L. J., vložila ugovor tretjega, saj je izvršitelj dne 12.4.2006 zarubil osebni avtomobil Citroen C3, reg. št. LJ ..., ki je njena last. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. In 2005/01428 z dne 10.7.2006 zavrnilo ugovor tretjega - tožeče stranke v tem sporu (1. točka izreka) in dovolilo odlog izvršbe pod pogojem, da bo tretji začel pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna (2. točka izreka). Iz listin, ki jih je v spis predložila tožeča stranka, to je pritožbe L. J. (priloga A7), pritožbe družbe L. d.o.o. (priloga A9) ter iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 324/2007 z dne 29.3.2007 (priloga A12) je razvidno, da je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da zoper 1. točko izreka, s katero je bilo odločeno o zavrnitvi ugovora tretjega, ni bila vložena pritožba.

Zato je postal sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2005/01428 z dne 10.7.2006 v 1. točki izreka pravnomočen že s potekom pritožbenega roka 29.8.2006. Od tega datuma dalje je tekel rok za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe. Ker se lahko pravda za nedopustnost izvršbe začne v prekluzivnem roku 30 dni od pravnomočnosti odločitve o ugovoru tretjega, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je bila tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe vložena prepozno in jo zato zavrglo. Okoliščina, da je bila zoper 2. točko izreka vložena pritožba, na tek roka za vložitev tožbe, glede na navedeno, ne vpliva.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala protipravnega ravnanja tožene stranke. Na podlagi določb ZIZ je upnik (tožena stranka v tem sporu) predlagala izvršbo zoper dolžnika L. J. z raznimi izvršilnimi sredstvi, med drugim tudi z „rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari, ki se nahajajo na naslovu dolžnika ali kjerkoli drugje“. Tožeča stranka opredeljuje kot nedopustno ravnanje tožene stranke „vztrajanje pri izvršbi in zarubljenosti vozila, za katerega toženka ve, da ni last dolžnice“.

Vložitev predloga za izvršbo ne predstavlja nedopustnega ravnanja, prav tako pa ne predstavlja nedopustnega ravnanja vztrajanje pri izvršbi. Gre za sodni postopek, ki je določen v zakonu (ZIZ), zakon pa tudi določa postopek v primeru, ko tretji trdi, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (64. do 66. člen ZIZ). Postopanje tožene stranke v sodnem postopku v okviru zakonskih določb ne utemeljuje trditev o njenem protipravnem ravnanju. V tem postopku je bil ugovor tožeče stranke kot tretjega v izvršilnem postopku zavrnjen, tožeča stranka pa ni pravočasno vložila tožbe za nedopustnost izvršbe, tako da se izvršba lahko nadaljuje. Zato tudi iz okoliščine, da je predmetno vozilo od 12.4.2006 zarubljeno, ne izhaja, da bi tožeča stranka ravnala protipravno.

Tožeča stranka pa tudi ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da je izvršitelj rubil premičnine tožeče stranke v nasprotju z določbami ZIZ in pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja. Te trditve se ne nanašajo na toženo stranko. Zato z njimi tožeča stranka zahtevka zoper toženo stranko ne more uspešno utemeljiti.

Pritožba tudi z navedbami glede škode v višini vrednost zarubljenega vozila ne more uspeti. V tem delu namreč tudi ni izpolnjen element nastanka škode, ki je ena od predpostavk odškodninske obveznosti. To je razvidno že iz navedb tožeče stranke, da "bo tožeči stranki škoda nastala, v kolikor se bo izvršba izvršila s prodajo zarubljenega vozila“. Že iz navedenega je razvidno, da tožeči stranki škoda v vrednost zarubljenega vozila (še) ni nastala, saj ne zatrjuje, da bi bilo vozilo prodano.

Tudi pritožbene navedbe v zvezi z neupravičenim posegom v lastninsko pravico tožeče stranke, ki jih tožeča stranka utemeljuje z določbama 33. člena Ustave RS ter 37. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), na odločitev ne morejo uspešno vplivati. Lastninska pravica res daje pravico lastniku, da ima stvar v posesti, jo uporablja in uživa, vendar pa lahko zakon določi omejitev uporabe, uživanja in razpolaganja (37. člena SPZ). Tako je prav v določbah ZIZ (pri izvršbi na premičnine zaradi izterjave denarne terjatve) podlaga za omejitev lastninskopravnih upravičenj.

Po presoji pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno tudi glede zahtevka za vrnitev vozila. Z dajatveno tožbo zahteva tožnik od sodišča, naj toženca obsodi, da v korist tožnika nekaj da, stori, opusti ali dopusti. Vsebina tožbenega zahtevka pri dajatveni tožbi je torej obligacija, za katero tožnik zatrjuje, da jo je toženec v njegovo korist dolžan izpolniti (prim. dr. Lojze Ude, Civilni pravdni postopek, ČZ Ur. list SRS, Ljubljana 1988, stran 166). Tožbeni zahtevek zoper izvršitelja, da vrnite predmetno vozilo tožeči stranki, ne more biti uspešen že zato, ker izvršitelj ni stranka v tem postopku. Sodišče prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, je materialno pravo pravilno uporabilo.

Prav tako pa tudi ne drži, da odločitev o tožbenem zahtevku v tem delu ne bi bila obrazložena. Glede povrnitve premoženjske škode velja, da je primarna odškodninska sankcija restitucija, ki pomeni vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka (1. odstavek 164. člena OZ), za ostanek škode pa je odgovorna oseba dolžna plačati denarno odškodnino (2. odstavek 164. člena OZ). Na podlagi trditev tožeče stranke (četrta pripravljalna vloga, stran 2, tč. X) je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožeča stranka uveljavlja celotni podredni tožbeni zahtevek na odškodninski podlagi.

Pritožbeno sodišče pa glede na pritožbene navedbe še dodaja, da vrnitveni zahtevek tudi na stvarno pravni podlagi ne bi bil utemeljen, saj mora pri vrnitvenem zahtevku na podlagi 92. člena SPZ lastnik poleg svoje lastninske pravice dokazati, da je stvar v dejanski oblasti toženca (2. odstavek 92. člena SPZ). Tožena stranka v tem sporu je L. d.o.o., ki vozila nima v posesti.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica navedenega vozila, je v razmerju do dajatvenih tožbenih zahtevkov prejudicialnega značaja. Gre torej za vmesni ugotovitveni zahtevek po 3. odstavku 181. člena ZPP. Glede na to, da so bili pravilno zavrnjeni tožbeni zahtevki za plačilo odškodnine in vrnitev stvari, tudi ni podana predpostavka prejudicialnosti, saj odločitev o dajatvenih zahtevkih ni več odvisna od vprašanja, ali obstoji sporna pravica oziroma pravno razmerje. Ker tožeča stranka tudi ni izkazala pravnega interesa po 2. odstavku 181. člena ZPP, ki bi segal preko konkretnih dajatvenih zahtevkov, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrglo tožbo v delu glede ugotovitve, da je tožeča stranka lastnica navedenega vozila.

Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Sodba in sklep sodišča prve stopnje sta materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).