Jedro

Iz odločb tožene stranke izhaja, da je bila tožnica ob nastanku invalidnosti III. kategorije v letu 2005 nezaposlena ter prijavljena na zavodu za zaposlovanje in ji je bilo nadomestilo za invalidnost določeno na podlagi druge alineje prvega odstavka v zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1. Po vmesni zaposlitvi v letu 2006 na neustreznem delovnem mestu, kar je bil razlog za izgubo pravice do spornega nadomestila od 15. 2. 2006 dalje, je ob nespremenjeni invalidnosti z vpisom v register brezposelnih oseb s 6. 12. 2006 ponovno pridobila enak status, v kakršnem je bila ob nastanku invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 19. 11. 2007 in 18. 6. 2008, s katerima je bilo ugotovljeno, da je bilo tožnici, kot invalidki III kategorije, nadomestilo za invalidnost za obdobje od 16. 2. 2006 do 30. 11. 2006 preveč izplačano za znesek 2.265,54 EUR in da je ta znesek tožnica dolžna vrniti toženi stranki v roku 12 mesecev. Hkrati je sodišče zavrnilo tudi zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 30. 11. 2007 in 19. 6. 2008, s katerima je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost od 1. 7. 2006 dalje, ko je bila tožnica nezaposlena, in zahtevek za priznanje pravice do tega nadomestila od navedenega datuma, oziroma podredno od 6. 12. 2006 dalje neposredno s strani sodišča. 2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo drugi dve odločbi tožene stranke št. I-4148818 z dne 19. 6. 2008 in št. 2 4 4148818 z dne 30. 11. 2007 ter tožnici priznalo pravico do ponovnega izplačevanja nadomestila za invalidnost od 6. 12. 2006 dalje ter toženi stranki naložilo, da o višini tega nadomestila odloči s posebno odločbo, sicer pa pritožbo zavrnilo in v preostalem delu potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Za odločilno je štelo, da je tožena stranka že dne 15. 1. 2007 izdala odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost od 16. 2. 2006 dalje (zaradi tožničine neustrezne zaposlitve) katere tožnica pred sodiščem ni izpodbijala in je postala pravnomočna. Glede na to pravnomočno odločbo je bilo tožničino nadomestilo za invalidnost v času od 16. 2. 2006 do 30. 11. 2006 v znesku 2.285,54 EUR res neutemeljeno izplačano, ker je odpadla pravna podlaga za izplačilo. Ker je bila tožnica v letu 2006 s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje v mesecu juniju izbrisana iz evidence brezposelnih oseb le za čas šestih mesecev, tako da ni bila prijavljena pri zavodu le do 5. 12. 2006, je ob nespremenjeni invalidnosti s 6. 12. 2006 zopet pridobila pravico do izplačevanja nadomestila za invalidnost. 3. Zoper ugodilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da s pravnomočno odločbo z dne 15. 1. 2007 od 15. 2. 2006 dalje tožnici ni bilo le zadržano izplačevanje nadomestila za invalidnost, temveč je bilo ugotovljeno, da od 15. 2. 2006 dalje nima pravice do tega nadomestila. Šlo je torej za izgubo pravice in ne le za začasno ustavitev izplačevanja. Poleg tega tožnica po prenehanju delovnega razmerja s 30. 6. 2006 ni bila prijavljena pri Zavodu za zaposlovanje. Za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost je pogoj tudi prijava pri Zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni, tako da kasnejša prijava tožnice v mesecu decembru 2006 in sprejem v evidenco brezposelnih oseb na nadaljevanje izplačevanja nadomestila ni moglo vplivati, temveč bi se lahko le ugotavljalo, ali so za pridobitev te pravice na novo izpolnjeni pogoji. S svojo odločitvijo je sodišče hkrati poseglo v pravnomočno odločbo tožene stranke, s katero je le-ta šele dne 15. 1. 2007 ugotovila izgubo pravice do nadomestila za invalidnost (že od 15. 2. 2006 dalje). Tudi sicer je bila tožnica v mesecu juniju 2006 za šest mesecev izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, ker ni bila na razpolago za zaposlitev. Ker se takrat tožnica pri zavodu za zaposlovanje ni pravočasno prijavila, je navedena odločba zavoda o le začasnem izbrisu napačna in posledice take napačne odločitve ne more nositi tožena stranka. Vprašanje izplačevanja nadomestila za invalidnost je treba reševati po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ne pa po določbah, ki urejajo status brezposelnih oseb.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti.

6. Sodišče je izrecno ugotovilo, da je bila tožnica v letu 2006 prijavljena pri Zavodu za zaposlovanje (očitno tudi v času zaposlitve na neustreznem delovnem mestu le s polovičnim delovnim časom), ko je bila na podlagi pravnomočne odločbe tega zavoda z dne 19. 6. 2006 za šest mesecev izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, ker ni bila na razpolago za (ustrezno) zaposlitev. Začasna izguba statusa na zavodu za zaposlovanje torej ni bila posledica nepravočasne prijave, ponovna vključitev v evidenco brezposelnih oseb v mesecu decembru 2006 pa je bila očitno posledica prenehanja odločbe o začasnem izbrisu iz evidence. To bi morala upoštevati tudi tožena stranka pri izdaji v reviziji spornih odločb. 7. Kolikor tožena stranka navaja, da je tožnica od 15. 2. 2006 dalje izgubila pravico do nadomestila za invalidnost na podlagi pravnomočne odločbe tožene stranke št. 2 4 4148818 z dne 15. 1. 2007, sodišče na podlagi priloženega upravnega spisa ugotavlja, da se je tožnica zoper to odločbo pravočasno pritožila in že v tej pritožbi podredno uveljavljala pravico do nadomestila za invalidnost vsaj od 1. 7. 2006 dalje (ko ji je sicer neustrezna zaposlitev prenehala). Tožena stranka je tožničino pritožbo z odločbo št. I-4148818 z dne 10. 5. 2007 zavrnila, pri tem pa v obrazložitvi izrecno navedla, da bo „o pravici in višini nadomestila za invalidnost po 30. 6. 2006 Območna enota v Ljubljani izdala posebno odločbo“.

8. Glede na navedeno je bilo z odločbama tožene stranke z dne 15. 1. 2007 in drugostopno odločbo z dne 10. 5. 2007, ki pred sodiščem nista bili izpodbijani, pravnomočno odločeno o izgubi tožničine pravice do nadomestila za invalidnost le za čas od 15. 2. 2006 do 30. 6. 2006, za naprej pa je glede na zatrjevane nove okoliščine po tem datumu tožena stranka sama izrecno predvidela ponovno odločanje o navedeni pravici. Ker je sodišče glede na ugotovitev, da je bila tožnica od 6. 12. 2006 ponovno vključena v evidenco brezposelnih oseb, od tega dne dalje le-tej ponovno priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, s tako odločitvijo ni posegla v pravnomočnost navedenih odločb tožene stranke.

9. Iz odločb tožene stranke (odločba z dne 28. 9. 2005) izhaja, da je bila tožnica ob nastanku invalidnosti III kategorije v letu 2005 nezaposlena ter prijavljena na zavodu za zaposlovanje in ji je bilo nadomestilo za invalidnost določeno na podlagi druge alineje prvega odstavka v zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1. Po vmesni zaposlitvi v letu 2006 na neustreznem delovnem mestu, kar je bil razlog za izgubo pravice do spornega nadomestila od 15. 2. 2006 dalje, je ob nespremenjeni invalidnosti z vpisom v register brezposelnih oseb s 6. 12. 2006 ponovno pridobila enak status, v kakršnem je bila ob nastanku invalidnosti. Dejstvo, da naj bi se po prenehanju neustrezne zaposlitve koncem junija 2006 ne prijavila na zavodu za zaposlovanje, ni moglo vplivati na njen status pri tem zavodu, saj je bila v tem času z odločbo navedenega zavoda pravnomočno začasno izbrisana iz evidence brezposelnih oseb iz drugega razloga. Zato sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je od 6. 12. 2010 dalje tožnici ponovno priznalo pravico do izplačevanja nadomestila za invalidnost. 10. Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.