Jedro

S tem, ko je bila tožnica izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, ni izgubila pravice do nadomestila za invalidnost, ampak se ji nadomestilo za invalidnost v tem obdobju le ne izplačuje oz. je dolžna (neupravičeno) prejete zneske vrniti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi toženke št. ... z dne 19. 6. 2008 in št.... z dne 30. 11. 2007. Tožnica je od 6. 12. 2006 dalje upravičena do izplačevanja nadomestila za invalidnost. O višini in trajanju nadomestila za invalidnost bo odločila tožena stranka s posebno odločbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 120,12 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe dalje, po tem roku z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem (zavrnitev tožbenega zahtevka glede odprave odločb št. ... z dne 18. 6. 2008 in št. ... z dne 19. 11. 2007 in, da je tožnica upravičena do nadomestila za invalidnost od 1. 7. 2006 dalje) se pritožba zavrne in v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbe v višini 74,47 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe dalje, po tem roku z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke z dne 19. 6. 2008 in z dne 30. 11. 2007, s katerima je toženka odločila, da tožnica nima pravice do nadomestila za invalidnost od 1. 7. 2006 dalje, nadalje da se odpravita odločbi z dne 18. 6. 2008 in z dne 19. 11. 2007, s katerima je toženka odločila, da je dajatev v času od 16. 2. 2006 do 30. 11. 2006 preveč izplačana v višini 2.985,54 EUR, in, da je tožnica upravičena do nadomestila za invalidnost od 1. 7. 2006 dalje ali podrejeno od 6. 12. 2006 dalje in glede stroškov postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svoji pooblaščenki. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da je tožnica izgubila pravico do nadomestila za invalidnost, ker se v roku 30 dni ni prijavila pri zavodu za zaposlovanje. Pri zavodu za zaposlovanje se ni mogla prijaviti zaradi odločbe tega zavoda z dne 19. 6. 2006, s katero je bila brisana iz evidence brezposelnosti in se je na zavod prijavila takoj, ko se je po tej odločbi lahko. Tožnici je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost še preden se je zaposlila pri delodajalcu, kjer je bila zaposlena le kratek čas. Na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo dokler traja stanje invalidnosti. V primeru tožnice pa stanje invalidnosti in telesnih okvar še obstaja, tožnica je še vedno invalid in se ji stanje z leti le še slabša in ne izboljšuje. Toženka je potrebovala več kot eno leto, da je izdala odločbo, s katero se tožnici pravice ukinjajo in zahteva vračilo izplačanih zneskov iz naslova invalidnosti, ki pri tožnici še vedno traja in je trajala tudi v času izplačevanja invalidnosti. V kolikor bi toženka izdala odločbo v roku 30 dni od dne, ko naj bi do kršitve prišlo, bi tožnica lahko pravočasno ukrepala in ne bi nastala škoda ne tožnici ne toženki. Tožnica je prava neuka stranka in mora zaradi bolezni jemati zdravila, ki jo otopijo in ni mogla vedeti, da je karkoli naredila napačno oz. nepravočasno in, da zaradi tega ni upravičena do nadomestila iz naslova invalidnosti. Predlaga, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in se izpodbijani odločbi toženke v celoti odpravita ter zahteva povračilo stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni prišlo do kršitev določb postopkovnega prava, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno uporabilo tudi materialno pravo v delu, ko je odločalo o tem, da je dajatev v času od 16. 2. 2006 do 13. 11. 2006 preveč izplačana v višini 2.285,54 EUR in, da tožnica ni upravičena do izplačila nadomestila za invalidnost od 1. 7. 2006 dalje, je pa nepravilno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ko je presojalo odločbi toženke z dne 19. 6. 2008 in z dne 30. 11. 2007 glede pravice tožnice do nadomestila za invalidnost od 1. 7. 2006 dalje in glede izplačevanja tega nadomestila od 6. 12. 2006 dalje in v posledici tega o stroških postopka. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 19. 6. 2008 in v zvezi s tem prvostopenjsko odločbo toženke z dne 30. 11. 2007, s katero je toženka odločila, da tožnica nima pravice do nadomestila za invalidnost od 1. 7. 2006 dalje ter dokončno odločbo toženke z dne 18. 6. 2008 in v zvezi s tem prvostopenjsko odločbo toženke z dne 19. 11. 2007, s katero je toženka odločila, da je dajatev, v času od 16. 2. 2006 do 30. 11. 2006, preveč izplačana, v višini 2.285,54 EUR in, da je tožnica neopravičeno izplačani znesek dolžna nakazati na transakcijski račun toženke v roku 12 mesecev od prejema odločbe dalje. V nasprotnem primeru se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje.

Tožnica je bila z odločbo toženke z dne 13. 5. 2005 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, brez dela na višini ter v bližini ali z nevarnimi stroji, kjer bi se v primeru nesreče lahko poškodovala ali pa bi se poškodovali drugi, s polnim delovnim časom od 12. 4. 2005 dalje.

Z odločbo toženke z dne 28. 9. 2005 je bila tožnici priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 1. 7. 2005 dalje.

Od 15. 2. 2006 do 30. 6. 2006 je tožnica bila v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, s polovičnim delovnim časom 20 ur tedensko, na delovnem mestu „strežba“, pri delodajalcu Z.S. s.p. iz ....

Tožnica je bila prijavljena pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb od 1. 7. 2005 do 31. 5. 2006, ko je bila, na podlagi pravnomočne odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 19. 6. 2006, izbrisana iz evidence brezposelnih oseb za čas 6 mesecev. Tožnica se je ponovno prijavila na Zavod RS za zaposlovanje 5. 12. 2006. Z odločbo toženke z dne 15. 1. 2007 je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do nadomestila za invalidnost od 15. 2. 2006 dalje in se izplačevanje nadomestila s tem dnem ustavi, kar je bilo po pritožbi tožnice potrjeno z odločbo toženke z dne 10. 5. 2007, ki je postala pravnomočna.

Z odločbo z dne 19. 11. 2007 je toženka ugotovila, da je dajatev, nadomestilo za invalidnost, v obdobju od 16. 2. 2006 do 30. 11. 2006, preveč izplačana in je preplačilo nastalo v znesku 2.285,54 EUR, kar je dolžna tožnica nakazati na transakcijski račun toženke, v roku 12. mesecev od prejema te odločbe in v kolikor v tem roku zneska tožnica ne bo nakazala, se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške tožnice. Odločba je bila potrjena z odločbo toženke z dne 18. 6. 2008. Tožnica je dne 26. 11. 2007 pri toženki vložila zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, ker je od 1. 7. 2006 dalje ostala nezaposlena. Toženka je z odločbo z dne 30. 11. 2007 odločila, da tožnica nima pravice do nadomestila za invalidnost od 1. 7. 2006 dalje, kar je bilo potrjeno z dokončno odločbo toženke z dne 19. 6. 2008. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženka izdala zakonito odločbo glede tega, da je bila tožnici v času od 16. 2. 2006 do 30. 11. 2006 preveč izplačana dajatev, to je nadomestilo za invalidnost, v višini 2.285,54 EUR. Pri tem je odločilnega pomena, da je toženka dne 15. 1. 2007 izdala odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem 15. 2. 2006 ter, da je v zvezi s tem bila zavrnjena pritožba tožnice z dokončno odločbo toženke z dne 10. 5. 2007, ta odločba pa je postala pravnomočna. Prišlo je do odpada pravne podlage, na podlagi katerega je tožnica dobivala izplačilo nadomestila za invalidnost s strani toženke. Pravno podlago za povrnitev neopravičeno izplačanega denarnega zneska predstavlja določba 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1), kjer je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. V skladu s 3. odstavkom 275. člena ZPIZ-1 izda zavod odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Pravna podlaga je podana, kakor pravilno navaja sodišče prve stopnje, tudi v 3. odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami - OZ), po katerem obveznost vrnitve nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ravno do takšne situacije je prišlo v predmetni zadevi, ko je pravna podlaga za izplačevanja nadomestila za invalidnost na podlagi pravnomočne odločbe toženke z dne 10. 5. 2007 pri tožnici odpadla, saj je toženka odločila, da se ji ustavi izplačevanje nadomestila za invalidnost od 15. 2. 2006. Tožnica ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje v času od 31. 5. 2006 do 5. 12. 2006 in je v zvezi s tem potrebno upoštevati tudi 162. člen ZPIZ-1, ki določa, da se delna invalidska pokojnina in nadomestilo za invalidnost v primeru iz 3. odstavka 159. člena, 160. člena in 161. člena tega zakona izplačujeta za čas, ko je zavarovanec prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Tožnica je bila s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z odločbo z dne 19. 6. 2006 izbrisana iz evidence brezposelnih oseb za obdobje 6 mesecev in tako v tem obdobju ni izpolnjevala obveznosti po predpisih o zaposlovanju, kar je potrebno pri predmetni zadevi upoštevati. Višina navedenega preplačila izhaja iz listin v upravnem spisu, višini tožnica ni ugovarjala.

Tožnica je pravico do nadomestila za invalidnost pridobila na podlagi pravnomočne odločbe toženke z dne 28. 9. 2005, ki je bila izdana na podlagi odločbe toženke z dne 13. 5. 2005, s katero se je ugotovilo, da je tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti, zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do premestitve na novo delovno mesto, to je brez dela na višini ter v bližini ali z nevarnimi stroji, kjer bi se v primeru nesreče lahko poškodovala ali pa bi se poškodoval drugi od 12. 4. 2005 dalje s polnim delovnim časom. Tožnici je dne 30. 6. 2005 prenehalo delovno razmerje neodvisno od njene volje ali krivde in se je v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja prijavila pri Zavodu RS za zaposlovanje (dne 1. 7. 2005), kot to določa 97. člen ZPIZ-1, kar je razvidno iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 7. 7. 2005. Kot rečeno, ji je bila izdana odločba toženke z dne 28. 9. 2005, da ji od 1. 7. 2005 dalje gre pravica do nadomestila za invalidnost in ji je bila ta tudi v znesku določena. Odločeno je bilo v 2. odstavku citirane odločbe tudi, da se nadomestilo za invalidnost tožnici izplačuje v mesečnem znesku za nazaj, za čas, ko je zavarovanka prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Ta odločba je postala pravnomočna.

Na podlagi invalidnosti in telesne okvare pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti oz. telesne okvare, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom, kot to določa 1. odstavek 163. člena ZPIZ-1. Če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (2. odstavek 163. člena ZPIZ-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri tožnici ni prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, ki bi bile ugotovljene s strani tožene stranke, tako da tudi ni bilo pravne podlage, da bi se spremenila ali prenehala pravica na podlagi invalidnosti pri tožnici, to je pravica do nadomestila za invalidnost. Prišlo pa je do spremembe, ki vplivajo na omejitev uživanja pravic. Tožnica se je s 15. 2. 2006 zaposlila za polovični delovni čas, za določen čas, do 30. 6. 2006. Odločilnega pomena v zvezi s tem pa je, da ji je s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje bila izdana odločba, s katero je za čas 6 mesecev bila izbrisana iz evidence brezposelnih oseb. V skladu z že citiranim 162. členom ZPIZ-1 se nadomestilo za invalidnost izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da gre pri tožnici za omejitev uživanja pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost za čas, ko tožnica ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje in, ko ni izpolnjevala obveznosti po predpisih o zaposlovanju. S strani toženke oz. sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da tožnica ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje v času od 31. 5. 2006 do 5. 12. 2006 in je tako v tem času bilo omejeno njeno uživanje pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost, sama pravica pa ni bila izgubljena, saj zato ni bilo pogojev, kakor je pritožbeno sodišče že pojasnilo.

Toženka in sodišče prve stopnje sta tako v danem primeru napačno uporabili določilo 97. člena ZPIZ-1, kjer je določen dodaten pogoj prijave na zavodu za zaposlovanje za pridobitev pravice do delnega invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je pravico do denarnega nadomestila za invalidnost že pridobila in ji je bilo potrebno zaradi nespoštovanja predpisov o zaposlovanju in zavarovanje za primer brezposelnosti to pravico le omejiti z vidika izplačevanja tega nadomestila. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče odpravilo odločbi z dne 19. 6. 2008 in 30. 11. 2007 ter odločilo, da je tožnica od 6. 12. 2006 dalje upravičena do izplačevanja nadomestila za invalidnost. V skladu z 2. alineo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 je naložilo toženki, da s posebno odločbo odloči o višini in trajanju nadomestila za invalidnost, saj ima toženka na razpolago celotno dokumentacijo in podatke glede višine nadomestila za invalidnost za tožnico.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kakor izhaja iz izreka te sodbe. V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP je odločilo tudi o stroških vsega postopka. Pritožbeno sodišče je pri tem štelo, da je tožnica uspela v pravdi pred sodiščem prve stopnje in v okviru pritožbe, v obsegu 2/3, propadla pa v obsegu 1/3. Stroški, ki so bili potrebni so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in sodno prakso. Kot pravdne stroške je pritožbeno sodišče priznalo 160 točk za tožbo in 160 točk za pristop na narok, 2 % za materialne stroške in 20 % za DDV, kar ob vrednosti točke 0,46 znaša 180,20 EUR oz. 66,66 % tega zneska 120,12 EUR. Za pritožbo je pritožbeno sodišče tožnici priznalo 200 točk, kar znaša 92,00 EUR, 1,10 EUR za stroške poštnine in 20 % DDV, kar znese 111,72 EUR oz. 66,66 % tega zneska znaša 74,47 EUR.