Jedro

Vprašanje vrste sporne pogodbe ne vpliva na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 1.006,00 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo del, ki jih je za toženca opravila na njegovi hiši. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča RS II DoR 430/2012 z dne 6. 6. 2013, in sicer glede pravnega vprašanja pravilnosti presoje sodišč nižjih stopenj, da je pogodba med pravdnima strankama podjemna in ne gradbena pogodba.

4. Revizijo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v okviru dopuščenega vprašanja. Predlaga, naj se reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge in prve stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in tožencu naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, potem z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje, podrejeno pa, da se obe sodbi razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Značilnosti gradbene pogodbe so, da je predmet pogodbe izgradnja novega objekta, izvedba drugih gradbenih del na obstoječem objektu; da so končni rezultati izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja trajne dobrine; da stranki gradbene pogodbe predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja določita na podlagi projektne dokumentacije in da je pogodba sklenjena v pisni obliki. Sklicuje se na teorijo (Plavšak v Juhart, Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, III. knjiga, str. 917, in Plavšak: Podjemna gradbena razmerja, Simpozij pogodbenega prava, Portorož, 17. in 18. marec 2005). Predmet pogodbe je bila izvedba gradbenih del na obstoječem objektu in izgradnja novega objekta. Podrobneje so vrste gradbenih del opredeljene tudi v Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in se v skladu s tem štejejo za gradbena dela: gradnja, ki obsega naslednje podvrste: gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta; sprememba namembnosti, ki pomeni izvedbo del, ki ne pomenijo gradnje in s katerimi se tudi ne spreminja zunanji videz objekta, gre pa za takšno spremembo rabe objekta oziroma njegovega dela, da se z njo posledično poveča vpliv objekta na okolico; vzdrževanje objekta, ki pomeni izvedbo del, s katerimi se ohranja objekt v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba in obsega redna vzdrževalna dela, investicijska vzdrževalna dela in vzdrževalna dela v javno korist. Med druga gradbena dela na obstoječem objektu, po tehničnih značilnostih teh del, kot jih opredeljuje ZGO-1, spadajo: rekonstrukcija objekta in vzdrževalna dela, ki jih delimo na redna vzdrževalna dela in investicijska vzdrževalna dela. Določba prvega odstavka 649. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za druga dela na obstoječem objektu, ki nimajo značilnosti izgradnje novega objekta, ne določa, da gre za večja in zahtevnejša dela, ampak je dovolj izvedba katerihkoli gradbenih del na obstoječem objektu oziroma zemljišču. OZ pojma gradbena dela ne opredeli, ta pojem se v poslovni praksi uporablja v dveh osnovnih pomenih: v ožjem pomenu se z gradbenimi deli označujejo tiste vrste del, ki so potrebna za gradnjo objekta do gradbene faze (III. gradbena faza obsega groba konstrukcijska gradbena dela vseh etaž in podstrešja s streho vred, tudi krovska in kleparska dela) in obsegajo zlasti temeljenje ter zidarska in druga dela, potrebna za postavitev zasilne konstrukcije objekta; v širšem pomenu pa se z gradbenimi deli označujejo vse vrste del, ki so potrebna za izgradnjo objekta in poleg gradbenih del v ožjem pomenu obsegajo tudi inštalacijska dela, zaključna dela (imenovana tudi obrtniška dela) ter gradnjo tehnoloških naprav in opreme. Pri izgradnji novega objekta so v gradbeni pogodbi zajeta vsa dela, ki so potrebna za uspešno končanje gradnje objekta, pri čemer lahko naročnik sklene pogodbo z enim izvajalcem, ki se zaveže opraviti vsa dela, ki so potrebna za izgradnjo objekta (torej gradbena dela v širšem pomenu), lahko pa sklene pogodbo z več izvajalci, od katerih se vsak zaveže opraviti samo določene vrste del (npr. samo gradbena dela v ožjem pomenu, samo montažo fasadne konstrukcije, samo izvedbo strojnih inštalacij, itd). Sama okoliščina, da so v tem primeru predmet izvajalčevega ravnanja samo nekatera in ne vsa dela, ki so potrebna za izgradnjo objekta, na opredelitev pravne narave pogodbe ne more vplivati. Za opredelitev pravne narave pogodbe tudi ni pomembno, ali se določena vrsta del izvaja v fazi z izgradnjo objekta ali kasneje (pri rekonstrukciji oziroma obnovi objekta kot vzdrževalno delo). Za opredelitev pravne narave pogodbe so pomembne samo značilnosti del, ki so predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja, ne pa tudi faza, v kateri se opravljajo. Zato pojem „gradbena dela na obstoječem objektu“, ki ga OZ uporablja pri opredelitvi gradbene pogodbe v 649. členu, obsega vsa gradbena dela v širšem pomenu. V skladu s 3. točko Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU) tako dela, ki so lahko predmet gradbene pogodbe, ki jo urejajo PGU, obsegajo gradbena, montažna, inštalaterska in dovrševalna dela, kakor tudi vgrajevanje priprav, naprav in opreme na novih in obstoječih objektih in njihovih delih. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je za toženca izvedla zamenjavo strehe, izdelala nadstrešek za letno garažo, izdelala mansardo, estetsko obdelal dimnik in izdelala verando. Pri izgradnji strehe gre za delo, ki spada v gradbena dela v ožjem pomenu, saj gre za delo, ki se opravi do III. faze izgradnje objekta. Za razmejitev, ali gre za gradbeno delo na objektu ali ne, pa ni pomembno, ali gre za izgradnjo strehe, ko se gradi novi objekt, ali pa se streha kasneje zamenja zaradi dotrajanosti. Nelogično pa bi bilo, da bi z gradnjo strehe na novem objektu šteli kot gradbeno delo na objektu, ponovnega pokritja strehe zaradi dotrajanosti stare (ki pa je po obsegu zaradi potrebne demontaže obstoječe strehe celo še širše kot na novem objektu) pa ne bi šteli za gradbeno delo na objektu. Razlikovanje bi bilo tudi v škodo naročnikov del, ki pri morebitni zamenjavi strehe ne bi uživali enakih jamstev, kot bi jih imeli pri njeni prvi izgradnji (v tem primeru namreč izvajalec ne bi odgovarjal za solidnost zgradbe). Izdelava nadstreška za letno garažo, izdelava mansarde in izdelava verande predstavljajo gradnjo novega objekta. Ob tem, da je izvedba obsegala temeljenje ter zidarska in druga dela, potrebna za postavitev nosilne konstrukcije objekta, se je s temi deli povečala velikost objektov, prav tako pa se je spremenil njihov videz. Vsa dela predstavljajo trajne dobrine oziroma so se s prvotnim objektom trajno spojile. Prav tako ne gre za delo, ki bi imelo razmeroma kratek rok uporabe, kot npr. pleskanje stanovanja, ampak gre za obsežna dela, ki so uporabna več desetletij. Okoliščina, da naročnik ni zagotovil projektne dokumentacije, sama po sebi ne pomeni, da ni bila sklenjena gradbena pogodba. Zgolj dejstvo, da naročnik ni pridobil novega načrta, ne vpliva na obveznost izvajalca zgraditi streho na določen način. Ker je bil predmet pogodbe zamenjava obstoječe strehe, torej dela objekta, za katerega je mogoče upravičeno pričakovati, da že ima vsa potrebna dovoljenja, pa tudi ni mogoče zavzeti stališča, da dela niso sledila načrtom, saj so temeljila na enakem načrtu kot prvotni objekt. Smiselno enako velja tudi za izgradnjo mansarde in verande ter letne garaže. Kljub temu, da bi bilo potrebno gradbeno dovoljenje, ta okoliščina ne spremeni narave izgradnje mansarde in verande ter posledično narave pogodbe - gre za gradnjo objekta, ki ga je vsaj za nazaj mogoče opisati z načrtom, to pa pomeni, da je idejna zasnova zanj vendarle obstajala. Glede pomanjkanja obličnosti pa izpostavlja, da je treba upoštevati 58. člen OZ. Gre za teorijo realizacije. Pri gradbeni pogodbi pisna oblika ni predpisana zaradi varstva širših javnih interesov, temveč izključno zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov (primerjaj 55. člen OZ). Pogodbeni stranki sta v pretežnem delu tudi izpolnili obveznosti, ki so nastale iz pogodbe. V konkretnem primeru je kljub pomanjkanju obličnosti, pogodba, ki je po vsebini gradbena pogodba, konvalidirala. Višje sodišče je opis del tudi priredilo. Tožeča stranka za toženca ni izvedla zgolj popravila strehe, saj je streho v celoti zamenjala, prav tako pa ni izvedla le adaptacije verande, pač pa je pri preostalih delih šlo za izdelavo podstrešja - mansarde in izdelavo verande. Ob tem so priče potrdile, da so dela trajala približno dva meseca. Zato ne gre za enostavnejša in manjša dela, ki so predmet podjemne pogodbe temveč za večja in zahtevnejša dela, ki zahtevajo večje število izvajalcev, priprave, gradbeno dovoljenje in projekt (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča III Ips 11/93 z dne 8. 4. 1993). Opozarja tudi na neenotno sodno prakso višjih sodišč.

5. Tožena stranka je obrazloženo odgovorila na revizijo in predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi podatkov v revizijskem postopku pribavljenega spisa prvič ugotavlja, da v sporni zadevi pravna kvalifikacija pogodbe (ali navadna podjemna ali gradbena) ni pravno odločilna. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala in dokazovala, da bi se po sklenitvi pogodbe zvišale cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena cena del v smislu določbe 656. člena OZ, kar bi jo upravičevalo do dodatnega plačila, če bi se ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili gradbeno pogodbo, in ne navadne podjemne pogodbe, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Dogovorjeno ceno je zgolj opredelila kot prenizko glede na dejansko vrednost in obseg opravljenih del. Navedena zakonska določba OZ bi na podlagi ugotovljene – v pogodbi dogovorjene fiksne cene (glej dejanske ugotovitve obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano) lahko prišla v poštev le, če bi se šele po sklenitvi pogodbe spremenile cene elementov del za več kot 10%, pa še v tem primeru le za razliko nad tem odstotkom. Trditvena podlaga tožbe in nadaljnjih pripravljalnih vlog oziroma trditve tožeče stranke pa so izčrpane z navedbami, da tožeča stranka terja še dodatno plačilo opravljenih del, ker le-ta ob sklenitvi pogodbe niso bila ustrezno ovrednotena in ker naj bi opravila dodatna dela (kar pa sicer po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje niti ne drži). V skladu z vsebino tožbenih trditev tudi postavljeni izvedenec ni ugotavljal, ali je v času po sklenitvi pogodbe prišlo do spremembe cen, posledično pa seveda tudi v dokaznem postopku sodišče prve stopnje ni moglo razčiščevati te - nezatrjevane okoliščine. Zato določbe 656. člena OZ, na katero se sklicuje tožeča stranka v reviziji, in ki bi postala pomembna v primeru, če bi bila sporna pogodba res gradbena pogodba in ne navadna podjemna pogodba, kot to zatrjuje tožeča stranka, v sporni zadevi v nobenem primeru ni mogoče uporabiti. Posledično se torej izkaže, da vprašanje vrste sporne pogodbe ne vpliva na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pravdni stranki sta se dogovorili za fiksno ceno, tožeča stranka pa se ne sklicuje na zakonski (abstraktni) dejanski stan iz citirane določbe OZ oziroma ne zatrjuje takšnega konkretnega dejanskega stanu, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod citirano zakonsko določbo, ki pri dogovoru v gradbeni pogodbi o nespremenljivosti cene, izjemoma dopušča plačilo višje cene od dogovorjene pod opisanimi pogoji. Zato je bilo treba v vsakem primeru, ne glede na to, kako se opredeli pogodba, tožbeni zahtevek zavrniti, kot pravilno opozarja tudi toženec v odgovoru na revizijo. Revizija je bila torej dopuščena glede pravnega vprašanja, ki za sporni primer sploh ni pravno pomembno, in njegova presoja na materialnopravno pravilnost izpodbijane pravnomočne odločitve ne more vplivati.

8. Na ostale revizijske navedbe, ki presegajo okvir dopuščenega vprašanja, in sicer, da naj bi bila zgrajena celo mansarda, da je bila zgrajena veranda in da je bila zgrajena streha, pa revizijsko sodišče ne odgovarja tudi iz razloga, ker so nedopustno dejanske narave (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. O povedanem je bilo treba revizijo na podlagi 380. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

10. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo. Odločitev o višini temelji na stroškovniku in odvetniški tarifi.