Jedro

Odločitev o tem ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je ob sami vročitvi obdolžitve in vabila na zagovor, delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, je v celoti odvisna od delodajalca, saj je v zakonu predvidena ta možnost (to je v primeru 1., 2. in 4. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR). V konkretnem primeru so bili izpolnjeni zakonski pogoji, da je delodajalec delavcu lahko prepovedal opravljanje dela. Za odločitev v predmetnem sporu je pomembno, ali je tožena stranka zoper tožnika uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi enega od razlogov, ki so navedeni v 1., 2. ali 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (kar je v konkretnem primeru podano). V tem postopku pa se ne presoja, ali je podana izredna odpoved zakonita ali ne. V kolikor pa se bo v postopku, ki se nanaša na zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo, da je bila podana odpoved nezakonita, bo tožnik lahko zahteval izplačilo razlike med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal in dejansko izplačanim nadomestilom plače, ki ga je prejemal v času prepovedi opravljanja dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, opr. št. ... z dne 10. 11. 2010 in da se odpravi odločba tožene stranke o prepovedi opravljanja dela – izredna odpoved; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 8. 10. 2010 dalje obračunati in izplačati plačo v višini plače, ki bi jo prejemal, ko bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, odvesti vse ustrezne davščine in prispevke ter mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 501,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), pritožuje tožnik. V obširni pritožbi navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi grobo kršilo načelo kontradiktornosti, saj ni zaslišalo predlaganih prič niti tožnika, ki bi kot delavec nedvomno vedel izpovedati o okoliščinah v postopku izredne odpovedi ter vprašanju, ali je bila prepoved opravljanja dela podana utemeljeno in ali so za to obstajali legitimni razlogi. Sodišče je dokazne predloge po zaslišanju prič kot nepotrebne zavrnilo, obrazložitve pa ni podalo. Predlagani, a neizvedeni dokazi lahko vplivajo na pravno odločilna dejstva v predmetni zadevi, to je utemeljenosti odločbe o prepovedi dela. Tudi potek glavne obravnave in dokazni sklep je bil skop, preuranjen ter nepopoln, odločitev sodišča glede razjasnjenosti dejanskega stanja pa kaže na vnaprejšnjo dokazno oceno sodišča, brez njene izkazanosti s konkretnimi dokazi. Sodišče se tudi do večine navedb tožnika ni niti opredelilo. Drži ugotovitev sodišča, da med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku dne 8. 10. 2010 vročila odločbo o prepovedi opravljanja dela, sporno in neugotovljeno v predmetnem postopku pa ostaja, ali je v resnici obstajal utemeljen sum, da naj bi tožnik storil kršitve delovnih obveznosti, pri čemer zoper tožnika ni bila vložena nobena kazenska ovadba, čeprav se tožena stranka v izredni odpovedi sklicuje na dejanja, ki naj bi imela znake kaznivih dejanj. Izredna odpoved in hkrati prepoved opravljanja dela sta bili podani zaradi arbitrarne odločitve delodajalca, ki je to pristojnost imel, ne glede na njeno utemeljenost. Z odklonitvijo združitve postopka in zaradi dejstva, da se sodišče v dejansko stanje razloga podaje izredne odpovedi in posledično prepovedi opravljanja dela niti ni spuščalo, je dejansko stanje, ter s tem vprašanje, zakaj in ali je bila utemeljeno podana prepoved opravljanja dela, ostalo neugotovljeno. Dejanskega stanja tako sodišče ni raziskalo niti samo, niti ni pristalo na združitev s postopkom izpodbijane izredne odpovedi. Tako za izredno odpoved delovnega razmerja kot tudi posledično za prepoved opravljanja dela bi morala tožena stranka izkazati razlog, ki opravičuje izredno odpoved in na njeni podlagi prepoved opravljanja dela. Sodišče zmotno tudi ni presojalo dejstva, da tožniku zagovor ni bil omogočen. Tako ni presojalo same utemeljenosti izredne odpovedi, niti razlogov zanje, ki so pa so hkrati tudi razlogi za prepoved opravljanja dela. Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, saj bi moralo glede na navedeno tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, posledično pa toženi stranki naložiti povrnitev vseh pravdnih stroškov, ki so nastali tožniku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o smiselno zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je tožnik tekom postopka predlagal. Drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstvih, odloča sodišče. Sodišču torej za ugotovitev odločilnih dejstev ni potrebno izvesti vseh dokazov, ki jih tekom postopka predlagajo stranke, temveč le tiste dokaze, ki nudijo dovolj podlage za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedlo določene dokaze, predlagane s strani tožeče in tožene stranke, ti dokazi pa so nudili dovolj podlage za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, zato tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati preostalih predlaganih, a neizvedenih dokazov.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožnika, da se postopek v konkretnem individualnem delovnem sporu združi s postopkom, ki se vodi pod opr. št. Pd 131/2011, kjer se ugotavlja vprašanje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožba pa je bila vložena pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju. Prvi odstavek 300. člena ZPP določa, da lahko senat odloči, da kadar teče pred istim sodiščem več pravd, med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, se lahko vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Združitev dveh pravd v skupno obravnavanje je ukrep procesnega vodstva, utemeljen z razlogi smotrnosti oziroma koncentracije glavne obravnave. Ker navedenih razlogov v predmetnem sporu ni bilo, se sodišče prve stopnje ni odločilo za združitev predlaganih zadev, za kar je sodišče prve stopnje imelo podlago v 1. odstavku 300. člena ZPP. To pomeni, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 300. člena ZPP ni podana.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v tako dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 8. 10. 2010 skupaj z obdolžitvijo pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in vabilom na zagovor vročila tudi odločbo o prepovedi opravljanja dela. To pa iz razloga, ker je zoper tožnika začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ter ker naj bi tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 1. in 2. alinei 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljni). Iz odločbe o prepovedi opravljanja dela (A1) izhaja, da naj bi glede na razloge obstajal utemeljen sum, da je tožnik storil očitane kršitve delovnih obveznosti, ter upoštevaje naravo dela – inšpektor I, je v stalnem kontaktu s sodelavci, zunanjimi sodelavci in strankami v pravnem postopku. Tožnik naj bi s takšnim ravnanjem toženi stranki povzročil veliko materialno in moralo škodo. Zaradi navedenega bi bila prisotnost tožnika na delu do razjasnitve okoliščin, ki so pripeljale do postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, neutemeljena. Tožena stranka je hkrati z odločbo o prepovedi opravljanja dela vročila tožniku tudi obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in vabilo na zagovor zaradi kršitev pogodbe o zaposlitvi ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja v skladu s 1. alinejo 1. odstavka 111. člena in naklepoma ali iz hude malomarnosti kršene pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v skladu z 2. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR.

ZDR v 3. odstavku 111. člena določa, da lahko delodajalec v primeru iz 1., 2. in 4. alinee 1. odstavka ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. V času prepovedi opravljanja dela pa ima delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi.

Odločitev o tem ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je ob sami vročitvi obdolžitve in vabila na zagovor, delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, je v celoti odvisna od delodajalca, saj je v zakonu predvidena možnost, ki je delodajalec lahko izkoristi (to je v primeru 1., 2. in 4. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji, da je delodajalec delavcu lahko prepovedal opravljanje dela in delavec na to odločitev delodajalca ne more vplivati. Za odločitev v predmetnem sporu je pomembno ali je tožena stranka zoper tožnika uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi enega od razlogov, ki so navedeni v 1., 2. ali 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (kar je v konkretnem primeru podano). V tem postopku pa se ne presoja ali je podana izredna odpoved zakonita ali ne. V kolikor pa se bo v postopku, ki se nanaša na zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo, da je bila podana odpoved nezakonita, bo tožnik lahko zahteval izplačilo razlike med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal in dejansko izplačanim nadomestilom plače, ki ga je prejemal v času prepovedi opravljanja dela.

Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da bi tožena stranka morala tožniku pred izdajo odločbe o prepovedi opravljanja dela omogočiti zagovor, saj v postopku prepovedi opravljanja dela ZDR ne predpisuje obveznega zagovora. Pritožba tudi zmotno zatrjuje, da sodišče ni ugotavljalo ali je v resnici obstajal utemeljen sum, da je tožnik storil očitane kršitve, kakor tudi, da ni presojalo ali je bilo mogoče nadaljevanje delovno razmerje. V predmetnem sporu, ko se presoja odločba o prepovedi opravljanja dela (3. odstavek 111. člena ZDR), je odločilno le, ali so bili podani vsi zakonski pogoji za prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka. Brezpredmetne so tako pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka že v sami odločbi o prepovedi opravljanja dela izrecno obrazložiti odločitev glede možnosti zagovora, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in zakaj ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, saj je to predmet postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki teče med strankama.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).