Jedro

Ker je imel tožnik pooblaščenca, postopka na prvi stopnji v obravnavani zadevi sicer ni bilo treba prekiniti, v zvezi s sposobnostjo biti stranka pa bi se izpodbijana vmesna sodba morala glasiti na dediče umrlega tožnika.

Z vzpostavitvijo domneve, da je nezgoda in v njej nastala škoda nastala zaradi delovanja alkohola na zavarovanca, ki nastopi ob ugotovljeni stopnji alkohola pri zavarovancu kot vozniku motornega vozila (več kot 24 mg alkohola v litru izdihanega zraka - 0,5 ‰ alkohola v krvi), se dokazno breme neobstoja vzročne zveze prevali na zavarovanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan temelj tožbenega zahtevka tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) do tožene stranke (v nadaljevanju toženke) (I. točka izreka) ter odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe (II. točka izreka). Odločitev o stroških postopka si je prvostopno sodišče pridržalo za končno sodbo (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po prepričanju pritožnice je prvostopno sodišče pri odločanju o temelju za plačilo zavarovalnine iz naslova invalidnosti zmotno uporabilo materialno pravo zaradi napačnega tolmačenja v konkretnem primeru veljavnih Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/06-11 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Tako naj bi bilo materialnopravno napačno prvostopno tolmačenje domneve, da je v primeru alkoholiziranosti zavarovanca podana vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastalo škodo, zaradi česar je izključeno zavarovalno jamstvo. Po prepričanju pritožnice zapis pogodbenih pogojev v 10. točki 9. člena pomeni, da mora zavarovalnica za izključitev svojega zavarovalnega jamstva dokazati vzročno zvezo med zavarovančevo alkoholiziranostjo in nastalo škodo takrat, če stopnja alkohola v krvi zavarovanca ne presega v Splošnih pogojih določene stopnje 0,24 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka, medtem ko se nad to stopnjo vzročna zveza med alkoholiziranostjo zavarovanca in nastalo škodo domneva. Ekskulpacijskih razlogov za izpodbojnost te domneve Splošni pogoji ne določajo, zato je nad tako določeno stopnjo alkohola v zavarovančevi krvi zavarovalno jamstvo zavarovalnice avtomatično izključeno. Ob nespornem dejstvu, da je tožnik v času škodnega dogodka vozil vinjen z 0,31 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pravilna razlaga splošnih pogojev po prepričanju toženke ne daje možnosti izpodbijati pogodbeno dogovorjene domneve o vzročni zvezi delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi. Nepravilno naj bi bilo prvostopno stališče, da je domneva o vzročni zvezi med alkoholiziranostjo in nastalo škodo izpodbojna, neutemeljen pa naj bi bil tudi prvostopni zaključek, da je tožnik z izvedeniškim mnenjem izvedenca cestno prometne stroke FB navedeno domnevo izpodbil in obdržal svoje zavarovalne pravice. Pritožnica izpostavlja nepopolnost med postopkom pridobljenega izvedenskega mnenja, zaradi česar le-to ne more biti podlaga za meritorno odločanje o zadevi. Sicer pa bi po njenem prepričanju tožnik domnevo vzročne zveze lahko eventuelno izpodbil le z mnenjem izvedenca za alkoholimetrično analizo in toksikologijo ali biomehaniko, ki bi pojasnil vpliv alkohola na tožnikove reakcije in način vožnje. Podrejeno se toženka ne strinja s prvostopnim stališčem, da v Splošnih pogojih ni izključeno izplačilo zavarovalnine v primeru, ko smrt zavarovanca nastopi po preteku 3 let od nezgode. Po prepričanju pritožnice je ob pravilni interpretaciji šestega odstavka 14. člena Splošnih pogojev pogoj za izplačilo invalidnine, da smrt nastopi v treh letih po nezgodi. Graja nepravilnost prvostopnega stališča, da se peti in šesti odstavek 14. člena Splošnih pogojev nanaša na izplačilo zavarovalnine iz naslova invalidnosti le, kadar gre za izvensodno reševanje zahtevkov, ne velja pa za njihovo sodno uveljavljanje. Pritožnica primarno predlaga spremembo izpodbijane vmesne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je po podatkih v spisu tožnik (zavarovanec toženke) med obravnavanim pravdnim postopkom umrl (list. št. 77 spisa). Ker je imel tožnik pooblaščenca, postopka na prvi stopnji v obravnavani zadevi sicer ni bilo treba prekiniti (1. točka prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 100. člena istega zakona), v zvezi s sposobnostjo biti stranka pa bi se izpodbijana vmesna sodba morala glasiti na dediče umrlega tožnika.(1) Ker tega sodišče prve stopnje v zapisu sodbe ni upoštevalo, je sodišče druge stopnje v uvodu sodbe navedbo tožnika ustrezno popravilo.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

7. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost prvostopne interpretacije Splošnih pogojev, ki je pripeljala do zaključka, da v obravnavani zadevi obveznost toženke za izplačilo zavarovalnine za primer invalidnosti ni izključena, čeprav je sedaj že pokojni tožnik v času škodnega dogodka vozil alkoholiziran (ob upoštevanju tolerance z 0,31 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka). V skladu z 10. točko prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev so izključene vse obveznosti zavarovalnice za nezgode, ki nastanejo zaradi delovanja alkohola, mamil ali narkotikov oziroma drugih psihoaktivnih snovi na zavarovanca ob nezgodi; pri tem se šteje, da je nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola na zavarovanca, če je kot voznik motornega vozila ob nezgodi imel več kot 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka - 0,5 ‰ alkohola v krvi. Glede na povzeta pogodbena določila Splošnih pogojev je sicer utemeljeno pritožbeno stališče, da mora zavarovalnica za izključitev svojega zavarovalnega jamstva dokazati vzročno zvezo med zavarovančevo alkoholiziranostjo in nastalo škodo takrat, če stopnja alkohola v krvi zavarovanca ne presega v Splošnih pogojih določene stopnje 0,24 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka, medtem ko se nad to stopnjo vzročna zveza med alkoholiziranostjo zavarovanca in nastalo škodo domneva. Vendar pa je pravilno tudi prvostopno stališče, da je domneva vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nezgodo oz. v njej nastalo škodo izpodbojna. Pravilnost takega prvostopnega stališča potrjuje ne le ustaljena sodna praksa(2), temveč tudi sama vsebina Splošnih pogojev, ki neizpodbojnosti navedene domneve vzročne zveze nikjer ne določa. Res pa je, da se z vzpostavitvijo domneve, da je nezgoda in v njej nastala škoda nastala zaradi delovanja alkohola na zavarovanca, ki nastopi ob ugotovljeni stopnji alkohola pri zavarovancu kot vozniku motornega vozila (več kot 24 mg alkohola v litru izdihanega zraka - 0,5 ‰ alkohola v krvi), dokazno breme neobstoja vzročne zveze prevali na zavarovanca, v konkretnem primeru torej na tožnika (kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve svoje odločitve). Le-tega pa je tožnik v obravnavani zadevi izpolnil, kot bo še podrobneje obrazloženo.

8. Na podlagi med postopkom pridobljenega mnenja izvedenca cestno prometne stroke FB je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je vzrok za nastanek obravnavane prometne nesreče, v kateri je bil (kot voznik tretjega vozila) udeležen tožnik, pripisati izključno ravnanju voznika osebnega vozila Opel Zafira LA. Glede na prometno situacijo, ki jo je povzročil voznik tega osebnega avtomobila, trčenja ni bilo mogoče preprečiti. Zaradi neprilagojene hitrosti vožnje voznika (drugo udeleženega) osebnega avtomobila Opel Vectra, DT, pa tožnik ni uspel in tudi ni imel možnosti preprečiti trčenja. Po ugotovitvi izvedenca tožnik s svojim načinom vožnje ni nikakor prispeval k nastali prometni nesreči (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 11). Čeprav se toženka med postopkom na prvi stopnji z navedenimi zaključki izvedenca cestno prometne stroke ni strinjala, dopolnitve navedenega mnenja ali postavitve drugega izvedenca ni predlagala tudi zaradi zavzetega stališča (sicer napačnega - kot je bilo obrazloženo že zgoraj) o neizpodbojnosti domneve o vzročni zvezi med delovanjem alkohola in nastalo nezgodo, zaradi katere naj tožnik ne bi imel možnosti dokazovati drugačne vzročne zveze od domnevane. Ugotovitev izvedenca, da tožnik ni imel možnosti preprečiti prometne nesreče, pa po napačnem stališču toženke v postopku na prvi stopnji naj ne bi bila bistvena. Toženka zato šele v obravnavani pritožbi neutemeljeno, v pretežni meri pa tudi prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP), izpostavlja domnevne nepopolne ugotovitve izvedenskega mnenja, zaradi katerih po njenem prepričanju ne more biti podlaga za meritorno odločanje. Po presoji sodišča druge stopnje pa je prvostopno sodišče navedeno mnenje pravilno ocenilo kot natančno, logično in prepričljivo. Izvedenec je v njem natančno pojasnil način in hitrost vožnje tožnika (okoli 30 km/h - str. 25 mnenja), kakor tudi metode, na podlagi katerih je navedene podatke ugotovil („glede na odboj osebnega avtomobila in iz analize trka“ - str. 25 mnenja). Neutemeljena tudi pritožbena graja, da bi tožnik domnevo vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastalo nezgodo eventuelno lahko izpodbil le z mnenjem izvedenca za alkoholimetrično analizo, ki bi pojasnil, ali je njegova alkoholiziranost vplivala na njegove reakcije in način vožnje. Ker po vsem zgoraj izpostavljenem po mnenju izvedenca cestno prometne stroke (v katerega delovno področje spada podaja mnenja o vzrokih za prometno nesrečo), tožnik k nastanku prometne nesreče ni prispeval in je tudi ni mogel preprečiti, torej ni vzročne zveze med načinom vožnje tožnika in nastalo nezgodo, se kot za odločitev nepomembno pokaže psihofizično stanje, v katerem se je ob nezgodi nahajal tožnik. Po vsem obrazloženem namreč glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje niti v povsem brezhibnem psihofizičnem stanju v dani prometni situaciji nezgode ne bi bilo mogoče preprečiti.

9. Pravilno je tudi prvostopno stališče v zvezi z ugovorom toženke o prenehanju njene obveznosti iz obravnavanega nezgodnega zavarovanja zaradi smrti zavarovanca. Po že zgoraj obrazloženem je zavarovanec toženke (prvotni tožnik) umrl med postopkom na prvi stopnji, kasneje kot 3 leta po nezgodi oz. približno 6 let po nezgodi. Njegova smrt ni bila posledica obravnavane nezgode, kar toženka izrecno priznava tudi v svoji pritožbi. Pravilno je prvostopno stališče, da pogodbeno dogovorjena zavarovalnina iz naslova sklenjenega nezgodnega zavarovanja predstavlja del premoženja zavarovanca in tako podedljivo premoženjsko pravico, kar niti ni pritožbeno sporno. V skladu s petim odstavkom 14. člena Splošnih pogojev v primeru, če stopnja invalidnosti ni bila določena, zavarovanec pa zaradi iste nezgode umre, izplača zavarovalnica zavarovalno vsoto za smrt oziroma razliko med to vsoto in morebiti že prej izplačano akontacijo za invalidnost, vendar samo tedaj, če je zavarovanec umrl najkasneje v treh letih od dneva nezgode. Ker v obravnavani zadevi zavarovančeva smrt ni bila posledica nezgode, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da citirano določilo kot podlaga za odločitev v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Za konkretni primer pa je uporaben šesti odstavek 14. člena Splošnih pogojev, v skladu s katerim se v primeru, če zavarovanec umre v treh letih po nezgodi zaradi kateregakoli drugega vzroka, razen vzroka iz petega odstavka 14. člena, stopnja invalidnosti pa še ni bila ugotovljena, invalidnost določi na podlagi obstoječe medicinske dokumentacije. Pravilno je prvostopno stališče, da navedena določba določa način določitve invalidnosti (na podlagi obstoječe medicinske dokumentacije) in je ni mogoče interpretirati v smislu prenehanja toženkine obveznosti za plačilo zavarovalnine. Čeprav tudi omenjeno določilo Splošnih pogojev omenja rok 3 leta po nezgodi, prvostopno sodišče utemeljeno opozarja, da v Splošnih pogojih toženka nikjer izrecno ne izključuje izplačila zavarovalnine v primeru, ko smrt zavarovanca, ki ni posledica nezgode, nastopi po preteku treh let od nezgode. Sodišče druge stopnje še dodaja, da taka izključitev izplačila zavarovalnine ni mogoča niti ob razlagi šestega odstavka 14. člena Splošnih pogojev v povezavi s petim odstavkom istega člena, saj vsako od navedenih pogodbenih določil ureja bistveno drugačen primer (smrt zaradi iste nezgode / smrt zaradi kateregakoli drugega vzroka). Tudi v kolikor bi lahko določilo šestega odstavka 14. člena Splošnih pogojev šteli kot nejasno, ker pri načinu določitve invalidnosti omenja rok tri leta po nezgodi, ne določa pa ničesar v primeru, če je ta rok prekoračen, ni mogoče spregledati, da so bili omenjeni Splošni pogoji pripravljeni s strani toženke, zato je treba njihova nejasna določila v skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(3) razlagati v korist druge stranke (v konkretnem primeru torej v korist tožnika).

10. Po vsem obrazloženem je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, kar je narekovalo potrditev izpodbijane vmesne sodbe (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih toženka ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Op. št. 1 : Tako tudi v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, 2005, str. 324. Če ima stranka pooblaščenca, se zaradi njene smrti postopek ne prekine, vendar to ne pomeni, da se bo nadaljeval z mrtvo stranko, ampak z njenimi (morda še neznanimi) dediči, kar je v zapisu sodbe treba upoštevati.

Op. št. 2 : npr. Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 227/2010 z dne 9. 1. 2014, ki jo je pravilno izpostavilo že prvostopno sodišče. Op. št. 3 : 83. člen OZ (Nejasna določila v posebnih primerih) določa: Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.