Jedro

Tožena stranka je sprejela odločitev, da se število zaposlenih zmanjša. V nabavi tožene stranke so bile najprej zaposlene tri osebe, nato pa so ugotovili, da ni dela za vse tri zaposlene, kar je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožnikovo delo so razporedili na preostale zaposlene. Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR ter prenehanje potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo: - primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 4. 2012, kot nezakonita razveljavi in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in traja še naprej, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu od dneva prenehanja delovnega razmerja zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, to je od 9. 6. 2012 dalje, obračunati mesečne bruto plače, kot bi jih tožnik prejel, če bi bil na delu in mu po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje, to je od vsakega 15. v mesecu do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo; - podredni tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 4. 2012 kot nezakonita razveljavi in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 8. 6. 2012, temveč traja do 11. 10. 2012, nadaljevanje delovnega razmerja po tem datumu pa ni možno; da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 9. 6. 2012 do 11. 10. 2012 obračunati razliko med pripadajočimi zneski bruto plač, ki bi jih tožnik prejel pri toženi stranki, in nadomestili, ki jih je tožnik prejel na ZZZS, od katerih je tožena stranka dolžna odvesti vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. v mesecu do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe, in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 11.966,40 EUR, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Izpodbijana sodba vsebuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da so se v nabavni službi tožene stranke opravljala zgolj enostavnejša dela, medtem, ko naj bi se zahtevnejša dela prenesla v nabavo banke A.. Tožena stranka in banka sta namreč imeli skupno nabavno službo in pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Kje je bil posamezni delavec službe formalno zaposlen, ob taki organizaciji nabavne službe ni pomembno. Sodišče napačno ugotavlja, da naj bi ukrepi racionalizacije pomenili zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu strokovni sodelavec v nabavi. Tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je bil sprejet sklep o zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu strokovni sodelavec v nabavi. Sprejeta naj bi bila zgolj odločitev, da se zmanjša število zaposlenih pri toženi stranki, kar pa ne more biti utemeljen razlog za odpoved tožniku. Tudi sicer se število zaposlenih v nabavni službi ni zmanjšalo, saj je bilo v njej tako pred odpovedjo tožniku kot po njej zaposlenih pet oseb. V času odpovedi tožniku je bila v nabavno službo na delovno mesto samostojni strokovni sodelavec v nabavi zaposlena B.B., ki je prevzela v izvrševanje vsa dela tožnika. Prav v tej zaposlitvi se kaže fiktivnost poslovnega razloga za odpoved tožniku. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je ta delavka dejansko opravljala zahtevnejša dela in naloge kot tožnik. B.B. je bila sprva razporejena na delovno mesto strokovni sodelavec v nabavi, zgolj za potrebe tega postopka pa je bila z njo naknadno sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec v nabavi.

Sodišče ni ugotovilo, katera dela in naloge so bile prenesene na posamezne delavce nabavne službe in katera dela je dejansko opravljala B.B.. Verjelo je neprepričljivi izpovedbi priče C.C., ki ima interes, da tožena stranka v pravdi uspe. V zvezi z razdelitvijo del bi sodišče moralo upoštevati primopredajni zapisnik, zaslišati pa bi moralo tudi tožnikove predlagane priče, in sicer D.D., B.B. in E.E., ki bi lahko izpovedale o dejanski delitvi del v nabavni službi, o tem, kdo je v izvrševanje prevzel tožnikova dela in o tem, kaj so bila zahtevnejša dela, ki naj bi jih prevzela B.B.. Sodišče v sodbi tudi ni obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. C.C. je nelogično izpovedala, da je B.B. dela in naloge prevzela od tožnika zato, ker je bila neobremenjena z delom, hkrati pa jo je D.D. uvajala v delo. Logično bi bilo, da bi tožnikova dela prevzela oseba, ki je njegovo delo najbolj poznala. C.C. je izpovedala, da je tožnik izvajal tudi zahtevnejša dela, a ne samostojno, temveč v sodelovanju z njo. Ker ni znal sam izpeljati postopkov, je v nabavno službo zaposlila B.B.. To pa pomeni, da je bil razlog za odpoved tožniku v njegovi nesposobnosti.

Nesprejemljiva je tudi ugotovitev sodišča, da je bila odpoved izvedena na podlagi sprememb pravilnika o sistemizaciji delovnih mest, ki je pričel veljati 1. 3. 2012. Prav v okviru teh sprememb je bila namreč tožniku ponujena pogodba o zaposlitvi, odpoved tožniku pa je bila izven te organizacijske spremembe. C.C. in F.F. nista znala pojasniti, kdo je sprejel odločitev o odpovedi tožniku zaradi racionalizacije. Poslovni razlog, na katerega se tožena stranka sklicuje v odpovedi, je fiktiven. Tožena stranka bi morala zmanjševanje zaposlenih izvajati na delovnih mestih, na katerih je dejansko obstajal poslovni razlog, a je zmanjšanje števila zaposlenih izvajala procentualno, brez ugotavljanja poslovnih razlogov. Delodajalec s fiktivnim ustvarjanjem okoliščin, ki naj bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tega instituta ne sme izrabiti (VSRS, opr. št. VIII Ips 1/2012), ravno to pa je storila tožena stranka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izpostavila, da je prišlo do ekonomskih in organizacijskih sprememb, ki so narekovale izpodbijano odpoved. Zaradi te odpovedi se je dejansko zmanjšalo število delavcev v nabavni službi tožene stranke, kjer so se opravljala le enostavnejša dela. Nabavna služba ni bila enotna, saj gre za dve samostojni pravni osebi, ki imata organizacijo dela urejeno vsaka zase, razen nekaj skupnih naročil. Cilj tožene stranke je bil racionalizacija stroškov, ki jo je z zmanjšanjem števila zaposlenih in ukinitvijo nekaterih delovnih mest tudi dosegla. V nabavni službi se je zmanjšalo število zaposlenih na delovnem mestu strokovni sodelavec v nabavi, na katerem je bil zaposlen tožnik. C.C. je jasno izpovedala, da je v nabavni službi obstajala potreba po zahtevnejših nalogah, ki jih tožnik ni bil sposoben izvajati. B.B. ni bila zaposlena na isto delovno mesto kot tožnik, temveč na delovno mesto samostojni strokovni sodelavec v nabavi. Ni res, da je B.B. prevzela vsa tožnikova dela, le podpisala je primopredajni zapisnik namesto C.C.. Da se je B.B. na listinah podpisala z napačnim nazivom strokovni sodelavec v nabavi, pa gre za pomoto. V tem postopku ni bistveno, katera tožnikova dela so bila prenesena na posamezne delavce nabavne službe, in katera dela dejansko opravlja B.B.. Izjave C.C. si med seboj ne nasprotujejo. Dejstvo, da je bil razlog za odpoved v tožnikovi nesposobnosti, iz izpovedi C.C. ne izhaja, sicer pa je to tudi pritožbena novota.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo zaslišanja prič, ki jih je predlagal tožnik. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi obrazložilo, zakaj je dokazne predloge zavrnilo. Predlagane priče bi lahko izpovedale o načinu dela nabavne službe, kar pa za izpodbijano odpoved ni relevantno. Prav tako za odločanje v tem postopku ni bilo potrebno zaslišanje zastopnikov dobaviteljev. V izpodbijani sodbi tudi niso podane absolutne bistvene kršitve postopka po 14. in 15. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze in tako ni nasprotja v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisniki o izvedbi dokazov ali prepisi zvočnih posnetkov ter med listinami, zapisniki oziroma prepisi samimi o odločilnih dejstvih, sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 4. 2012, ki jo je tožena stranka tožniku podala v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče, podobno kot sodišče prve stopnje, poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ekonomski in organizacijski razlog za odpoved dejansko obstajal in da je podana odpoved zakonita, zato je primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec v nabavi dne 27. 2. 2012 podpisal zaradi novega Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ki je sicer pričel veljati 1. 3. 2012. Odpoved tožniku z dne 24. 4. 2012 pa je bila podana zato, ker je bilo število zaposlenih preveliko in se je delodajalec odločil za zmanjšanje števila zaposlenih. Iz odpovedi z dne 24. 4. 2012 izhaja, da je bilo pri toženi stranki zaradi močnega upada obsega poslovanja potrebno izvesti varčevalne ukrepe, kar je imelo za posledico tudi zmanjšanje števila potrebnih delavcev na določenih delovnih mestih po posameznih oddelkih družbe. Delodajalec (tožena stranka) je ugotovil, da je obseg dela po posameznih oddelkih tak, da ga lahko učinkovito opravi manjše število delavcev. O tem, kaj je bilo podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče zaslišalo direktorja tožene stranke G.G., direktorico nabavne službe C.C. in direktorja kadrovske službe F.F.. Priče so pojasnile, da je bila pri toženi stranki sprejeta odločitev, da se število zaposlenih zmanjša. V nabavi tožene stranke so bile najprej tri osebe, nato pa so ugotovili, da ni dela za vse tri zaposlene, kar je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožnikovo delo so razporedili na preostale zaposlene, po dveh mesecih pa je iz nabave odšla še ena delavka. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na izpovedbe teh prič, predvsem na izpovedbo priče C.C., ki je bila tožniku neposredno nadrejena, zato je najbolje vedela, čigava dela se lahko porazdelijo med ostale delavce, in se tako optimizira delovni proces v nabavi.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče moralo ugotavljati, katera tožnikova dela in naloge so bila prenesena na posamezne delavce nabavne službe. Bistvena je namreč ugotovitev tožene stranke, da lahko delo opravi z manj zaposlenimi, in da je tožnikova dela (ki je opravljal enostavnejša dela v nabavni službi) najlažje prenesla med ostale zaposlene v oddelku nabave. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bil dejanski razlog za odpoved tožniku v njegovi nesposobnosti, ker naj ne bi znal sam izpeljati zahtevnejših postopkov. V zvezi s tem je C.C. poudarila, da tožniku delo ni prenehalo, ker ni dobro delal, temveč zato, ker ni bilo dovolj (enostavnega) dela zanj. Potrebovali pa so strokovnjaka, ki bi lahko samostojno vodil nabavne postopke in zahtevnejše razpise, kar je znala B.B.. Zaposlitev te delavke na delovno mesto samostojni strokovni sodelavec v nabavi pri banki A. d.d. ne more vplivati na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj ne gre za isto delovno mesto kot je bilo tožnikovo. Delovno mesto samostojni strokovni sodelavec v nabavi je v višji tarifni skupini in se zanj zahteva višja izobrazba. Nenazadnje pa B.B. ni bila zaposlena pri toženi stranki, temveč pri banki A. d.d.. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila B.B. sprva razporejena na isto delovno mesto kot tožnik, saj je tožena stranka predložila pogodbo o zaposlitvi te delavke na delovno mesto samostojni strokovni sodelavec v nabavi pri banki A. d.d., z dne 24. 4. 2012. Dejstvo, da se je B.B. na naročilnici z dne 7. 5. 2012 podpisala kot strokovni sodelavec v nabavi, pa ne vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi. Tožena stranka namreč niti ni zatrjevala, da so se tožnikova dela prenehala opravljati, temveč je bil odpovedni razlog dejstvo, da zanj ni bilo dovolj dela, prav zato pa so se njegova dela prenesla na druge zaposlene.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR, hkrati pa je dokazala tudi prenehanje potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi upoštevala vse relevantne zakonske določbe, zlasti 88. člen ZDR. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije stroške odgovora na pritožbo.