Jedro

Z odločbo je tožena stranka odločila, da se ustavi izplačevanje nadomestila za invalidnost z določenim dnem. Ta odločba je postala pravnomočna. Posledice te odločbe so, da tožnik v vtoževanem obdobju ni bil upravičen do izplačila nadomestila za invalidnost. Zato je tožena stranka z izpodbijanima odločbama tožniku utemeljeno naložila vrnitev neutemeljeno izplačanega zneska.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 2. 2012 in št. ... z dne 26. 1. 2012, se zavrne.

Tožnik sam trpi stroške postopka.“ Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 2. 2012 in št. ... z dne 26. 1. 2012 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Toženi stranki je tudi naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 467,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožniku z odločbo z dne 9. 10. 2007 priznala pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 1. 2007 dalje. Po podatkih matične evidence zavarovancev je ugotovila, da je tožniku 21. 11. 2011 prenehalo delovno razmerje, zato je bila dne 20. 12. 2011 izdana odločba, s katero je bilo tožniku ustavljeno izplačevanje nadomestila za invalidnost z 21. 11. 2011. Omenjena odločba je postala pravnomočna. Tožnik tožene stranke o tem, da je vložil tožbo zoper svojega delodajalca, ni obvestil. Ko je tožena stranka odločala o ustavitvi izplačevanja nadomestila ji dejstvo delovnega spora ni bilo znano. Tožnik bi moral toženo stranko na dejstvo delovnega spora opozoriti in vložiti pritožbo (ali pa kasneje zahtevati obnovo postopka) zato tožena stranka očitkov sodišča ne sprejema. Tožnik bi z vložitvijo pravnega sredstva branil in varoval svoje pravne interese. Na podlagi pravnomočne odločbe je tožena stranka dne 26. 1. 2012 izdala odločbo o povrnitvi preplačila. Šele zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo in toženo stranko seznanil s sodbo z dne 30. 12. 2011. Ker je bila odločba z dne 20. 12. 2011 pravnomočna, je tožena stranka pritožbo tožnika zavrnila. Sodišče očita toženi stranki, da bi morala pričeti z obnovo postopka in odgovornost prevali na toženo stranko, spregleda pa, da tožnik, ki ga v tem postopku ni mogoče šteti za prava neuko stranko, saj ga zastopa odvetnik, niti ni vložil pritožbe zoper odločbo z dne 20. 12. 2011, niti ni po pravnomočnosti sodbe predlagal obnove postopka. Glede na pravnomočno odločbo z dne 20. 12. 2011 je tožena stranka v celoti ravnala v skladu z 275. členom ZPIZ-1 in odločila, da je tožnik dolžan neupravičeno izplačani znesek nadomestila vrniti toženi stranki. Ker pritožba zoper odločbo o ugotovitvi preplačila ne zadrži izvršitve je bil dne 16. 7. 2012 vložen predlog za upravno izvršbo zaradi izterjave 143,59 EUR in dolg v januarju 2013 tudi izterjan. Tožniku pa se na podlagi sodbe sodišča z dne 30. 12. 2011 in na podlagi odločbe z dne 3. 4. 2012, ponovno izplačuje nadomestilo in to od 22. 11. 2011 dalje (odločba z dne 3. 4. 2012 je bila realizirana z izrednim nakazilom 30. 3. 2012, ko je bilo tožniku izplačano nadomestilo tudi za nazaj od 22. 11. 2011 dalje). Odločbi tožene stranke sta torej pravilni in zakoniti, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče pa je namesto tega odpravilo odločbi o ugotovitvi preplačila in v obrazložitvi toženo stranko napotilo, da v obnovi postopka odloča o odločbi, zoper katero sploh ni bila vložena tožba. Upravni izvršilni postopek je končan, tožniku je bilo priznano nadomestilo in tudi že izplačano za nazaj, torej vse od 22. 11. 2011 dalje. S tem pa tožnik tudi nima več pravnega interesa za vodenje tega spora. Upoštevaje vse navedeno bi bilo potrebno zavrniti tudi priglašene stroške odvetnika.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da ne drži, da mu je bil izplačan znesek, do katerega ni imel pravice. Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo v pritožbi izpostavil, da mu z 21. 11. 2011 delovno razmerje ni prenehalo in je s tem v zvezi tudi predložil ustrezna dokazila in sicer sodbo Delovnega in socialnega sodišča. Med odločbo z dne 20. 12. 2011 in odločbo z dne 26. 1. 2012 je minil le dober mesec in je bila tako tožena stranka z vsemi relevantnimi podatki seznanjena takoj ob vloženi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo o povrnitvi preplačila. Tožnik je imel pooblaščenca le v postopku v zvezi s povrnitvijo nadomestila. Tožena stranka je zanemarila svoje dolžnosti in upravičenja, ki jih ima v skladu z določbami ZUP, na katere je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje. V spornem obdobju sta bili tako izdani dve nasprotujoči odločbi in sicer ena, ki izplačevanje ukinja in druga, ki sledi sodbi, da mu delovno razmerje ni prenehalo in mu izplačevanje nadomestila priznava. Tožena stranka bi torej morala zadevo urediti v okviru svojih pooblastil. Dolžnost postopanja na način, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila že vseskozi na toženi stranki, kar pomeni, da sodišče odgovornost (sprožitve obnove postopka) ni prevalila na toženo stranko, temveč je kvečjemu tožena stranka tista, ki skuša sedaj odgovornost prevaliti na tožnika. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 2. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 1. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da je bilo na podlagi odločbe OE A. št. ... z dne 20. 12. 2011 ugotovljeno, da je dajatev, nadomestilo za invalidnost v obdobju od 22. 11. 2011 do 31. 12. 2011 preveč izplačano. Preplačilo je nastalo v znesku 143,59 EUR. Tožniku je bilo naloženo, da neupravičeno izplačani znesek nakaže na transakcijski račun tožene stranke v roku treh mesecev od prejema odločbe. Po poteku tega roka pa se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika. Prav tako je bilo odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da ni stroškov postopka.

V zadevi je torej sporna odločitev tožene stranke glede povrnitve 143,59 EUR. Po stališču pritožbenega sodišča, izpodbijanima odločbama tožene stranke ni mogoče očitati, da sta nepravilni in nezakoniti. S tem pa torej ni zakonske podlage za odpravo omenjenih odločb in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je namreč za odločitev imela ustrezno materialnopravno podlago v 275. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Skladno s tretjim odstavkom istega člena zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Pritožba zoper odločbo iz tretjega odstavka pa ne zadrži izvršitve (četrti odstavek 275. člena ZPIZ-1).

Za odločitev je bistvena odločba št. ... z dne 20. 12. 2011, s katero je tožena stranka odločila, da se ustavi izplačevanje nadomestila za invalidnost z 21. 11. 2011 (priloga B/8). Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno, je omenjena odločba postala pravnomočna. Posledice te odločbe pa so, da tožnik v obdobju od 22. 11. 2011 do 31. 12. 2011 ni bil upravičen do izplačila nadomestila za invalidnost. V primeru, da je šlo za nepravilno oziroma nezakonito odločbo, bi moral tožnik že tedaj omenjeno odločbo izpodbijati. Ker tega ni storil, sam nosi posledice, ki so nastale na podlagi pravnomočne odločbe. Tudi tožena stranka je vezana na svojo pravnomočno odločbo in ne more zanikati njenih učinkov. V pravnomočne odločbe je mogoče poseči le na podlagi izrednih pravnih sredstev, torej obnove postopka. Predlog lahko poda tako tožnik, lahko pa obnovo postopka po uradni dolžnosti začne tudi tožena stranka sama. V sporni zadevi tožena stranka ni obnovila postopek, temveč je na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pd 130/2011 z dne 30. 12. 2011, izdala novo odločbo št. ... z dne 3. 4. 2012 (priloga B/2), s katero je odločila, da se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost v znesku 110,45 EUR na mesec tudi od 22. 11. 2011 dalje, torej od datuma, ko je bilo s pravnomočno odločbo ustavljeno izplačevanje nadomestila. Znesek je bil očitno tožniku tudi že izplačan za nazaj, vendar pa omenjeno na presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijanih odločb tožene stranke nima vpliva. Bistveno je namreč, da je tožena stranka odločitev sprejela na podlagi 275. člena ZPIZ-1, s tem da je pri odločanju pravilno upoštevala pravnomočno odločbo, s katero je bilo ustavljeno izplačevanje denarnega nadomestila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke z dne 26. 1. 2012 in z dne 20. 2. 2012 ter na povrnitev stroškov postopka.

Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.