Jedro

Do vračila podržavljenih nepremičnin so upravičeni le njihovi bivši lastniki. Lastništvo podržavljenega zemljišča se po določbi 62. člena ZDen dokazuje z izpiskom iz zemljiške knjige. Že takratni predpisi pa so določali, da je za pridobitev lastninske pravice potreben tudi pridobitni način, tj. vpis v javno knjigo (paragraf 380 in 431 ODZ; paragraf 4. odstavek 1 v povezavi s paragrafom 9 Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije)

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevki tožnikov in strank z interesom A.A., B.B., C.C. ter Občine Č. za povrnitev stroškov postopka se zavrnejo.

Obrazložitev

: Prvostopni organ je z delno odločbo, št. … z dne 9. 6. 2008, v 1. točki izreka odločil, da se upravičencem D.D., A.A., B.B. in E.E., s tam navedenimi podatki, prizna pravica do denacionalizacije zemljišč s parc. št. 147/1, 147/2, in parc. št. 147/3, v času podržavljenja vse vl. št. 528, k.o. Č., in sicer D.D. do 5/8, A.A. do 1/8, B.B. do 1/8, E.E. do 1/8, v 2. točki izreka, da se zemljišče s parc. št. 146/16, travnik v izmeri 99 m2, vl. št. 767, k.o. Č., vrne v last in posest navedenim upravičencem, po tam navedenih deležih, v 3. točki izreka naložil Občini Č. z dnem pravnomočnosti te delne odločbe prepustitev parc. št. 146/16, k.o. Č., v last in posest upravičencem, v 4. točki izreka odločil, da se za tisti del podržavljenih zemljišč iz 1. točke izreka te delne odločbe, ki je v času odločanja zajet v parc. št. 146/5, 146/6, 146/15, 147/7 in147/9, vse k.o. Č., ter v parc. št. 805/4, k.o. F., odmeri odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 31.212,70 DEM, od tega dobi D.D. 19.507,93 DEM, A.A. 3.901,59 DEM, B.B. 3.901,59 DEM, E.E. 3.901,59 DEM, v 5. točki izreka naložil Slovenski odškodninski družbi način izplačila odškodnine, v 6. točki izreka postavil skrbnika za posebni primer, v 7. točki izreka zavrnil zahtevo pravne naslednice G.G., H.H. za priznanje pravice do denacionalizacije podržavljenih nepremičnin s parc. št. 147/3, 147/1 in 147/2, k.o. Č., ter v 8. točki izreka še ugotovil, da je bilo o stroških postopka odločeno s posebnimi sklepi. Drugostopni organ pa je z odločbo, št. … z dne 14. 10. 2008, v 1. točki izreka v 3. točki izreka prvostopne odločbe dodal nov stavek, ki se glasi: Ta odločba je podlaga vknjižbi lastninske pravice na parc. št. 146/16, k.o. Č., v deležih in v korist upravičencev, kot je razvidno iz prejšnje točke izreka, pri pristojnem Okrajnem sodišču, v 2. točki izreka stavek iz 5. točke izreka prvostopne odločbe spremenil tako, da se na koncu le-tega pika spremeni vejico, in nadaljuje z besedilom: in sicer v roku treh mesecev po pravnomočnosti te delne odločbe, v 3. točki izreka v ostalem pritožbo zavrnil, v 4. točki izreka pa še zavrnil zahtevek C.C. za povračilo v pritožbenem postopku nastalih stroškov. Prvostopni organ je v obrazložitvi odločbe navedel, da je bilo o denacionalizaciji obravnavanega premoženja že večkrat odločeno, nazadnje je organ s prvostopno odločbo, št. … z dne 31. 7. 2007, upravičencem G.G. do 5000/10000, D.D. do 3125/10000, B.B., A.A. in E.E. pa vsakemu do 625/10000 vrnil v last in posest parc. št. 146/16, vl. št. 767, k.o. Č., ter za parc. št. 146/5, 146/6, 146/15, 147/7 in 147/9, k.o. Č., ter parc. št. 805/4, k.o. F., določil odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v skupni višini 31.212,70 DEM, posameznim upravičencem po njihovih deležih. Ta odločba je bila odpravljena z odločbo Ministrstva za gospodarstvo, št. … z dne 13. 2. 2008, v kateri je navedeno, da ne glede na njihove prejšnje odločbe, v tem primeru pravna podlaga za vračilo nepremičnin ni določba 38. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen), ker ne gre za primer, ko je predmet zahteve podjetje, ki je imelo v lasti nepremičnine, temveč so bile nepremičnine podržavljene fizičnim osebam, ki pa se vračajo po določbah 18. do 34. člena ZDen. Ker sta bila lastnika podržavljenih nepremičnin A.A. st. in D.D., G.G. ni upravičenka do denacionalizacije nepremičnin. Iz dokumentacije izhaja, da je bilo premoženje podržavljeno z Zakonom o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, kar je bilo ugotovljeno z odločbo Vlade LRS z dne 19. 7. 1951. Iz odločbe in zapisnika Okrožnega sodišča v I., št. … z dne 23. 4. 1947, sicer izhaja, da je bila G.G. solastnica podjetja, na zemljiščih, podržavljenih skupaj s podjetjem, pa je bila lastninska pravica vpisana na A.A. st. in D.D., za vsakega do 1/2, vl. št. 528, k.o. Č. Ker je A.A. st. umrl 29. 6. 1945, se glede na določbo 11. člena ZDen kot upravičenci štejejo njegova žena D.D. ter otroci A.A., B.B. in E.E., vsak do ¼ njegovega deleža. Glede stanja nepremičnin je organ ugotovil, da so podržavljene nepremičnine v večjem delu sedaj pozidane, zaradi česar vračilo po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen v tem delu ni možno in je bila za ta del odmerjena odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. kot za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče, za sedanjo parc. št. 146/16 pa ovir za vračilo ni, ker gre za nepozidano stavbno zemljišče v lasti Občine Č. Glede zahtevka H.H. pa je organ še ugotovil, da gre pri tej delni odločbi za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile ob nacionalizaciji last fizičnih oseb in jih ni mogoče obravnavati kot premoženje nacionaliziranega podjetja J., strojno pletilstvo Č., katerega solastnica je bila G.G. V postopku namreč ni bilo dokazano, da so bile nepremičnine v lasti podjetja in da so tvorile njegovo premoženje. Drugostopni organ pa je ob reševanju pritožbe pravne prednice tožnikov H.H. delno dopolnil izrek prvostopne odločbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa je še navedel, da odločitev prvostopnega organa potrjuje med drugim tudi ugotovitvena odločba Vlade LRS z dne 19. 7. 1951, podatki historičnega z.k. izpiska za vl. št. 528, k.o. Č., in zapisnik Okrožnega sodišča v I., št. Spo … z dne 23. 4. 1947, o popisu in cenitvi premoženja podjetja J. Stanje ob podržavljenju se ugotavlja po aktih o podržavljenju oziroma po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja. Zoper verodostojnost omenjenih odločb oziroma listin pa pritožnica ni navedla nikakršnega razloga, niti ni tehtala dokazne moči le-teh z dokazno močjo bilanc podjetja, na katere se prvenstveno sklicuje. Ministrstvo za gospodarstvo je v odločbi z dne 13. 2. 2008 jasno povedalo, da bilanca podjetja z dne 31. 12. 1945 nima praktično nobene dokazne vrednosti, saj predstavlja podrejeno dokazno sredstvo glede na določbe 2. odstavka 3. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Pritožnica pa tudi ni navedla pravnega temelja, na podlagi katerega bi bilo možno zaključiti, da so bila zemljišča last omenjenega podjetja. Nacionalizacija podjetja pa je zajela vse, kar je tvorilo organsko celoto s podjetjem, ne glede na lastninsko pravico na posameznem delu podjetja. V takratnem času se ni strogo ločevala lastninska masa, ki je pripadala posamezni fizični osebi, od lastninske mase posameznega podjetja, pač pa je bilo hkrati s podjetjem nacionalizirano vse, kar naj bi to podjetje tvorilo, torej tudi nekaj, kar podjetje uporablja, pa ni njegovo premoženje. To potrjuje tudi obvezna razlaga ukazov Prezidija Ljudske skupščine LRS iz junija 1948. Iz Uredbe Vlade FLRJ o postopku za ocenitev vrednosti in o ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje z dne 17. 11. 1947 pa izhaja tudi, da se premoženjskim pravicam, ki so nacionalizirane, ker jih nacionalizirano podjetje uporablja za svoje namene, prizna vrednost po njihovi objektivni vrednosti, ne glede na to, ali so last nacionaliziranega podjetja ali ne. To pa po mnenju drugostopnega organa povsem pojasni okoliščino, da so bila podržavljena zemljišča vodena v bilanci podjetja kot njegovo premoženje, ker so se vštevala v organsko celoto podjetja, pravno formalno pa niso bila v lasti podjetja, ampak v lasti posameznih fizičnih oseb.

Tožniki so v tožbi navedli, da je bila firma J. podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, kar dokazuje, da je šlo za zasebno firmo s polnim nazivom Tovarna pletenin J. iz Č., pri čemer je treba upoštevati takratne predpise s tega področja. K.K. je 28. 3. 1927 prijavila pletilsko obrt ter dne 11. 4. 1927 pridobila obrtni list. Obrt je imela sedež v Č. št. … . Iz izpisa iz trgovinskega registra izhaja, da je bila pod št. 2288/1 dne 11. 4. 1927 v obrtnem registru vodena ustanovitev podjetja J., torej sočasno. G.G. je bila posebna poslovodkinja kot solastnica podjetja, poleg nje pa še D.D. kot splošna poslovodkinja. Dne 20. 2. 1928 je bila med K.K. in A.A. st. sklenjena pogodba, s katero se obrti združita v eno, ki se vodi pod naslovom J., strojno pletilstvo, Č. št. … . Razmerje je bilo za vsakega do 50 % in v pogodbi je bilo tudi dogovorjeno, da v primeru razdora prevzameta vsak svojo, z osnovnim kapitalom plačano lastnino ter razdelita material in zalogo. To nedvomno dokazuje, da je bila G.G. od samega začetka solastnica do 1/2 podjetja. Tako je bilo vse do podržavljenja v letu 1947, pri čemer je bil nad podjetjem že 20. 6. 1945 uveden sekvester in je potem v letu 1945, 1946 in 1947 tekel postopek nacionalizacije. Vsi trije so se zavedali postopka nacionalizacije, zato se že pred tem opravili več lastniških transakcij. V letu 1942 je A.A. st. prijavil za vpis v trgovinski register pod št. HRA ..., firmo A.A., strojno pletilstvo, Č. Pomemben je dokument, ki ga je G.G. poslala 23. 5. 1945 Okrajnemu odboru OF za trgovino in obrt v Č. in sicer kor prijavo imovine, pri čemer navaja stroje ter volno in material, z opombo, da se bo zaradi družinskih razmer z obratom preselila v svojo hišo, njena imovina pa se po dogovoru z A.A. st. v decembru 1944 še vedno nahaja v njegovi delavnici. Verjetno je torej šlo za tak dogovor, toda ne gre zanemariti, da je prav pred začetkom postopka nacionalizacije A.A. st. sam prijavil firmo, medtem ko je G.G. opravljala enako obrt še naprej glede na njuno pogodbo z dne 20. 2. 1928. Že v letu 1945 je delegat L.L. poslal Ministrstvu za industrijo in rudarstvo dopis, iz katerega izhaja, da sta bila takrat lastnika tovarne z vsem premoženjem G.G. in A.A. st. Kasneje tudi delegat M.M. pojasnjuje Komisiji za upravo narodne imovine, kako je z lastništvom. D.D. je v dopisu Okrajnemu odboru OF odboru v Č. dne 3. 6. 1945 sporočila, da je A.A. st. pogrešan in obrat ne deluje od decembra 1945 dalje, pri čemer je obrat deloval preko firme A.A., imel pa je tudi tajno ''kompanjonko'' G.G. Slednja naj bi z novim letom odstopila in sta skupno premoženje razdelila. To še posebej dokazuje, da je bila samostojna obrt G.G. navidezna zaradi postopkov v teku in ta izjava pojasnjuje, da sta G.G. in A.A. st. solastno premoženje razdelila. V letu 1939 je A.A. st. zaprosil za gradbeno dovoljenje za zidavo delavnice, kar je bilo 4. 4. 1939 ugodeno, 25. 3. 1939 pa tudi izdana odločba, iz katere izhaja, kako se bo delavnica gradila in da se bodo prenesli stroji. Zaradi ureditve z.k. vpisov pa je moral A.A. st. prenesti 1/2 nepremičnine na D.D., kjer je dovolil vpis do 1/2. Kot vrednost darila je navedel vrednost 35.000 din, medtem ko je iz odločbe v zvezi z gradnjo izhajalo, da bo ocena vrednosti investicije 248.000 din, torej nedvomno vrednosti niso realne in je pogodba bila sklenjena le zaradi takratne situacije. Ker je bilo vse zgrajeno za potrebe firme oziroma opravljanja dejavnosti ter iz naslova prihodkov firme, je bilo vse zavedeno v bilancah ter popisih premoženja, ki so kasneje služili kot podlaga za nacionalizacijo. V interesu vseh strank bi bilo bolj logično, da bi bilo nepremično premoženje v rokah fizičnih oseb, da ne bi prišlo do njegovega podržavljenja, vendar so bila popisana vsa sredstva, ne le osnovna, ter zaloge in tudi zgradba. Vsi dokumenti dokazujejo, da je šlo za last podjetja. V tistem času še ni bilo pomembno, da je lastništvo urejeno tudi v zemljiški knjigi, tak pogoj je bil določen šele nedavno z uvedbo Stvarnopravnega zakonika. V bilancah je tudi razvidno, da se eventuelne najemnine ali stroški niso plačevali, zato je bilo nepremično premoženje v lasti firme. G.G. je tako treba šteti kot upravičenko do 1/2. Tožniki so zato predlagali sodišču, da odpravi prvostopno in drugostopno odločbo ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek.

Drugostopni organ je v odgovoru na tožbo vztrajal pri svoji odločitvi in predlagal zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom A.A. in B.B. sta v odgovoru na tožbo navedla, da tožniki v tožbi ne navajajo ničesar, kar organ že ne bi presodil. Iz vseh dokazov v spisu izhaja, da sta bila zemljiškoknjižna in tudi dejanska lastnika zemljišč in objekta A.A. in D.D., gradbeno dovoljenje in računi za gradnjo so se glasili na ime A.A. in ne na ime firme. V spisu ni nobenega dokaza, da so bile nepremičnine last podjetja. Vse listine, ki bi utegnile kazati na to, da so bile nepremičnine last podjetja, izhajajo iz časa po sekvestraciji, saj so bile sekvestrirane in kasneje nacionalizirane skupaj s podjetjem, nato pa so se začele voditi kot osnovno sredstvo podjetja. Do podržavljenja teh nepremičnin skupaj s podjetjem je prišlo avtomatično na podlagi tedaj veljavnih predpisov, zlasti Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij in upoštevajoč še Obvezno razlago ukazov Prezidija Ljudske skupščine LRS, objavljeno v UL LRS 18/115, 19/116, 20/117 -1948 iz junija 1948, točka 3. Za to, da se je gradnja financirala iz sredstev podjetja, pa v spisu ni nobenega dokaza. Iz bilanc podjetja, ki so bile narejene po nacionalizaciji, pa ne morejo biti razvidni stroški za oddajanje v najem, saj so bile nepremičnine že nacionalizirane, pred nacionalizacijo pa bilanc ni. Predlagali sta zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom Občina Č. je v odgovoru na tožbo navedla, da meni, da bi moralo sodišče o zadevi meritorno odločiti, ker se ne strinja s postavljenim tožbenim zahtevkom, saj to pomeni zavlačevanje in podaljševanje postopka. Priglasila je tudi stroške in zahtevala njihovo povrnitev s pp.

Stranka z interesom C.C. je v odgovoru na tožbo uvodoma navedel, da tožniki niso določili vrednosti spornega predmeta, katerega slednji ocenjuje nad 200.000 EUR, kar za tožnike pomeni polovico te vrednosti. Tožba je nepopolna, ker ne izpostavlja, kakšne kršitve naj bi toženka storila, temveč zgolj navaja določene pasuse, ki so trgani iz fragmenta in nima razlogov. Načelo vpisa lastninske pravice v javno knjigo pa je tudi nekoliko starejše, kot si to predstavljajo tožniki. Meni enako kot toženka, da za državo v času, ko je pridobivala premoženje, ni bilo prav nič pomembno, kdo je dejanski lastnik premoženja. Za pogoj vračila nepremičnine pa je seveda pomembno njeno lastništvo, ki pa se izkazuje s podatki z.k. vpisov v času podržavljenja. O izkazovanju lastninske pravice z z.k. izpiskom pa govori tudi določba 62. člena ZDen. Glede gradnje objekta s strani podjetja pa je še navedla, da se je celotna dokumentacija glasila na ime A.A. st., kar je bilo tudi posredovano upravnemu organu. Predlagala je zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožniki so v vlogi z dne 21. 1. 2009 navedli, da odgovor Občine Č. ni vsebinske narave, je pa tudi v njihovem interesu, da se zadeva čimprej reši. Glede odgovorov preostalih strank z interesom pa so navedli, da že iz listin spisa izhaja, da je bil zahtevek za gradnjo in samo gradbeno dovoljenje izdano za delavnico, ki je bila namenjena opravljanju dejavnosti družbe in je v tistem času A.A. st. opravljal dejavnost le preko te družbe. Do zemljiškoknjižnega prenosa bi prišlo po zaključku del. Treba je vedeti, da se je takrat razumelo, da če so se dokumenti glasili na A.A. - tovarnar, je to pomenilo, da gre za firmo. Stanje ob sekvestraciji je bilo popisano v letu 1945, ukaz prezidija pa je iz junija 1948, zato se je točno vedelo, kar je predmet postopka, bilance pa so bile obvezne že pred letom 1945. Navedbe stranke C.C. pa so si v nasprotju, ko navaja, kaj se je štelo v času podržavljenja za premoženje podjetja, za razliko od določb ZDen glede upravičenca. Potemtakem ne more biti sporno, da je vse bilo last firme J., tudi tisto, kar ni bilo zavedeno v bilancah in se je štelo, da spada k podjetju, po drugi strani pa je lahko upravičenec ne le z.k. lastnik. Dodatno so še predlagali, da sodišče naloži toženki povrnitev stroškov postopka v roku 8 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stranka z interesom C.C. je v vlogi z dne 26. 1. 2009 še navedel, da je iz vseh dokumentov razvidno, da je gradnjo izvajala fizična oseba, nikakor pa ne družba. Dejstvo je tudi, da je menjalno pogodbo, ki je v dokumentaciji, sklenil A.A. st., ki je bila podlaga za vpis v zemljiško knjigo, kakor tudi kupoprodajna pogodba z njegovo soprogo, ki je tudi bila vknjižena. Tudi iz odločbe o uporabnem dovoljenju izhaja, da je A.A. st. prijavil gradnjo objekta. Stranka je še poudarila, da je šlo dejansko in pravno za podržavljenje fizičnega premoženja, ki pa s firmo nima prav nobene zveze. Tožniki pa so tudi zavestno spregledali obvezno razlago ukazov prezidija LRS, ki ne govori o tem, da je premoženje v lasti podjetja, temveč, da se nacionalizira, ne glede na to, kdo je lastnik.

Stranki z interesom A.A. in B.B. sta v odgovoru na vlogo tožnikov z dne 29. 1. 2009 še navedla, da nepremičnine nikoli niso bile last podjetja, prav tako pa ni res, da naj bi do zemljiškoknjižnega prenosa prišlo po zaključku del. Dela so že bila končana, do prenosa pa navkljub temu ni prišlo. Stroški gradnje hiše se pa prav tako niso plačevali iz podjetja. Če pa so se določeni dokumenti glasili na ime A.A. – tovarnar, pa to še ne dokazuje, da gre za dokumente, ki se glasijo na firmo. Iz listine z dne 23. 5. 1945 (priloga k pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2003), ki jo je napisala sama G.G., pa jasno izhaja, kaj je njeno premoženje, kamor pa nedvomno ne sodijo nepremičnine. K tej vlogi je tudi priložen dopis z dne 19. 6. 1951, poslan Predsedstvu vlade LRS, iz katerega izhaja, da je imel solastnik tovarne J. v solastništvu z A.A. st. samo stroje, dočim sta bila dejanska in zemljiškoknjižna lastnika nepremičnega premoženja A.A. st. in D.D. Tožniki so v vlogi z dne 28. 7. 2009 dodatno prerekali navedbe strank z interesom, glede navedb A.A. in B.B. pa so navedli, da je bilo takrat povsem običajno takšno poslovanje, poudarka na nepremičninah ni bilo. Istočasno, kot je G.G. napisala takšno izjavo, jo je tudi D.D. Po tej logiki tudi oni ne bi imeli v lasti nobene nepremičnine. Takrat se je iz razlogov veljavnih predpisov marsikaj knjižilo drugače kot danes. Tudi zemljiškoknjižno večina zadev ni bila urejenih, kar pa takrat ni pomenilo, da nisi lastnik.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno, ali je pravna prednica tožnikov G.G. kot solastnica firme J. (poleg pravnih prednikov strank z interesom) upravičena do denacionalizacije podržavljenih zemljišč s parc. št. 147/3, 147/1 in 147/2, k.o. Č. Upravni organ je zahtevo pravnih naslednikov pok. G.G. za denacionalizacijo navedenih zemljišč zavrnil, saj je ugotovil, da pok. G.G. ob podržavljenju ni bila (so)lastnica teh zemljišč. Njegovo tudi po presoji sodišča pravilno ugotovitev potrjujejo podatki spisa in sicer (med drugim) historični zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 528, k.o. Č., iz katerega izhaja, da so bila pred prenosom obravnavanih zemljišč v državno last zaradi izvedene nacionalizacije le-ta v solasti pok. A.A. st. in D.D., za vsakega do 1/2, ugotovitvena odločba Vlade LRS, št. S-nac. … z dne 19. 7. 1951, iz katere nadalje izhaja, da je z Zakonom o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij prešlo v sklop splošnega ljudskega premoženja J., strojno pletiljstvo, Č., sestoječe iz nepremičnin s parc. št. 147/1, 147/2, 147/3, vl. št. 528, k.o. Č., dosedanji zemljiškoknjižni lastnik pa sta A.A. st. do 1/2, D.D. do 1/2, zapisnik Okrožnega sodišča v I., opr. št. Spo … z dne 23. 4. 1947, o popisu in cenitvi nacionaliziranega premoženja podjetja J., strojno pletiljstvo Č., iz katerega pa izhaja, da je podjetje last družbe, katerega lastnika sta kot družabnika K.K. in A.A. st., vsak do 1/2, na zemljišču, vl. št. 147 (točno: parc. št.), pa si delita solastninsko pravico vsak do 1/2 A.A. st. in D.D., roj. Bohinc. Tako tožbene navedbe, da je bila G.G. solastnica podjetja do ½, kakor tudi, da so obravnavane nepremičnine služile namenu podjetja, zaradi česar so predstavljale premoženje podjetja in bile tudi navedene v bilancah in popisih premoženja (kar je tudi sicer izkazano z ustreznimi listinami), ob zgoraj povzetih listinskih dokazih ne morejo vplivati na odločitev v zadevi, zlasti tudi ob upoštevanju takrat veljavnih predpisov. Po določbi 4. člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, 35/48 – spremembe in dopolnitve) je nacionalizacija podjetij obsegala vse premično in nepremično premoženje ter vse premoženjske pravice, ki pripadajo podjetju ali ki jih podjetje uporablja, kakor so na primer zlasti patenti, licence, dovolitve za delo, služnosti, rudniške pravice, vzorci, znamke, modeli in podobno. Po obvezni razlagi ukazov Prezidija Ljudske skupščine LR Slovenije, objavljenih v Uradnem listu LR Slovenije, št. 18/115, 19/116 in št. 20/117-1948 iz junija 1948, pa se v primerih, kjer se nahaja nacionalizirano podjetje v stavbi, posebej zgrajeni za to podjetje, smatra za nacionalizirano tudi stavba, ne glede na to, kdo je vpisan kot njen zemljeknjižni lastnik (točka 3 obvezne razlage). Za tak primer pa v obravnavanem primeru tudi gre. Iz listin spisa (razglas št. 470 uprave Občine Č. z dne 24. 2. 1939 o ogledu na kraju samem zaradi prošnje A.A. st. za gradbeno dovoljenje zaradi postavitve strojne pletilske delavnice s primernimi prostori za stanovanja na parc. št. 147, k.o. Č., zapisnik o ogledu in razpravi o načrtu A.A. st. za postavitev strojne pletilske delavnice na parc. št. 147, k.o. Č., proračun za stavbo A.A., tovarnarja, odločba o obrtnopravni odobritvi projektirane naprave, št. … z dne 25. 3. 1939, dogovor med A.A. st. in stavbenikom, gradbena dovolitev na ime A.A. st., št. … z dne 4. 4. 1939, ter ostali dokumenti) namreč izhaja, da je bila stavba (tudi) zgrajena za potrebe podjetja, saj je predstavljala enonadstropno stanovanjsko poslopje s pritličnim prizidkom, namenjenim za strojno pletilsko delavnico, zaradi česar pa je, ne glede na lastništvo A.A. in B.B. na obravnavanih nepremičninah, izkazano z vpisom v zemljiško knjigo, bil tudi ta del premoženja podržavljen na tej podlagi, t.j. na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Tožniki zato tudi ne morejo uspeti z ugovori o postopanju bivših lastnikov podjetja v smeri navideznih lastniških transakcij glede podjetja in nepremičnin zaradi takratnih razmer, ob upoštevanju razdelitve solastnega premoženja G.G. in A.A. st., saj bi do podržavljenja nepremičnin glede na navedeno - torej ne glede na njihovo zemljiškoknjižno stanje oziroma lastninsko stanje - nedvomno prišlo. Do vračila podržavljenih nepremičnin pa so upravičeni le njihovi bivši lastniki, lastništvo podržavljenega zemljišča pa se po določbi 62. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) ugotavlja na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska. Tudi sama G.G. pa je v prijavi imovine z dne 23. 4. 1945 kot svoje premoženje navedla le premično premoženje, ne pa tudi nepremičnega premoženja. Tožniki pa se tudi motijo, ko menijo, da takrat še ni bilo pomembno, da je lastništvo urejeno v zemljiški knjigi, saj je bil za pridobitev lastninske pravice tudi takrat potreben pridobitni način, t. j. vpis v javno knjigo (paragraf 380 in 431 Občega državljanskega zakonika; paragraf 4. odst. 1 v povezavi s paragrafom 9 Zakona o zemljiških knjigah Službene novine kraljevine Jugoslavije, št. 146/1930, ki so se vsi uporabljali kot pravno pravilo).

Ker je sodišče tako ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 – odl.US).

K 2. točki izreka: Stroškovni zahtevek tožnikov in strank z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.