Jedro

Sodišče pri odločanju ni vezano na nezakonite podzakonske predpise. Odlok o cestnoprometni ureditvi ni v skladu z določili ZVCP v delu, kjer ureja odgovornost lastnika za stroške zavarovanja in odstranitve ovire v cestnem prometu. Zakon namreč odgovornost lastnika vzpostavlja zgolj subsidiarno, primarno pa je vzpostavljena odgovornost tistega, ki je oviro povzročil. Odloka ni mogoče šteti kot specialnejšega predpisa, saj zakonu ni prirejen, temveč gre za podzakonski akt, ki mora biti po določilu 153. člena URS v skladu z Ustavo in zakonom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 216,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.8.2002 dalje ter na plačilo pravdnih stroškov. Ocenilo je, da je Odlok o cestnoprometni ureditvi (Ur. l. RS, št. 33/2001 z dne 5.5.2001) v 62. členu, ki ureja vzpostavitev obveznosti lastnika vozila za kritje stroškov zaradi odstranitve lisic s strani nepooblaščene osebe ali namernega poškodovanja in uničenja ali odtujitve lisic, v nasprotju z določili Zakona o varnosti v cestnem prometu.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki se ne strinja s stališčem sodišča, da citirani Odlok nima pravne podlage v zakonu. Odlok je bil sprejet in tedaj, ko je do dogodka prišlo, veljal. Gre za specialni predpis, sprejet s točno določenim namenom in ga je potrebno spoštovati.

Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo institut exceptio illegalis, ko svoje odločitve ni oprlo na določilo 62. člena Odloka o cestnoprometni ureditvi (v nadaljevanju Odlok), ker je ocenilo, da je slednji v nasprotju s takrat veljavnim Zakonom o varnosti cestnega prometa (ZVCP). Omenjeni zakon je namreč v 5. odstavku 110. člena vse stroške zavarovanja in odstranitve ovire v prometu nalagal primarno tistemu, ki je oviro povzročil, šele če kršitelja ni bilo mogoče ugotoviti, je uvedel subsidiarno odgovornost lastnika vozila, pa še to le v primeru, če mu vozilo ni bilo neupravičeno odvzeto. 62. člen Odloka pa je vzpostavljal zgolj odgovornost lastnika za škodo, ki nastane zaradi odstranitve lisic s strani nepooblaščene osebe ali njenega poškodovanja in uničenja ali odtujitve lisic, ne glede na to, kdo je škodo dejansko zakrivil. Na podlagi 125. člena Ustave RS so sodniki pri opravljanju sodne funkcije vezani le na Ustavo in zakon. Enako določa tudi 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. To pa pomeni, da sodnik, če ugotovi, da je podzakonski akt v neskladju z Ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne opre na podzakonski akt, temveč uporabi neposredno zakon. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo uporabiti takrat veljavni Odlok, se tako izkažejo za neutemeljene, saj Odlok zakonu ni prirejen in zato tudi ni specialnejši predpis, temveč gre za podzakonski akt, ki mora biti skladen z Ustavo in zakonom (3. odstavek 153. člena URS).

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka sodišče ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.