Jedro

Pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Pomembno je, ali je bila glede na intenzivnost zavez med delom in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje v II. in III. točki izreka se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožnici za čas od avgusta 2014 do septembra 2018 obračuna bruto znesek 2.310,50 EUR, od posameznih bruto zneskov plača davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za obdobje od aprila 2014 do julija 2016 tečejo od 22. 8. 2016 do plačila, za obdobje od avgusta 2016 do septembra 2018 pa od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec od 21. 8. 2016 za obdobje od aprila 2014 do julija 2016 je zaradi zastaranja zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo stroške postopka in odločilo, da svoje stroške krije sama (III. točka izreka). S posebnim sklepom je odločilo še o povrnitvi stroškov sodnih taks. Ugotovilo je, da toženka tožnici ni omogočila odmora med delovnim časom.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov in davkov od prisojenih zneskov. V ostalem je pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje zavrnilo in ju v nespremenjenem delu potrdilo. Strinjalo se je s presojo, da je toženka kršila tožničino pravico do odmora med delovnim časom.

3. Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 46/2021 z dne 20. 4. 2021 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj: – ali je pravilno materialnopravno stališče, da zgolj stalna dosegljivost preko tehničnih sredstev za komuniciranje (občasno in zgolj po potrebi oglašanje na prenosni telefon, spremljanje monitorjev) v času koriščenja odmora med delom v službenih prostorih oziroma na delovnem mestu predstavlja kršitev pravice do odmora med delom, ne glede na (ne)aktivacijo tožnice; – ali sta sodišči nižje stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene; – ali sta sodišči nižje stopnje zmotno uporabili materialno pravo glede narave vtoževane terjatve.

4. Toženka je vložila revizijo, v kateri v zvezi s prvim vprašanjem navaja, da se od tožnice ni zahtevala stalna prisotnost pred monitorji, tako da je imela možnost udejanjiti svojo pravico do odmora. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, kdaj in če sploh se je v vtoževanem obdobju oglašala na telefon in kolikokrat je pritisnila gumb za alarm. S strankami v nočnih, prazničnih in vikend turnusih ni imela nobenega opravka; alarm so izklopili sami dežurni policisti, ker bi sicer „vse tulilo“. Priča A. A. je izpovedal, da je tožnica v dvanajsturnem turnusu zagotovo pokadila najmanj eno cigareto na uro, kadi pa se zunaj objekta; že iz tega bi lahko sledil zaključek, da dežurni niso dvanajst ur sedeli pred monitorjem. Delavec odmor izrabi med delom v tistem času, ko je delovni proces najmanj moten. Le v izjemnih primerih, ko zaradi izvedbe posamične naloge policist v okviru rednega delovnega časa ne more koristiti pravice do odmora, se mu v okviru možnosti na njegovo zahtevo omogoči ustrezna zamenjava. Intenziteta dela v nočnih in prazničnih izmenah ni bila omembe vredna v primerjavi z dnevno frekvenco od ponedeljka do petka. Zato je za to dežurstvo zadoščala prisotnost zgolj enega dežurnega policista. V objektu je bil sam, objekt je bil na tajni lokaciji in neprepoznaven navzven, zato ni bilo potrebno nikakršno usklajevanje in dogovarjanje o tem, kdaj med dvanajsturno izmeno in kako bo neformalni dežurni preživljal odmor med delom. Koriščenje odmora ni bilo pogojevano z obvezno zamenjavo. Zahtevano je bilo le, da v primeru, če zapusti delovno mesto, zaklene vhodna vrata in tako onemogoči vstop neznanim osebam v objekt. Tožnica tudi nikoli ni uveljavljala kršitev pravice do odmora pri delodajalcu.

V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem navaja, da je bila trditvena podlaga glede domnevnega premoženjskega prikrajšanja pomanjkljiva, saj tožnica ni določno navedla, na kakšni podlagi zahteva plačilo. Meni, da pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokaznimi sredstvi. Prav tako ni mogoče prelagati dokaznega bremena za pomanjkljive in celo neobstoječe trditve tožnice na nasprotno stranko, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Toženka je na nesklepčnost tožbe in nezadostno trditveno podlago opozarjala ves čas postopka, vendar nižji sodišči o teh ugovorih nista zavzeli nobenega stališča. Nasprotno pa je sama podala vse relevantne trditve o zagotovljenih načinih za preživljanje odmora med delom in trditve, da je lahko popolnoma svobodno izbirala čas za odmor med delom ter način, kako ga bo koristila. Kljub pomanjkljivim oziroma neobstoječim trditvam in neustreznim dokazom je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) o odškodninski odgovornosti toženke in ugotovilo obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti ter tožnici nato prisodilo nadomestilo, v obrazložitvi pa izmenično uporablja pravne izraze nadomestilo in odškodnina oziroma premoženjsko prikrajšanje.

Nadalje meni, da tudi dokazna ocena ni celovita, temveč je izrazito enostranska, usmerjena zgolj v ugoditev tožbenemu zahtevku. Že sodišče prve stopnje je izpovedi prič in tožnice povzelo samo v tistem delu, ki bi lahko narekovale ugoditev, medtem ko izpovedi, ki bi lahko narekovale zavrnitev, ni povzelo. Glede na to, da so priče, ki so bile zainteresirane za izid postopka, izpovedale diametralno nasprotno kot priča A. A., bi moralo sodišče dokaze še toliko bolj skrbno oceniti. Če bi to storilo, bi prišlo do zaključka, da takšne vpetosti v delo, kot ga je posplošeno navajala tožnica, v nočnih turnusih in med prazniki ni bilo in je bilo več kot dovolj časa, ko ji ni bilo treba delati ničesar, niti sedeti pred monitorji, niti se oglašati na telefon zaradi delovnih potreb.

Glede tretjega vprašanja navaja, da iz sodb sodišč prve in druge stopnje ni razvidno, kakšno naravo ima znesek, ki je bil tožnici prisojen. Čas odmora med dnevnim delom se všteva v delovni čas. Tožnica je za čas odmora prejela plačilo in ji zato toženka ne dolguje ničesar več. Premoženjska škoda ji ni nastala.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Toženka v reviziji mimo dopuščenega vprašanja uveljavlja številne kršitve določb pravdnega postopka; na navedbe, ki presegajo okvir dopuščene revizije, revizijsko sodišče ne odgovarja.

9. Osrednji predmet spora je vprašanje, ali je toženka tožnici zagotovila pravico do odmora med delovnim časom.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena na Generalni policijski upravi, Upravi kriminalistične policije, Sektor za posebne naloge, Oddelek za tajno opazovanje, na delovnem mestu „višja kriminalistka specialistka“. Opravljala je naloge neformalnega dežurnega v dislocirani, tajni enoti, ki je tehnično in fizično varovana. Delala je v t.i. ruskem turnusu, v 12 urnih izmenah.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič in tožnice ugotovilo, da tožnica med odmorom ni smela zapustiti objekta in da je delovni proces od nje terjal stalno fizično prisotnost na delovnem mestu, kjer so bili nameščeni monitorji. Stanje na monitorjih je morala ves čas spremljati in se oglašati na prenosni telefon, ki je lahko zazvonil kadarkoli, torej se odzivati na klice kriminalistov iz celotne Slovenije oziroma jim nuditi podporo. Odmora ni mogla koristiti niti v več delih. Toženka ji za čas odmora ni zagotovila zamenjave. Zato je ugotovilo kršenje pravice iz delovnega razmerja, za katero na podlagi drugega odstavka 179. člena ZDR-1 odgovarja delodajalec.

12. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji o kršitvi pravice do počitka, ki pa jo je utemeljilo le na dejstvu, da tožnica delovnega mesta ni smela zapuščati, če ni imela zamenjave; in ker alarmi niso bili vključeni, je morala ves čas spremljati stanje na monitorjih.

**K prvemu dopuščenemu vprašanju**

13. Po 154. členu ZDR-1 ima delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut (prvi odstavek). Dolžina odmora se v primeru neenakomerne razporeditve in začasne prerazporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa (tretji odstavek). Čas odmora med dnevnim delovnim časom se všteva v delovni čas (peti odstavek).

14. Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022, je način zagotavljanja pravice do odmora med delovnim časom odvisen od narave in intenzivnosti dela, ki ga opravlja delavec. Odmor med delovnim časom je pravica delavca, ki je urejena tudi v Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES). Ta v peti točki uvodne izjave med drugim določa, da je v Skupnosti treba zagotoviti „ustrezne odmore,“ v 4. členu pa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu, katerega delovni dan je daljši od šest ur, zagotovijo pravico do odmora, podrobnosti, vključno s trajanjem in pogoji, pod katerimi je dodeljen, pa se določi v kolektivnih pogodbah ali sporazumih med socialnimi partnerji ali, v nasprotnem primeru, z nacionalno zakonodajo.

15. Sodišče evropske unije se v dosedanji praksi tudi zaradi zelo splošne določbe 4. člena Direktive 2003/88/ES neposredno ni ukvarjalo z opredelitvijo odmora med delovnim časom, ampak predvsem s pojmom delovnega časa oziroma časa počitka, pri čemer pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora. Njuna stična točka pa je glede na namen omogočiti delavcu, da v tem času (tako v času počitka kot v času odmora) prosto razpolaga s časom. Zato je lahko pomembno, da je SEU, sicer pri opredelitvi, ali gre za delovni čas ali čas počitka, opozorilo, da je treba pri presoji, ali je bil delavcu počitek (v katerem je od njega zahteval pripravljenost) dejansko omogočen, upoštevati vpliv roka, ki je delavcu postavljen za vrnitev k opravljanju njegovih poklicnih nalog in povprečne pogostosti intervencij v tem obdobju oziroma ali je z odzivnim časom in pogostostjo intervencij bistveno in objektivno omejena možnost delavca, da v tem obdobju prosto razpolaga s časom1. Vseeno pa pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, saj je treba upoštevati tudi načeloma ugodnejšo ureditev našega zakona, po katerem se ta čas všteva v delovni čas in je plačan.2

16. Če je (že vnaprej) znano, da delovni proces ne poteka nepretrgano, da ne zahteva stalnega vsiljenega ritma, da v njem ni večje pogostosti nepredvidljivih situacij, ki zahtevajo takojšnji odziv oziroma ni tako intenzivnih ali pogostih zavez, ki objektivno in bistveno vplivajo na možnost delavca, da v času odmora razpolaga s svojim časom v okviru sprejemljivih omejitev, posebnega odmora med delovnim časom ni treba izrecno organizirati, saj ima delavec že glede na naravo delovnega procesa možnost (več in morda tudi daljših) prekinitev in odmorov med izvajanjem del in nalog. V zgoraj navedenem sklepu je vrhovno sodišče zavzelo tudi izrecno stališče, da pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Seveda pa je pri tem lahko pomembno, za kakšno delovno mesto gre, saj nekatera delovna mesta izrabo odmora na ta način omogočajo, druga pa ne.

17. Ključno je torej vprašanje, ali delovni proces omogoča realizacijo pravice do odmora, čeprav v tem času delavec nima zamenjave in čeprav narava dela zahteva, da delovnega mesta ne zapušča. V konkretnem primeru to pomeni vprašanje, ali je bila glede na intenzivnost zavez v tem času in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi3, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča. 18. Sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je bila tožnici pravica do odmora kršena že zato, ker za ta čas ni imela zamenjave in ker delovnega mesta ni smela zapuščati zaradi spremljanja monitorjev, dejanskega stanja glede intenzivnosti zavez v tem času in pogostosti intervencij nista ugotavljali oziroma nista zavzeli stališč do nekaterih delov izpovedi prič, ki bi lahko dale odgovor na vprašanje, ali so intenzivnost zavez in pogostost intervencij dejansko objektivno preprečevale izrabo odmora (oziroma ali so bile take, da tožnica niti za krajši čas ni mogla zapustiti mesta z monitorji). Tako se nista opredelili do izpovedi, da je bilo med delom možno skočiti v kuhinjo, na cigareto, iti na obhod po objektu (priča Mihalič), da je bilo treba med delom spisati papirje, obračunati ure, evidentirati, skratka narediti še kaj drugega, ne le gledati v monitorje (priča Hudohmet), pa tudi, da so bili izključeni alarmi, ki so sicer zaznali vsako gibanje (priča Košir) in dejanskega stanja v zvezi z njimi nista natančneje ugotavljali.

**K drugemu vprašanju**

19. Prvi del drugega dopuščenega vprašanja se nanaša na trditveno in dokazno breme, v nasprotju s katerima naj bi sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje, na katerega je oprlo sodbo. Kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Po prvem odstavku 370. člena ZPP se revizija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je storjena pred sodiščem prve stopnje, lahko vloži le v primeru, če jo je stranka uveljavljala pred sodiščem druge stopnje. Toženka v pritožbi bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ni uveljavljala, zato je tudi z revizijo ne more.

20. Drugi del drugega vprašanja se nanaša na oblikovanje dokazne ocene. Dejstva, da sodišče prve stopnje nekaterih izvedenih dokazov ni ocenilo, je posledica zmotne uporabe materialnega prava, kar je obrazloženo že zgoraj in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

**K tretjemu dopuščenemu vprašanju**

21. Odgovor na tretje dopuščeno vprašanje v tej fazi postopka, dokler ni ugotovljeno, ali je bila pravica do odmora med delom kršena, ni potreben. Sicer pa vrhovno sodišče glede tega vprašanja napotuje na že omenjen sklep VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022. **Odločitev o reviziji**

22. Kot je bilo obrazloženo, sta sodišči pri izpodbijani odločitvi izhajali iz zmotne materialnopravne presoje, da je kršitev pravice do odmora podana že zaradi tega, ker tožnici med delovnim časom ni bila omogočena zamenjava, in ker ji narava dela ni dopuščala, da bi v tem času zapustila delovno mesto. Kljub temu je revizijsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 380. člena ZPP) razveljavilo le sodbo sodišča druge stopnje, ki temelji samo na tem razlogu, medtem ko je v sodbi sodišča prve stopnje kršitev pravice do odmora povezana tudi z ugotovitvijo, da je morala biti tožnica ves čas dosegljiva preko tehničnih sredstev za komuniciranje ter imeti ves čas pri sebi telefon, na katerega se je morala javljati, ker je sprejemala klice kriminalistov iz celotne Slovenije in jim nudila podporo. Do tega razloga se sodišče druge stopnje (še) ni opredelilo.

23. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje v skladu s stališči, obrazloženimi v tem sklepu, ponovno odločiti o tem, ali je bila pravica tožnice do odmora med delom kršena zaradi narave dela. Za natančnejšo razjasnitev dejanskega stanja bo moralo ponovno oceniti izvedene dokaze in dokazni postopek po potrebi dopolniti (na pritožbeni obravnavi), pri čemer se bo moralo opredeliti do vseh relevantnih okoliščin tako glede obveznosti spremljanja monitorjev kot dosegljivosti preko tehničnih sredstev za komuniciranje. Pri tem bo moralo posebno pozornost posvetiti intenzivnosti zavez in pogostosti intervencij v nočnem času, med vikendi in prazniki ter presoditi, ali so bile res takšne, da tožnica objektivno ni mogla izrabiti odmora med delovnim časom.

24. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

25. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Glej npr. sodbe SEU C-214/20, C-580/19, C- 518/15, C-14/04, C -151/02, C-303/98, C-344/19 in druge. 2 Zato ob upoštevanju takšne domače ureditve tudi ni mogoče zahtevati, da bi imel delavec povsem neomejene možnosti posvečanja svojim interesom in razpolaganja s svojimi časom npr. tudi v smislu, da lahko v času odmora po lastni volji zapusti objekt, v katerem dela ipd. 3 Sodišče druge stopnje je navedbe o manjši intenziteti dela v nočni izmeni, med vikendi in prazniki, štelo za nepomembne.