Jedro

ZUreP-1 z določbo 1. odstavka 174. člena ni podaljšal veljavnosti urbanističnih redov, sprejetih že na podlagi Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78 ZUPl). Odlok o splošnem urbanističnem redu torej ne velja več in ne more biti podlaga za izdajo upravnega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote A št. 35102-18/02-33 z dne 14. 7. 2003, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za izvedbo del na stanovanjski hiši, ki stoji na zemljišču parc. št. 731/5 k.o. T, saj je ugotovila, da leži zemljišče predmetnega posega na območju, ki se je do 31. 12. 2002 urejalo z Odlokom o urbanističnem redu v Občini A. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1), ki je začel veljati 1. 1. 2003, v 179. členu določa, da z dnem njegove uveljavitve preneha veljati Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in tudi Zakon o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju. Navedena zakona sta dopuščala uporabo veljavnih urbanističnih redov, ki so se lahko uporabljali kot podlaga za izdajo dovoljenj za posege v prostor do 1. 1. 2003, ko sta prenehala veljati. Zato je po mnenju tožene stranke odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna. Tožena stranka ni upoštevala pritožbene navedbe, da razveljavitev ZUN in Zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju, ne pomenijo avtomatičnega prenehanja veljavnosti Odloka o splošnem urbanističnem redu v Občini A. Z uveljavitvijo ZUreP-1 urbanistični redi, sprejeti na podlagi Zakona o urbanističnem planiranju (ZUPl) ne veljajo več in se jih od 1. 1. 2003 ne uporablja več. 179. člen ZUreP-1 namreč določa, da z dnem uveljavitve zakona preneha veljati med drugim tudi Zakon o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju, medtem ko 174. člen ZUreP-1, ki pa še omogoča veljavnost občinskih prostorskih izvedbenih načrtov, med tistimi, ki pod tam določenimi pogoji vendarle še veljajo, uvrščajo le zazidalne načrte, sprejete na podlagi ZUPl, ne pa tudi urbanističnih redov.

Po mnenju tožeče stranke je tožena napačno uporabila materialno pravo. Po določbi 4. odstavka 171. člena ZUreP-1 so občine dolžne pričeti s pripravo strategije prostorskega razvoja občine po uveljavitvi strategije prostorskega razvoja Slovenije, s pripravo prostorskega reda občine pa po uveljavitvi prostorskega reda v Sloveniji, in sicer najkasneje v treh letih po sprejemu strategije prostorskega razvoja Slovenije. ZUreP-1 v 1. odstavku 174. člena določa, da ob sprejemu prostorskega reda občine občinski svet z odlokom ugotovi, kateri prostorski izvedbeni načrti sprejeti na podlagi Zakona o urejanju naselij ter zazidalni načrti, sprejeti na podlagi Zakona o urbanističnem planiranju oziroma njihove posamezne sestavine so bodisi v nasprotju s strategijo prostorskega razvoja občine ali prostorskim redom občine, bodisi so že izvedeni. Če torej občina z odlokom ugotovi, da je občinski prostorski izvedbeni načrt že izveden, ali da je v celoti ali v posameznih delih neskladen s strategijo prostorskega razvoja občine in prostorskim redom občine, ga v celoti oziroma v neskladnem delu z navedenim odlokom razveljavi. Drugi odstavek 174. člena pa določa, da se občinski prostorski izvedbeni načrt ne sme izvajati, če občina v zakonskem roku ne sprejme odloka o ugotovitvi skladnosti. V konkretnem primeru triletni rok, s potekom katerega se Odloka o splošnem urbanističnem redu v Občini A ne bi smelo več izvajati, nikakor še ni potekel, prav tako Občina Črnomelj še ni ugotavljala morebitnega neskladja urbanističnega reda s strategijo prostorskega razvoja občine ali novim prostorskim redom občine. Kakšnega odloka na podlagi 1. odstavka 174. člena ZUreP-1 občina tudi še ni sprejela. Razveljavitev ZUN ter Zakona o planiranju in urejanju v prehodnem obdobju, samo po sebi še ne pomeni avtomatičnega prenehanja veljavnosti Odloka o splošnem urbanističnem redu v Občini A. Nesprejemljivo je, da tožena stranka v svoji odločbi, ki je zelo pomanjkljivo obrazložena, ne pove, kako je v nastali situaciji sploh mogoče priti do ustreznih dovoljenj. Če bi bilo namreč tako, kot je obrazloženo v odločbi tožene stranke, do konkretnega dovoljenja sploh ne bi bilo mogoče priti. Zato je v taki situaciji pač potrebno upoštevati določbe 171. in 174. člena ZUreP-1. Tožnika sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da odločbo prvostopnega organa spremeni tako, da se vlogi tožnikov za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del ugodi, podrejeno pa, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožnika zahtevata tudi povrnitev stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila vročena tudi AA kot osebi, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ki pa odgovora na tožbo ni podala.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno vprašanje, ali je Odlok o splošnem urbanističnem redu v Občini Črnomelj (SDL, št. 20/79) glede na določbe Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in 8/03, ZUreP-1), po 31. 12. 2002 še lahko podlaga za izdajo upravnega dovoljenja ali ne.

ZUreP-1 naj bi celovito uredil prostorsko načrtovanje in uveljavljanje prostorskih ukrepov za izvajanje načrtovanih prostorskih ureditev ter določal tudi pogoje za opravljanje dejavnosti prostorskega načrtovanja. Zato je ta zakon v 179. členu določil prenehanje veljavnosti več predpisov, med drugim tudi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01) in Zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90 in 85/00). Glede veljavnosti občinskih prostorskih aktov je ZUreP-1 v 1. odstavku 171. člena določil, da prostorske sestavine občinskega dolgoročnega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in prostorske sestavine srednjeročnega družbenega plana za obdobje od 1986 leta do leta 1990 veljajo največ tri leta po uveljavitvi strategije prostorskega razvoja Slovenije, ki ga je vlada na podlagi 1. odstavka 169. člena ZUreP-1 dolžna predložiti državnemu zboru najpozneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona. Glede veljavnosti občinskih prostorskih izvedbenih načrtov pa ZUreP-1 v 1. odstavku 174. člena določa, da občinski svet ob sprejemu prostorskega reda občine z odlokom ugotovi, kateri prostorski izvedbeni načrti, sprejeti na podlagi ZUN ter zazidalni načrti sprejeti na podlagi Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78, ZUPl) oziroma njihove posamezne sestavine so bodisi v nasprotju s strategijo prostorskega razvoja občine ali prostorskim redom občine, bodisi so že izvedeni. Če občina ugotovi, da je občinski prostorski izvedbeni načrt že izveden, kakor tudi, da je v celoti ali v posameznih delih neskladen s strategijo prostorskega razvoja občine in prostorskim redom občine, ga v celoti oziroma v neskladnem delu z navedenim odlokom razveljavi. Če občina v roku iz 1. odstavka 174. člena ZUreP-1 ne sprejme odloka o ugotovitvi skladnosti, se občinski prostorski izvedbeni načrt ne sme izvajati (2. odstavek 174. člena ZUreP-1). Tožeča stranka po mnenju sodišča sicer pravilno ugotavlja, da rok iz navedenega 2. odstavka 174. člena ZUreP-1 še ni potekel. Težava v konkretnem primeru pa je v tem, da ZUreP-1 ni izrecno podaljšal veljavnosti urbanističnih redov, ki so bili sprejeti na podlagi ZUPl, tako kot je bil v konkretnem primeru sprejet Odlok o splošnem urbanističnem redu v Občini A. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da gre za nevzdržno situacijo, ki pomeni, da na konkretnem območju dovoljenja, za posege v prostor sploh ni mogoče pridobiti. Vendar pa glede na jasnost in izrecnost določbe 1. odstavka 174. člena ZUreP-1 sodišče te določbe ne more razlagati drugače, kot jo je, in sicer da veljavnost urbanističnih redov po ZUPl ni podaljšana. Sodišče ob tem le še pripominja, da ni mogoče enačiti prostorskega izvedbenega načrta s prostorskim izvedbenim aktom, kot bi to utegnilo izhajati iz tožbe, saj spornega urbanističnega reda nedvomno ni šteti med prostorske izvedbene akte.

Glede na navedeno je sodišče tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na dela, ki jih je v konkretnem primeru priglasila tožeča stranka, sodišče ugotavlja, da gre v veliki večini za dela, ki so v zvezi z objektom in za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje in s katerimi se lahko začne brez pridobitve lokacijske informacije (1. odstavek 26. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, ob pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03, v nadaljevanju Pravilnik). Obnova strehe (če se ne posega v konstrukcijo objekta) spada med izvedbo obrtnih del, s katerimi se obnovi prostore v objektu in njegova zunanjščina (3. alineja 2. točke 27. člena Pravilnika) in kot rečeno za taka dela ni potrebno pridobiti niti lokacijske informacije.