Jedro

Na podlagi podatkov o plačah, ki jih je tožnik prejel upoštevajoč tudi zadolžnice, je bila njegova pokojninska osnova oblikovana skladno z 39. in 42. členom ZPIZ-1, upoštevani so bili vsi zneski plač, pravilno je bila dodana povprečna stopnja davkov in prispevkov, 15-letno najugodnejše povprečje plač glede na leto upokojitve in glede na dopolnjeno pokojninsko dobo upoštevano 82 % za odmero pokojnine. Na podlagi tako ugotovljenih podatkih, je pokojnina tožnika pravilno izračunana v sporni višini.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v sodbi iz sodišča prve stopnje v IV. točki izreka znesek 1.516,93 EUR zniža na 261,18 EUR.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje ob upoštevanju I. točke te sodbe.

III. Tožeča stranka trpi sama stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 821,56 EUR na mesec od 7. 7. 2005 dalje (I. točka izreka). Naložilo toženki, da tožniku plača razliko med že priznano in izplačano pokojnino in na novo odmerjeno pokojnino v tej sodbi, v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (II. točka izreka), mu obračuna odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska razlike v plačilu, do plačila ter tako obračunane zakonske zamudne obresti tožniku izplača v roku 60 dni po izplačilu zapadlih zneskov pokojnine (III. točka izreka) in v roku 15 dni od vročitve sodbe plača stroške postopka v znesku 1.516,93 EUR. Spor v tem ponovljenem postopku se je nanašal na vštevanja zneska zadolžnic v višini 711.532 SIT v pokojninsko osnovo tožnika. Sodišče prve stopnje je s pomočjo sodne izvedenke A.A. in B.B. opravilo izračune koliko bi znašala pokojnina tožnika na dan 7. 7. 2005. 2. Zoper I. in IV. točko sodbe vlaga pritožbo tožnik zoper IV. točko sodbe tudi tožena stranka.

K pritožbi tožnika zoper I. točko sodbe

3. Pritožba meni, da je sodba sodišča prve stopnje neprepričljiva in neobrazložena ter je tako podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenki A.A. in B.B. sta izdelali več različnih izračunov. Pogojno je bil za tožnika sprejemljiv le izračun izvedenke B.B. z dne 19. 10. 2017 po varianti 1. b. Sodišče prve stopnje je na koncu vsa izvedenska mnenja zavrnilo ter sledilo izračunu tožene stranke z dne 6. 11. 2017, pri tem je zgolj pavšalno navedlo, da je ta pravilen, ker je pravilno upoštevan znesek zadolžnic kot neto znesek ter loči leto 1991 in 1992, upošteva pravila ZPIZ in pravilno uporabil specifikacijo izplačil ter devalorizira znesek zadolžnic. V primeru, ko se izvedenska mnenja med seboj razlikujejo mora sodišče imenovati novega izvedenca, ki bi podal verodostojno, prepričljivo in preverljivo izvedensko mnenje. Tega sodišče ni storilo, sodbe pa tudi ni ustrezno obrazložilo. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov s ponovnim zaslišanjem prič C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G., ki jih je sodišče prve stopnje le pavšalno zavrnilo, zaradi izpovedb priče H.H. z dne 19. 6. 2015, da je tožniku poleg priznanih cca 16.000.000,00 SIT iz sklenjene sodne poravnave dejansko firmo v stečaju priznalo okoli 17.000.000,00 SIT in da je zneske glavnice 4.041.643,20 SIT obdelala in obrutila in se je ta glavnica tožniku izplačala v več delitvah, ter zaradi nepostavitve novega izvedenca je ostalo dejansko stanje napačno in zmotno ugotovljeno in je bila kršena pravica do izjave. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do zahtevka tožnika, da pri izračunu višine pokojnine upošteva vse plačane prispevke v decembru 1990 in januarju 1991 kot izhaja iz izpiska z dne 27. 2. 1992, gre za zneska 1.711,20 in 1.782,30 tedanjih denarnih enot. Tožnik meni, da obstaja tudi izrazito nasprotje v izrekih in v obrazložitvah predmetne sodbe v zadevah zneska 711.532,00 SIT glede na izreke iz obrazložitve navedene v 17. in 18. točki sodbe tega sodišča V Ps 1332/2014 z dne 16. 12. 2015. Pritožba meni, da je izračun tožene stranke brez razlogov upošteval neupravičeno mesečno devalorizirane zneske zadolžnic samo v višini 46,42 %. Iz poročila ministrstva izhaja, da so plačane dajatve na revalorizirane zneske. Dokazov da so bili zneski dejansko revalorizirani toženka ne izkazuje, sodišče jih ne izvede. Različni izračuni kažejo na to, da ti ne temeljijo na izkazanih podatkih o plačah sporočenih na obrazcih M 8 in ne temeljijo na podatkih iz upravnega spisa in iz matične evidence. Izračune ni mogoče preveriti in so brez opredeljene zakonske osnove s hipotetično predpostavljeni podatki in z ne argumentirano (de) regulativo. Niso upoštevani podatki izplačevalca plač iz matične evidence o izplačanih neto in bruto plačah za leto 1988 do 1994, ki so sicer navedeni na obrazcih M 8 z dne 10. 3. 2009, z dne 13. 9. 2005 in z dne 22. 10. 2007, ki nedvomno izhajajo iz matične evidence in upravnega spisa toženke in jih navaja višje sodišče v sodbi Psp 68/2014 z dne 12. 6. 2014. K pritožbi tožnika o stroških postopka

4. Pritožba tožnika se sklicuje na to, da sodišče ni upoštevalo priglašene stroške tožnika z dne 7. 7. 2017, zaradi 9 neposrednih vročitev vlog sodišču, niti stroškov vlog zaradi pripomb tožnika na vsa nepotrebna in neutemeljena hipotetična izvedenska mnenja A.A., niti stroškov tožnika na mnenje z dne 2. 6. 2017 in 28. 6. 2017, v priglašeni višini 191,82 EUR in 95,70 EUR. Sodišče je neracionalno izdalo več nepotrebnih sklepov, zavlačevalo in obremenjevalo tožnika ter povzročalo dodatne stroške. Zaključeno obravnavo je znova odprlo, ni izvedlo dokazne listine. Tožnik zahteva, da se odrejeni nadaljnji stroški v višini 1.016,25 EUR obračunajo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2014 dalje do plačila in priglaša pritožbene stroške.

K pritožbi tožene stranke

5. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni pravilno uporabilo določb ZPP o stroških postopka, ki se v postopku v socialnih postopkih uporablja na podlagi 19. člena ZDSS-1 ter določb ZOdvT ter tarife. Toženka ne soglaša s priznanjem nagrade za ponovno ponovljen postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 in s priznanjem nagrade za 6 narokov po tar. št. 3102 ZOdvT. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče odločalo trikrat (enkrat je bila s sklepom pritožbenega sodišča prvostopenjska sodba v celoti razveljavljena, drugič je pritožbeno sodišče razveljavilo del prvostopne sodbe, in sicer v delu, ko je bil tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen, kar je pri odmeri pokojnine zahteval več). Na podlagi prvo ponovljenega postopka je toženka tožniku po sklepu Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ps 1332/2014 z dne 26. 1. 2016, na podlagi sklepa VDSS opr. št. Psp 129/2016 z dne 12. 5. 2016 povrnila stroške postopka v skupni višini 1.016,25 EUR. V ponovljenem postopku je tožnik pridobil novega odvetnika, kar pa ne pomeni, da je tožnik upravičen tudi do te tretje nagrade za postopek oziroma da njegov novi odvetnik prejme v ponovno ponovljenem postopku nagrado za postopek po tar. št. 3100, prav tako tožnik oziroma njegov odvetnik v ponovno ponovljeni postopek ni upravičen do 6 nagrad za naroke po tar. št. 3102. 6. Tožnik je sam podal odgovor na pritožbo tožene stranke, ter navaja da zavrača dokazilo o plačilu stroškov, saj ni prejel nobenega plačila stroškov, ter navaja da je toženka načrtno zavlačevala sam postopek, tako da je prirejala listine in nepooblaščeno posegala v listinske dokaze iz upravnega dosjeja in v listine iz matične evidence. V nadaljevanju se opredeli do tega, da je sodišče odvetniku I.I. neupravičeno priznavalo nagrade za naroke na prvi stopnji in neupravičeno zavrnilo poplačilo priglašenih stroškov tožnika v vseh treh postopkih.

7. Pritožba tožeče stranke tako glede glavne stvari (točke I. izreka), kakor stroškov postopka (točka IV. izreka) ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus in izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede glavne stvari popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih izpostavlja pritožba. Glede odločitve o stroških postopka je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo in v posledici tega je bilo potrebno ugoditi pritožbi tožene stranke.

9. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče odloča že tretjič. S sklepom opr. št. Psp 68/2014 z dne 12. 6. 2014, je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ps 2127/2009, z dne 20. 9. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj v takrat ugotovljenem dejanskem stanju ni bilo razvidno kaj vse je tožnik dobil izplačano s strani delodajalca, tožnika v stečaju in na katero obdobje so se navedeni zneski izplačanih plač nanašali. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče v zadevi Ps 1332/2014 z dne 16. 12. 2012 izvedlo več obravnav, vpogledalo v listinsko dokumentacijo, zaslišalo priče C.C., J.J., K.K., L.L., H.H., M.M., pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje sodne izvedenke A.A., ki jo je tudi zaslišalo. Pritožbeno sodišče je s sklepom Psp 129/2016 z dne 12. 5. 2016 pritožbi tožnika delno ugodilo in razveljavilo II. točko izreka sodbe ter v tem obsegu zadeve vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem pa pritožbo zoper sodbo v izpodbijanem delu (1./II., III. in IV.) in pritožbo zoper sklep zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tako ugodilo pritožbi tožnika v obsegu, ko je prvostopenjsko sodišče v II. točki izreka zavrnilo to, kar je tožnik zahteval več ali drugače. Navedeno se je nanašalo na nepriznanje izplačil iz naslova zadolžnic za čas od januarja 1991 do decembra 1992 v znesku 711.532,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zavzelo namreč materialnopravno zmotno stališča, da se navedeno ne všteva v pokojninsko osnovo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje glede vštevanja zadolžnic v pokojninsko osnovo. Da v okviru novega sojenja ugotovi, ali so zadolžnice nanašajo na izdana potrdila o premalo izplačanih plačah s strani podjetja N. d. d., ali na morebitne druge prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo in so taksativno našteti v 42. členu ZPIZ-1. 10. Odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Psp 129/2016 z dne 12. 5. 2016 je bila podvržena tudi reviziji Vrhovnega sodišča, ki je revizijo tožeče stranke s sodbo opr. št. VIII Ips 54/2018, z dne 12. 9. 2018 zavrnilo.

11. Zgornja pojasnila pritožbenega sodišča so potrebna zaradi tega, da se ugotovi obseg sedaj vodenega postopka. Ob tem pritožbeno sodišče zaključuje, da je že v pravnomočno končanem sporu glede višine starostne pokojnine bilo razen vštevanja zadolžnic v pokojninsko osnovo pravilno upoštevane terjatve tožnika iz naslova razlik premalo izplačanih plač za čas iz obdobja 1988 do 1994, kar je bilo sporno pri izdanih odločbah tožene stranke, z dne 23. 3. 2009 oziroma 30. 6. 2009. 12. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izpodbijana sodba neprepričljiva in neobrazložena. Izpodbijana sodba je obrazložena in vsebuje vsa relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev o sporni zadevi. Sodišče je natančno obrazložilo na katerih temeljih temelji izračun, upoštevajoč znesek zadolžnic, kaj je tožnik dobil izplačano iz stečajne mase in v kakšnem obsegu. Upoštevalo je kako so bile terjatve tožnika priznane v stečajnem postopku, kako so bile terjatve porazdeljene po posameznih obdobjih in na katero obdobje se zneski nanašajo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi (od točke 6. do 13.) natančno opredelilo zakaj je sledilo mnenju posamezne izvedenke oziroma izračunu tožene stranke in na katerih materialnopravnih podlagah.

13. Protispisna je pritožbena navedba da je sodišče zavrnilo vsa izvedenska mnenja in sledilo le izračunu toženke z dne 6. 11. 2017. Sodišče prve stopnje v točki 7. pojasni zakaj sprejme izračun tožene stranke, ki je enak izračunu izvedenke A.A. in da tema izračunoma posredno potrjuje tudi dodatni izračun sodne izvedenke B.B..

14. Sodišče prve stopnje v točki 13 pojasni zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem že zaslišanih prič ter zakaj ni izvedlo dokazni predlog za izračun pokojnine s primerjalno metodo z drugimi delavci. V sedanjem, zadnjem postopku, ko se je ugotavljal le vpliv zadolžnic na pokojninsko osnovo in s tem na višino pokojnine, so bili pavšalni predlogi za zaslišanje vrste prič nepotrebni in jih sodišče prve stopnje upravičeno ni izvajalo, saj je bilo potrebno odločiti le o tem, ali se navedeni znesek zadolžnic všteva v pokojninsko osnovo in če se všteva, kakšen vpliv ima na pokojninsko osnovo in s tem na pokojnino tožnika. Gre za strokovna vpraševanja in ne za vprašanja, ki bi bila povezana s pričevanjem prič.

15. Ne drži niti navedba pritožbe, da se sodišče ni opredelilo do zahtevka tožnika, da pri izračunu višine pokojnine upošteva vse plačane prispevke v letu 1990 in januarju 1991, kot izhajajo iz izpiska dne 27. 2. 1992, in sicer gre za zneska 1.711,20 in 1.782,30 tedanjih enot (v prilogi A36). Spor o vštevanju navedenih dveh zneskov se nanaša na spor, ki se vodi pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. V Ps 2197/2016. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sprejelo svoje zaključke pod točko 11. obrazložitve izpodbijane sodbe ter zaključilo, da tožnik s tema zneskoma ni sodeloval pri lastninskem preoblikovanju podjetja z notranjim odkupom. Tem stališčem pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 16. Pravna podlaga za odločitev predmetni zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Na podlagi 39. člena s starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovanih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s četrtim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili prispevki zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji.

17. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le-to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki upoštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1. Kot je navedlo pritožbeno sodišče že v svojem sklepu Psp 129/2016, z dne 12. 5. 2016, je to kar je tožnik dobil plačano iz stečajne mase in obseg tega razvidno predvsem iz dveh listin, ki jih je v spis vložil sam tožnik, in sicer rekapitulacije priznanih terjatev z dne 2. 9. 2007 (A27) in iz specifikacije le-teh priznanih terjatev (A28). Iz rekapitulacije priznanih terjatev izhaja, da so bile tožniku v stečajnem postopku na podlagi sodne poravnave priznane terjatve v skupnem znesku 16.347.423,00 SIT in sicer iz naslova glavnice in iz naslova obresti. Glavnica je bila sestavljena iz zadolžnic v višini 711.352,00 SIT, prav tako iz izplačanih razlik po sodbi in sklepu (1.390.882,00 iz zneska 347.720,00 SIT). Kako so bile te terjatve porazdeljene po posameznem obdobju je razvidno iz dokumenta A28. Razvidno je, da se izplačani zneski iz stečajne mase nanašajo na obdobje od julija 1991 do julija 1994. Med strankama v postopku ni sporno, da gre pri zadolžnicah za premalo izplačane plače. Za leto 1991 je bila priznana terjatev v znesku 347.146,00 SIT in za leto 1192 v znesku 364.386,00 SIT. Sama terjatev pa je bila poplačana v višini 46,42 %. Tožniku je bilo na podlagi zadolžnic za januar in februar 1992 izplačanih 26.935,66 SIT, za čas od marca do decembra 1992 pa 142.212,31 SIT. Ta dva zneska je potrebno prišteti k neto plači za leto 1992. 18. Znesek 711.532,00 SIT je naveden v neto znesku. Dajalci podatkov so podatke o plačah in nadomestilih plač sporočali za leto 1991 še v neto znesku in so se ti zneski upoštevali pri odmeri pokojninske osnove. Od 1. 1. 1992 dalje pa dajalci podatkov sporočajo zneske o plačah in nadomestilih plač v bruto znesku in se upoštevajo v bruto znesku tudi za izračun pokojninske osnove. Tožena stranka in izvedenka A.A. sta za izračun pokojninske osnove iz naslova zadolžnic ugotovili, da tožniku gre za leto 1991 znesek 98.187,41 SIT, za leto 1992 pa upoštevajoč da znaša za prva dva meseca 26.935,66 SIT bruto, od 1. 3. 1992 do konca leta 1992 pa 142.212,31 SIT bruto. Skupaj vsa izplačila, upoštevajoč tudi zadolžnice, je letna bruto plača tožnika 1.599.344,98 SIT, povprečna valorizirana neto plača za leto 1992 pa znaša 339.214,78 SIT.

19. Takšen izračun je usklajen, tako s strani tožene stranke, kakor s strani izvedenke A.A. Izračun izvedenke B.B. pa se razlikuje predvsem zaradi tega, ker ta šteje, da bi bilo potrebno v pokojninsko osnovo vštevati celotni znesek in ne zgolj v stečajnem postopku priznani delež 46,42 %. Glede navedenega materialnopravnega izhodišča se je pritožbeno sodišče v tem postopku že opredelilo in zavzelo stališče, da se upošteva zgolj to, kar je bilo tožniku v okviru stečajnega postopka iz naslova premalo izplačanih plač in zadolžnic priznano, torej v obsegu 46,42 %. V kolikor upoštevamo navedeno izhodišče pa lahko ugotovimo, da se tudi mnenje izvedenke B.B. bistveno ne razlikuje od ostalih dveh izračunov. Nasprotno izvedenka je na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 7. 7. 2017 celo izrecno izpovedala, da v kolikor bi upoštevalo način, ki ga je uporabil PIZ oziroma upoštevala stečajni postopek, kjer je bila terjatev priznana v višini 46,42 %, potem bi bil njen izračun na tak način 818,37 EUR na dan 7. 7. 2005. Nadalje je izpovedala, da je tudi preverila izračun izvedenke A.A. in ugotovila njegovo pravilnost glede na podatke, ki so v bazi ZPIZ-a. Izračun, ki ga je predložila na obravnavi v znesku 818,37 EUR na dan 7. 7. 2005 je naredila na enakih predpostavkah, kot je bil njen prvotni izračun.

20. Ob navedenih ugotovitvah pritožbeno sodišče zaključuje da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izračun pokojnine, kakor ga je naredila tožena stranka (B10), s katerim se je strinjala tudi sodna izvedenka A.A. in katerega je v bistvu potrdila tudi sodna izvedenka B.B.. Pravilno je stališče, da je potrebno pri vštevanju zadolžnic v pokojninsko osnovo posebej upoštevati leto 1991 in leto 1992, da je potrebno upoštevati enaka izhodišča, torej bruto plačo, ki se nato preračuna v neto plačo z uporabo za vsako leto določenega količnika glede na povprečno stopnjo davkov in prispevkov. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je potrebno pri izračunih upoštevati specifikacijo sodne poravnave stečaja, kakor izhaja iz listin v spisu A27 in A28. Sodišče je tudi pojasnilo zakaj je potrebno upoštevati devalorizacijo na leto 1991 in kako se ta opravi. Upoštevajoč navedeno znaša neto zadolžnica za leto 1991 znižana na odstotek dejanskega izplačila v višini 46,42 % pa 67.143,81 SIT neto. Pri izračunu tožnikove višine pokojnine je bilo tako potrebno v leto 1991 dodati navedeni znesek, enako je bilo potrebno za v leto 1992 dodati znesek v višini 43.698,27 SIT za prva 2 meseca, za preostalo obdobje pa 236.193,31 SIT (podrobneje v točki 6. izpodbijane sodbe).

21. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila na podlagi podatkov o plačah, ki jih je tožnik prejel upoštevajoč tudi zadolžnice, njegova pokojninska osnova oblikovana skladno z 39. in 42. členom ZPIZ-1, upoštevani so bili vsi zneski plač, pravilno je bila dodana povprečna stopnja davkov in prispevkov, 15-letno najugodnejše povprečje plač glede na leto upokojitve in glede na dopolnjeno pokojninsko dobo upoštevano 82 % za odmero pokojnine. Na podlagi tako ugotovljenih podatkih, je pokojnina tožnika pravilno izračunana v višini 821,56 EUR na mesec od 7. 7. 2005 dalje.

22. V zvezi s stroški postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Po drugem odstavku 14. člena ZOdvT namreč lahko odvetnik prejme nagrado v isti zadevi le enkrat. V sodnem postopku lahko prejme nagrado na vsaki stopnji, 19. člen ZOdvT izrecno določa, da nov postopek pred sodiščem nižje stopnje, kateremu je bila zadeva vrnjena v odločanje, predstavlja novo stopnjo. Iz opomb št. 3 k tretjemu delu tarife v točki IV. izhaja, da se že nastala nagrada za postopek pred nižjim sodiščem, kateremu je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje, ušteva v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. To pomeni, da tožnik oziroma njegov odvetnik ni več upravičen še do nove nagrade v postopku, ki se je ponovil že drugič in sicer po tar. št. 3100. Tarife kot je tožniku to zmotno priznalo sodišče prve stopnje. Že nastala nagrada za postopek pred prvostopnim sodiščem se všteje v nagrado za postopek po ponovljenem postopku. Tožniku oziroma njegovemu odvetniku je že bila priznana nagrada za postopek v višini 183,30 EUR zato tožnik ni upravičen do ponovne nagrade za ponovno ponovljen postopek. V ponovno ponovljenem postopku je odvetnik upravičen le do ene nagrade za narok po tar. št. 3102, zato je potrebno ostale nagrade za naroke zavrniti. Tožniku tako gre nagrada za en ponovno ponovljen narok v višini 169,20 EUR, 20,00 EUR po tarif. št. 6002 za poštne in telekomunikacijske stroške, 9,80 EUR za izdatke za fotokopiranje z 22 % DDV, kar znese 242,80 EUR ter 18,40 EUR za prihode tožnika na naroke, skupaj 261,18 EUR.

23. Upoštevajoč navedeno, je potrebno zavrniti pritožbo tožnika, po drugače priznanih stroških. Pritožbeno sodišče pripominja, da je tožnik ves čas postopka imel odvetnika in da so stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev zajetih v priznani stroških 20,00 EUR, po tar. št. 6002. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel v skladu s 154. členom, upoštevajoč prvi odstavek 165. člena ZPP trpi sam stroške pritožbe in stroške odgovora na pritožbo. Tožnik do ostalih priglašenih stroškov kot stranka v postopku, ki ni odvetnik, ni upravičen.

24. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in znesek 1.516,93 EUR v IV. točki izreka izpodbijane sodbe nadomestilo z zneskom 261,18 EUR, in tako ugodilo pritožbi tožene stranke. Pritožbo tožeče stranke je v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.