Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri odločitvi, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje?“

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri odločitvi, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje?“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je prva toženka dolžna priznati lastninsko pravico na parc. št. 148/1 in izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za prepis lastninske pravice. Zavrnilo pa je tudi podrejeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od sodišča, naj ugotovi, da je s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico na tej parceli. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnikovemu očetu sporna parcela odvzeta z arondacijsko odločbo po določbah 56. do 58. člena Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča in mu nikdar ni bilo izročeno nadomestno zemljišče ali plačana odškodnina. Ugotovilo je, da so L., ki so imele to zemljišče v uporabi, dne 21. 11. 1991 podpisale odstopno izjavo, s katero so zemljišče vrnile tožnikovemu očetu. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je ta odstopna izjava neveljavna, ker po takrat veljavnem Zakonu o prometu z nepremičninami občani, društva in druge civilne pravne osebe niso mogle brez plačila pridobiti pravico uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, razen ob posebnem dovoljenju izvršnega sveta Skupščine SRS. Odločilo je, da je zato primarni tožbeni zahtevek neutemeljen, da pa tožnik zaradi tega tudi ni mogel biti dobroveren in lastninske pravice na spornem zemljišču ni mogel priposestvovati.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo glede podrejenega zahtevka proti prvi toženki in je sodbo sodišče prve stopnje spremenilo tako, da mu je ugodilo. Navedlo je, da se je tožnik utemeljeno zanesel, da je konec družbeno lastninskih razmerij, da je utemeljeno štel, da ne gre za neodplačen prenos pravice uporabe na družbeni lastnini, ampak za vrnitev nepremičnine, ki mu je bila odvzeta brez nadomestila in utemeljeno verjel, da bodo L., tako kot so se zavezale, uredile zemljiškoknjižno stanje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje prva tožena država predlaga dopustitev revizije. Opozarja, da gre za kmetijsko zemljišče, glede katerega so pri prenosu iz družbene v zasebno lastnino veljale še posebne omejitve po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Poudarja, da je tožnik ves čas vedel, da je bilo zemljišče arondirano, da to zemljišče ni bilo zajeto v podedovanem premoženju in da zato najmanj od dedovanja dalje tožnik ni mogel biti v dobri veri. Opozarja, da bi tožnik lahko po takrat veljavnem ZKZ v prekluzivnem roku zahteval razveljavitev odločbe o arondaciji. Če arondacijski upravičenec v določenem roku ni začel urejati arondiranega zemljišča, če začete ureditve v določenem roku ni dokončal, ali če zemljišča ni izkoriščal v kmetijske namene, je namreč lahko arondacijski zavezanec zahteval razveljavitev. Poudarja, da tožnikov oče tega ni nikdar zahteval, prav tako pa tudi ni nikoli vložil zahteve za vrnitev nepremičnine po Zakonu o denacionalizaciji, čeprav je takšno možnost imel. Poudarja tudi, da priposestovanje nikakor ni moglo začeti teči, dokler je bila nepremičnina v družbeni lastnini. Predlagateljica se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 551/98, kjer je bilo zavzeto stališče, da arondacijske odločbe ni mogoče odpraviti z dogovorom, ki je sam ničen po izrecni določbi zakona in opozarja, da odločitev sodišča druge stopnje od tega stališča odstopa.

4. Predlog je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da po ustaljeni sodni praksi šteje, da je v primeru, ko tožnik uveljavlja primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, označena pa je le skupna vrednost spornega predmeta, ta vrednost označena le za primarni zahtevek. V takšnem primeru tako šteje, da vrednost spornega predmeta za podrejeni zahtevek ni označena in da si zato stranki za ta zahtevek nista zagotovili dovoljenosti revizije. V obravnavanem primeru iz predloga in iz predloženih odločb ni bilo jasno razvidno, ali sta si stranki z označbo vrednosti spornega predmeta za podrejeni zahtevek zagotovili dovoljenost revizije, zato je Vrhovno sodišče v dvomu revizijo dopustilo. Če bo toženka revizijo vložila, pa bo Vrhovno sodišče na podlagi priloženega spisa ponovno preverilo dovoljenost revizije.

6. Sicer pa je Vrhovno sodišče ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku izpolnjeni in je zato predlogu za dopustitev revizije ugodilo glede vprašanja, kot izhaja iz izreka te odločbe.