Jedro

Sodišče se strinja s toženko, da že zaradi nedokazanosti enega izmed kumulativno predpisanih zakonskih pogojev za izdajo potrdila, tega potrdila ni mogoče izdati. Prav tako pa se strinja tudi z njeno nadaljnjo dokazno oceno, da namreč ni dokazano, da se namembnost obravnavane stavbe od 31. 12. 1967 ni bistveno spremenila. Tudi v tem pogledu se namreč toženka vsebinsko opredeli do izvedenih dokazov, v zvezi z izpovedbami prič pa tudi izrecno navaja, da zgolj to, da priče navajajo, da so v času sezonskih del v stavbi občasno prespale, še ne pomeni stanovanjske rabe stavbe. S tem se je toženka neposredno opredelila do relevantnosti dokaza z zaslišanjem teh prič, s sklicevanjem na vsebino drugih izvedenih dokazov pa je najprej posredno, nato pa tudi izrecno in neposredno („glede na navedene ugotovitve upravni organ v tem primeru ne more upoštevati izjave vlagateljic in prič“ in „upravni organ zato ocenjuje, da ni potrebno dodatno zaslišanje vlagateljic in prič“) navedel razloge, odločilne za presojo teh dokazov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnic za izdajo potrdila, da ima stavba z oznako 2628-370 na parc. št. 2667/1 k.o. ..., uporabno dovoljenje po zakonu.

Iz obrazložitve izhaja, da je obravnavana stavba v katastru stavb evidentirana s površino zemljišča pod stavbo 48 m2, v registru nepremičnin pa z dejansko rabo 12 – nestanovanjska. Na aeroposnetku za leto 1968 je na istem mestu vidna le bistveno manjša stavba, iz vloge tožnic za izdajo gradbenega dovoljenja iz leta 2013 pa izhaja, da je dejansko zgrajena stavba celo večja, s površino 66 m2. Poleg tega je organ iz svojega spisa št. 351-146/1993 pridobil podatek, da je pravni prednik tožnic v postopku za izdajo dovoljenja za klet – gospodarski objekt navedel, da je bila klet zgrajena v letu 1971. Glede na navedene ugotovitve prvostopenjski organ meni, da tožnici nista uspeli dokazati, da je bila obravnavana stavba zgrajena pred 31. 12. 1967 in da ne more upoštevati izjav tožnic in prič o tem, da je bila ta stavba od nekdaj namenjena prebivanju in prenočevanju, sprva delavcem, zadnja desetletja pa družinama tožnic. Zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila, da ima obravnavani objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu (1. točka prvega odstavka 197. člena Zakon o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1) kot stanovanjski objekt. V zvezi s sklicevanjem tožnic na izjave prič še posebej navaja, da ne dvomi v pridobljene podatke iz uradnih evidenc in izjave iz drugih upravnih spisov. Poleg tega izjave prič o tem, da je bil objekt občasno uporabljen za prenočevanje priložnostnih delavcev in prijateljev, ne dokazuje, da gre za stanovanjski objekt, zaradi česar zaslišanje prič ni potrebno.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnic zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da je v obravnavani zadevi bistvenega pomena, da obravnavani objekt, tak kot je, ni bil zgrajen pred 31. 12. 1967, saj je bil po tem datumu brez ustreznega upravnega dovoljenja dograjen oziroma rekonstruiran, njegova tlorisna velikost se je s prvotnih 48 m2 povečala na 66 m2, namembnost pa se je iz nestanovanjske spremenila v stanovanjsko. Tudi drugostopenjski organ se pri teh ugotovitvah sklicuje na listine iz upravnega spisa v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – letne kuhinje k obravnavanemu objektu, podatke iz katastra stavb in orotofoto posnetek Geodetskega inštituta Slovenije iz leta 1968. Že iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila, da ima ta objekt uporabno dovoljenje po zakonu. Strinja se tudi, da zgolj prenočevanje v objektu ne vzbuja dvoma v ugotovitev, da ta objekt ni bil namenjen bivanju. Nasprotnih dokazov v spisu ni, tako da zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče sklepati, da bi bili v objektu pred letom 1967 vzpostavljeni pogoji, ki bi njem omogočali stanovanje in življenje.

Tožnici se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da toženka izjav prič ni presojala skrbno in vestno ter v povezavi z drugimi dokazi, saj bi jih morala vzeti „kot dejansko podlago odločbe“. Izjava investitorja A.A., na katero je organ oprl svojo odločitev, je bila pridobljena v drugem upravnem postopku, nima pa nič večje dokazne vrednosti kot izjave tožnic in preostalih prič. Njegovi izjavi sta tožnici „uspešno dokazno konkurirali“ s svojimi izjavami in izjavami prič, ki pa jih toženka ni upoštevala, zato je njena dokazna ocena pomanjkljiva, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. A.A. tudi ni izjavil, da je obravnavani objekt namenjen za kmetijske namene. Menita, da toženka ni pojasnila, zakaj izjav tožnic in prič ne more upoštevati, zaradi česar je izpodbijana odločba neobrazložena.

Ugotovitev, da obravnavana stavba ni identična s stavbo na ortofoto posnetku iz leta 1968 je posplošena in neobrazložena, zato je ni mogoče preveriti. Tudi sicer zgolj dejstvo, da stavba na posnetku ne bi bila identična z obravnavano stavbo, ne pomeni, da leta 1968 obravnavane stavbe ni bilo na zemljišču. Zaradi pomanjkljive kvalitete starih aeroposnetkov upravni organ nikakor ne more zanesljivo preveriti velikosti zemljišča pod obravnavano stavbo, glede česar se tožnici sklicujeta tudi na priloženi strokovni mnenji. „Zanesljivo pravilni niso tudi podatki uradne evidence katastra stavb in zemljiškega katastra“, zato sta tožnici z izjavami prič dokazovali, da je dejansko stanje različno tistemu, ki se navaja v evidencah.

Zavrnitev upoštevanja izjav tožnic in predlaganih prič iz razlogov, ki jih navaja toženka, pomeni nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno enako varstvo pravic, poleg tega pa formalnega pogojevanja upoštevanja izjav prič in strank z obstojem drugih dokazov, ki bi dokazovali isto dejstvo, Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne dopušča. Česa takega ne določa niti Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), tudi Ustavno sodišče pa je v odločbi U-I-20/92 presodilo, da je prepoved uporabe določenih dokazov v nasprotju z 22. členom Ustave. V neskladju z Ustavo je tudi omejevanje dokaznih sredstev.

Tožnici sta zaradi popolne razjasnitve dejanskega stanja večkrat predlagali, da se v postopku zaslišijo vse predlagane priče in tudi A.A., ki bi lahko pojasnil razhajanja med svojo trditvijo ter trditvami tožnic in prič o tem, kdaj je bil obravnavani objekt zgrajen in kakšna je bila njegova namembnost, vendar toženka takemu predlogu brez tehtne utemeljitve ni sledila.

Prvostopenjski organ bi v obravnavani zadevi moral izpeljati poseben ugotovitveni postopek, saj za izvedbo skrajšanega niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Zato je ostalo dejansko stanje napačno ugotovljeno, prvostopenjski organ pa je „zagrešil bistveno kršitev upravnega postopka po 182., 184. in 185. členu ZUP“. V posledici je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

Tožnici iz navedenih razlogov sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 197. člena ZGO-1 se šteje, da imajo neglede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967, če se jim namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Po četrtem odstavku istega člena lahko pristojni upravni organ za gradbene zadeve na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka tega člena izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa prvi odstavek tega člena, za takšna dokazila pa se lahko štejejo tudi izjave izvedencev, prič in ogledi objektov v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek.

Iz navedene pravne podlage izhaja, da bi tožnici morali zahtevi za izdajo potrdila o obstoju uporabnega dovoljenja po samem zakonu priložiti dokazila, iz katerih bi izhajalo, da je bila stavba, na katero se zahteva nanaša, zgrajena pred 31. 12. 1967, da se njena namembnost po njenem datumu ni bistveno spremenila, in da so bila zemljišča, na katerih je zgrajena, z dnem uveljavitve ZGO-1 (1. 1. 2003) na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Iz zahteve tožnic, s katero je bil začet obravnavani postopek, in njene dopolnitve izhaja, da sta tožnici organu v tem pogledu predlagali svoje zaslišanje in vpogled v javne evidence ter predložili izpiske iz zemljiške knjige, ortofoto posnetek iz leta 1968 in izjave treh prič, ki so izpovedale, da so v predmetnem objektu večkrat prenočile.

Prvostopenjski organ je v postopku izvedel še nadaljnje dokaze, na katere je nato tudi oprl svojo odločitev, s svojimi ugotovitvami pa je seznanil tožnici (dopis z dne 31. 12. 2013) ter jima na ta način omogočil, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kar sta tudi storili (dopis z dne 13. 1. 2014). Organ je s tem izvedel redni ugotovitveni postopek, tako da – tudi sicer povsem pavšalna – tožbena navedba, da je organ odločil v skrajšanem postopku, nima podlage v listinah iz upravnega spisa.

V zvezi s pogojem iz 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1, da je morala biti stavba zgrajena pred 31. 12. 1967, sodišče najprej opozarja, da zakonsko besedilo ne daje podlage za kakršno koli drugačno interpretacijo, kot da je mogoče potrdilo izdati le za stavbo, ki je obstajala na navedeni datum, seveda če in kolikor v času vložitve zahteve še obstaja. Povedano drugače: izdaja potrdila ne more biti nekakšna „legalizacija“ gradenj (npr. nadomestne gradnje, rekonstrukcije, prezidave ali dozidave) po navedenem datumu, za katere bi bilo treba pridobiti upravno dovoljenje.

Toženka se je do izpolnjevanje tega pogoja opredelila na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, katastra stavb (ortofoto posnetka iz leta 1968), navedb tožnic v drugem upravnem postopku in navedb njunega pravnega prednika v še nadaljnjem upravnem postopku. Do vseh teh dokazov se je toženka opredelila po vsebini in obrazložila, zakaj na njihovi podlagi sklepa, da obravnavana stavba ni bila zgrajena pred 31. 12. 1967. To pa ne pomeni ugotovitve, da na ta datum na tem mestu ni bilo nobene stavbe, temveč nasprotno – iz obrazložitve nedvoumno izhaja, da toženka meni, da je na istem mestu stavba sicer obstajala, vendar je bila njena površina manjša od sedanje. Ugotovitev o površini, manjši od sedanje (66 m2), opira tako na podatke iz uradnih evidenc (zemljišče pod stavbo 48 m2), kot tudi na ortofoto posnetek, na katerem je vidna „zelo majhna stavba“, manjša od površine, ki izhaja iz katastrskega stanja. Šele na podlagi te ocene („glede na navedene ugotovitve“) toženka navaja, da ne more upoštevati drugačnih izjav tožnic in prič.

Navedeno v nasprotju s tožbenimi navedbami ne pomeni, da bi toženka kateremukoli od navedenih dokazov pripisala večjo dokazno vrednost kot ostalim, temveč je s tem zgolj navedla razloge, iz katerih je štela, da tožnici z dokazili, ki sta jih v skladu z zahtevo iz četrtega odstavka 197. člena priložili k svoji zahtevi, nista uspeli dokazati izpolnjevanja enega izmed pogojev iz prvega odstavka tega člena. Ta dokazna ocena vsebuje razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), in vseh dokazov skupaj, saj iz nje ne izhaja le, katere dokaze in zakaj je toženka ob ugotovitvi dejanskega stanja upoštevala, temveč tudi, katerih in zakaj ne. To, da se tožnici s to dokazno oceno ne strinjata, še ne pomeni, da jima je bila z njo poseženo v ustavno pravico enakega varstva pravic ali da jima je toženka odrekla ali celo prepovedala uporabo določenih dokazov, kot bi bilo mogoče sklepati po tožbenih navedbah. Enako velja tudi za trditev, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Po vsebini tožnici to dokazno presojo izpodbijata z navedbami o „popolnoma neverodostojnih podatkih“ zemljiškega katastra in otrtofoto posnetka ter neprimernosti tega posnetka za natančnejše ugotavljanje dimenzij obravnavane stavbe v letu 1968. Vendar pa ne iz obrazložitve prvostopenjske, ne drugostopenjske upravne odločbe ne izhaja, da bi toženka na podlagi posnetka ugotavljala natančnejše dimenzije stavbe, temveč ugotavlja le očitno, na prvi pogled opazno razliko med tedanjim in sedanjim (oziroma katastrskim) stanjem. Taka obrazložitev je po presoji sodišča logična in razumna, iz navedb tožnic pa ne izhaja, da kvaliteta ortofoto posnetka ne bi bila ustrezna vsaj za tako, relativno grobo primerjavo. Navsezadnje tožnici prav s tem ortofoto posnetkom dokazujeta obstoj obravnavanega objekta v letu 1968, ugotovitve toženke pa ne pomenijo nič drugega kot to, da jima ne s tem dokazom samim zase, ne ob upoštevanju vseh drugih dokazov, tega ni uspelo dokazati.

Navedbe o zgolj „informativnih, sicer pa popolnoma neverodostojnih“ podatkih katastra je povsem pavšalna oziroma neobrazložena, zato nanjo po vsebini ni mogoče odgovoriti, sodišče pa pripominja še, da tožnici s temi navedbami smiselno izpodbijata tudi pravilno evidentiranost zemljišča pod stavbo in s tem izpolnjevanje pogoja, ki ga ZGO-1 v 1. točki prvega odstavka 197. člena predpisuje za izdajo zahtevanega potrdila.

Sodišče se strinja s toženko, da že iz doslej navedenih razlogov, torej zaradi nedokazanosti enega izmed kumulativno predpisanih zakonskih pogojev za izdajo potrdila, tega potrdila ni mogoče izdati. Prav tako pa se strinja tudi z njeno nadaljnjo dokazno oceno, da namreč ni dokazano, da se namembnost obravnavane stavbe od 31. 12. 1967 ni bistveno spremenila. Tudi v tem pogledu se namreč toženka vsebinsko opredeli do izvedenih dokazov, v zvezi z izpovedbami prič pa tudi izrecno navaja, da zgolj to, da priče navajajo, da so v času sezonskih del v stavbi občasno prespale, še ne pomeni stanovanjske rabe stavbe. S tem se je toženka neposredno opredelila do relevantnosti dokaza z zaslišanjem teh prič, s sklicevanjem na vsebino drugih izvedenih dokazov pa je najprej posredno, nato pa tudi izrecno in neposredno („glede na navedene ugotovitve upravni organ v tem primeru ne more upoštevati izjave vlagateljic in prič“ in „upravni organ zato ocenjuje, da ni potrebno dodatno zaslišanje vlagateljic in prič“) navedel razloge, odločilne za presojo teh dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

Zatrjevane kršitve materialnega prava tožnici v ničemer ne utemeljujeta in ne obrazlagata, zato se sodišče do nje ni moglo opredeliti po vsebini.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvimi odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.