Jedro

Dokazna ocena, ki ne temelji izključno na dokazih, ampak tudi na trditvah, je nezakonita. Nujna posledica take dokazne ocene je nezakonit rezultat dokaznega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba v izpodbijanem delu (ugotovitev lastninske pravice iz 1. točke izreka in 2. točka izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S 1. točko izpodbijane sodbe sta zavrnjena zahtevka: ugotovitveni, da je tožnik lastnik parc. št. 581/3 k.o. B. in dajatveni, s katerim se od toženca zahteva dovoljenje za vknjižbo lastninske pravice pri parc. št. 581/3 k.o. B. v korist tožnika. Z 2. točko izreka so pravdni stroški tožene stranke v višini 939,84 € naloženi v plačilo tožeči stranki.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Sklicuje se na 3. odstavek 72. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki določa domnevo dobrovernosti posesti. Opozarja, da je tožena stranka dobrovernosti ugovarjala zgolj zaradi vknjižene služnosti, ki pa se v dokaznem postopku ni potrdila, ker se nanaša na drugo zemljišče. Graja zaključek, da je bilo zemljišče zgolj v uporabi in da so se tega vsi zavedali. Iz izpovedi prič in tožnika, niti iz izpovedi toženčeve skrbnice ni mogoče zaključiti, da je imel tožnik sporno zemljišče v uporabi na podlagi dogovora, ki bi bil tožniku poznan. Dokazna ocena temelji na tožbeni trditvi o obstoju dogovora, medtem ko nihče od zaslišanih ni vedel, da toženčevo zemljišče sega preko poti. Tožnik, zaslišan kot stranka, je izpovedal, da o obstoju kakršnegakoli odgovora ni vedel. Povedal pa je tudi, da je tožencu prepisal parcelo, ki je bila knjižena nanj, užival pa jo je toženec. Vse do parcelacije je bil tožnik v dobri veri, da je ta del zemljišča njegova last. Užival ga je kot svojega, enako njegovi starši in stari starši. Če bi tožena stranka zatrjevala obstoj dogovora, bi ga morala dokazati. Ker obstaja domneva dobroverne posesti, je dokazno breme njenega izpodbijanja na toženi strani.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodoma sodišče ugotavlja, da se toženec pritožuje le zoper odločitev o zavrnitvi ugotovitvenega, lastninskega zahtevka, zato je v preostalem delu (zavrnitev zahtevanega dovoljenja za vknjižbo) sodba sodišča 1. stopnje že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. ZPP).

5. Prvostopenjsko sodišče tožbe ni štelo za nerazumljivo, saj ni uporabilo 1. odstavka 108. čl. ZPP, niti je ni zavrnilo kot nesklepčne, saj jo je obravnavalo in na podlagi ugotovitev dokaznega postopka zahtevek zavrnilo. Kljub temu ni mogoče spregledati, da tožba vsebuje dvoje nasprotujočih si trditev. V I. točki tožbe je zatrjevan dogovor med predniki strank o uporabi zemljišča parc. št. 581/3 k.o. B.. V drugem odstavku II. točke in nadaljevanju pa se zatrjuje, da tožnik ni vedel, da uživa tuje zemljišče. Ker tožba vsebuje trditve o dejstvih, ki utemeljujejo priposestvovanje (zatrjuje se desetletja trajajoča posest in zavest pridobitelja, da je nepremičnina njegova), pritožbeno sodišče soglaša, da tožba ni nesklepčna. Če trditev o dogovoru med pravnimi predniki razumemo kot imaginarno trditev - v tem smislu, da je dogovor očitno obstajal, da pa strankama ni znan (vsebina in druge podrobnosti dogovora se ne navajajo), tožba tudi nerazumljiva ni. Pritožbeno sodišče zato sledi prvostopenjskemu sodišču, ki, kot že rečeno, nasprotja v tožbi ni zaznalo niti kot nerazumljivost, niti kot nesklepčnost tožbe.

6. Pritožba pravilno opozarja, da nihče od zaslišanih ni potrdil ustnega dogovora, na podlagi katerega naj bi tožnik in predniki uporabljali sporno zemljišče. Tožnik zgolj dopušča možnost, da je kakšen dogovor obstajal, ker je sam tožencu prepisal nazaj parcelo v izmeri 566 m2. Sicer pa tudi tožnik, enako kot priče in toženčeva skrbnica, o kakršnemkoli dogovoru med pravnimi predniki strank ne vedo ničesar. Rezultat na osnovi teh izpovedi izvedene dokazne ocene, ne more biti ugotovitev, da je ta dogovor obstajal in da je tožnik zanj vedel oz. bi moral vedeti. V nasprotju z izpovedbami prič in strank prvostopenjsko sodišče zaključuje, da je tožnik za dogovor vedel. Do takšnega rezultata je prvostopenjsko sodišče prišlo, ker ne loči med trditveno podlago (tožbena trditev o dogovoru o uporabi) in dokazi (izpovedi strank in prič). Dokazna ocena, ki ne temelji na dokazih, ampak tudi na trditvah, je nezakonita. Prvostopenjsko sodišče ni spoštovalo metodološkega napotka iz 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki predpisuje vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, zato je podana bistvena kršitev postopka. Rezultat tako izvedene dokazne ocene je lahko napačen, vsekakor pa je nepreverljiv. Nujna posledica nezakonite dokazne ocene je nezakonit rezultat dokaznega postopka.

7. Zaradi bistvene kršitve pravdnega postopka je odločitev o zavrnitvi lastninskega zahtevka razveljavljena, posledično pa tudi odločitev o stroških postopka (354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku mora prvostopenjsko sodišče v tožbi zatrjevano dejstvo o dobrovernosti tožnika in njegovih prednikov preveriti z natančno in skrbno presojo izvedenih dokazov, zlasti izpovedi strank in prič. Na podlagi izvedenih dokazov mora ugotoviti, ali je tožnik vedel oz. ali so njegovi predniki vedeli, da nepremičnina, ki so jo uporabljali, ni njihova. Če se to ne bo potrdilo, potem imaginarna, nekonkretizirana tožbena trditev o dogovoru, ki bi bil lahko podlaga za uporabo spornega zemljišča po tožniku in prednikih, ni izkazana in tega, po tožeči stranki zatrjevanega dejstva, pri odločanju ni mogoče upoštevati.