Jedro

Skladno s sodno prakso je delodajalec dolžan pisno obrazložiti dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved po posameznih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Če delodajalec poda pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, ta sama po sebi ni odločilna za zakonitost odpovedi. Zato je sodišče prve stopnje presojalo tudi, če ravnanje, kot je bilo očitano tožniku, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1.

Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen do nadomestila za 16 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2022. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da mora na podlagi 44. člena Podjetniške kolektivne pogodbe in Aneksa št. 9 k Podjetniški kolektivni pogodbi, delavec v koledarskem letu izrabiti letni dopust tako, da v naslednje leto prenese največ pet dni dopusta, ter da bi tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo 9. 11. 2022, lahko izkoristil neizrabljeni letni dopust do konca leta tako, da bi prenesel v naslednje koledarsko leto omejeno število dni, kot določa kolektivna pogodba. Zato sklicevanje pritožbe na omejitev iz kolektivne pogodbe ni utemeljeno.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kljub delni ugoditvi primarnemu tožbenemu zahtevku nedopustno odločalo tudi o podrednem zahtevku, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odločitev sodišča, da je odpoved nezakonita, da je delovno razmerje trajalo do zaposlitve tožnika pri novem delodajalcu, ko se pogodba o zaposlitvi razveže, ter posledično priznanje denarnega povračila, ne pomeni pravnega položaja, ko bi sodišče delno ugodilo primarnemu zahtevku (torej kot je mogoče razumeti pritožbo, da je izredna odpoved nezakonita in da se tožniku prizna delovno razmerje ter reparacija do zaposlitve pri novem delodajalcu), zatem pa nedopustno odločalo o podrednem tožbenem zahtevku za sodno razvezo po četrtem odstavku 118. člena ZDR-1. Glede na zakonski tekst, ko sodišče mora ugotoviti nezakonitost odpovedi, da sploh lahko odloča o predlogu za sodno razvezo in priznanju denarnega povračila, takšnega predloga ni mogoče šteti za podredni zahtevek, o katerem sodišče ne bi smelo odločati, če bi (delno) ugodilo primarnemu zahtevku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2022 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 9. 11. 2022, temveč je trajalo neprekinjeno do vključno 16. 2. 2023, z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2019 (prvi odstavek točke II izreka). Zavrnilo je zahtevek za priznanje delovnega razmerja po 17. 2. 2023 in zahtevek, da toženka tožnika pozove nazaj na delo (drugi odstavek točke II izreka). Toženka je dolžna tožniku za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 9. 11. 2022 do vključno 16. 2. 2023, priznati delovno dobo in tožnika prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka III izreka) ter mu za navedeno obdobje obračunati nadomestila plače v bruto mesečni višini 4.207,88 EUR, izplačati neto zneske nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska, tj. od 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke IV izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo davkov in prispevkov pristojnim institucijam (drugi odstavek točke IV izreka) ter zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od dne 17. 2. 2023 do vrnitve nazaj na delo (podredno do dneva zaključka sojenja na prvi stopnji) obračunati razliko nadomestila plače v bruto mesečni višini 2.258,55 EUR (4.207,88 EUR, zmanjšano za bruto plače, ki jih je tožnik v tem obdobju prejemal pri drugem delodajalcu), pristojnim institucijam plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske razlike nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka). Toženka je dolžna tožniku obračunati in izplačati denarno nadomestilo za neizkoriščeni dopust v trajanju 16 delovnih dni v znesku 3.206,00 EUR bruto, ter mu izplačati pripadajoč neto znesek nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2023 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke VI izreka). Zavrnilo je zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov pristojnim institucijam (drugi odstavek točke VI izreka). Nadalje je toženka dolžna za tožnika vplačati na osebni varčevalni račun za dodatno pokojnino pri Prvi pokojninski družbi d. d. v skupnem znesku 304,39 EUR, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka VII izreka), ter tožniku izplačati denarno nadomestilo v višini 50.494,56 EUR bruto v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (prvi odstavek točke VIII izreka). V presežku, za 25.247,28 EUR, je višji zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke VIII izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna plačati njegove stroške postopka v višini 2.031,30 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (točka IX izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo drugi odstavek 287. člena ZPP in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov je kršilo toženkino pravico do izjave. Ker zavrnitve izvedbe dokazov ni obrazložilo, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je odpovedni razlog ustrezno konkretizirala. Tožniku se ne očita objektivna odgovornost, temveč da je opustil svoje dolžnostno ravnanje. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik od junija 2022 dalje ni bil več vodja enote A., ker je takrat prišlo do dejanske spremembe vodenja in razporejanja dela v enoti, je napačen. Kot vodja delovne enote A. je od zaposlitve pri tožki naprej odgovoren za opravljanje storitev oskrbe s pitno vodo, to delo je opravljal tudi v kritičnem času. Glede na opis del in nalog delovnega mesta vodja delovne enote A., je tudi po (ustni) reorganizaciji v juniju 2022 odgovoren za vse dokumente, navodila, izvrševanje in nadzor vseh aktivnosti, ki potekajo v podjetju z namenom zagotavljanja varne oskrbe z zdravstveno ustrezno pitno vodo. Tožnik je zakonitemu zastopniku tožke tudi po juniju 2022 skoraj vsakodnevno, najmanj pa tedensko, na sestankih zagotavljal, da je oskrba z zdravstveno ustrezno pitno vodo zagotovljena na osnovi HACCP načrta in vseh aktivnosti, ki jih opravlja delovna enota A., in da skrbno spremlja in nadzira ustreznost kvalitete pitne vode. V okviru tožke je bil tožnik najvišji strokovni organ oziroma oseba z vsemi pooblastili in odgovornostmi glede zagotavljanja nemotene oskrbe s pitno vodo na območju izvajanja gospodarske javne službe. Sodišče prve stopnje je v večjem delu povzelo zgolj tiste dele izpovedi prič, ki so bile v korist tožniku, ni pa se opredeljevalo do tistih delov, ki so bile tožniku v škodo oziroma so bile toženki v korist. Sodišče izpovedi ni pravilno dokazno ocenilo, oziroma tega ni ustrezno obrazložilo (kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Po juniju 2022 se je spremenilo zgolj to, da je B. B. po skupnem vsakodnevnem jutranjem sestanku pred 7.00 uro zjutraj, ki ga je imel s tožnikom, nato večinoma sam odšel na jutranji razpored, kjer je bil v kontaktu z ostalimi zaposlenimi iz delovne enote A. Zato so (ti delavci) tudi izpovedali, da naj bi jim bil on sedaj nadrejeni, glede same vsebine del, nalog in odgovornosti pa se pri tožniku kot tudi pri B. B. ni nič spremenilo. Zakoniti zastopnik tožene stranke ni tožniku ustno odvzel vodenja delovne enote in tudi ne odgovornosti, povezanih s tem. Glede izvajanja daljinskega računalniškega nadzora je bil za kakovost pitne vode v petek, dne 30. 9. 2022, zadolžen C. C., v soboto 1. 10. 2022 in v nedeljo, dne 2. 10. 2022, pa dežurni delavec D. D., ki je moral pregledovati sistem daljinskega nadzora dvakrat dnevno (nivo vode, količino oziromapretok in klor). D. D. je priznal, da je pregledoval stanje preko daljinskega računalniškega nadzora na objektu, vendar ob obravnavanemu dogodku na klor ni bil pozoren, ker ni bil alarmiran - rdeče obarvan. Zaposleni v delovni enoti A. so bili glede izpolnjevanja zahtev HACCP načrta popolnoma brezbrižni, kar gre pripisati odgovornosti tožnika, zato ga ravnanja podrejenih delavcev ne odvezujejo dolžnostnega ravnanja v zvezi z zagotavljanjem kvalitete pitne vode. Tožnik je dolžan skrbeti za ustrezen nadzor vode in njeno kvaliteto, česar pa ni storil. Sodišče se do teh navedb toženke ni opredelilo, zato je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da v tožnikovem ravnanju niso podani vsi znaki kaznivega dejanja po 314. členu KZ-1. Zaključek je neutemeljen in neobrazložen. Nepravilen je zaključek sodišča, da je delovno razmerje tožnika pri toženki trajalo do 16. 2. 2023. Pravice iz delovnega razmerja so tožniku nepravilno priznane zaradi zmotnega zaključka, da je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Tožnik ni upravičen do nadomestila plače v višini 4.207,88 EUR. Zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov nadomestil plače ne morejo teči za nazaj, temveč od izdaje sodbe dalje. Višina nadomestila za neizrabljen letni dopust je napačno izračunana. V tem delu je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je dokazala, da bi moral tožnik večji del dopusta že izkoristiti do novembra 2022 glede na podjetniško pogodbo, do česar se sodišče ni opredelilo, ter s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne obstoji pravna podlaga glede plačila prispevka na osebni varčevalni račun tožnika pri Prvi pokojninski družbi d. d. Ker je sodišče ugodilo primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku, čeprav ne v celoti, o podrednem zahtevku sploh ne bi smelo odločati. Odločitev o denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 je nejasna in nasprotuje drugim delom obrazložitve sodbe, ker sodišče ni razvezalo pogodbe o zaposlitvi samo po uradni dolžnosti, ampak je odločalo o denarnem nadomestilu na temelju podrednega zahtevka tožnika (četrti odstavek 118. člena ZDR-1). Tudi v tem delu sta podani bistveni kršiti določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede odločitve o višini denarnega povračila je sodišče zgolj pavšalno navedlo okoliščine, ki jih je upoštevalo, ne da bi jih ustrezno obrazložilo. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik pri drugem delodajalcu bistveno nižjo plačo, ne da bi tožnik predložil ustrezna dokazila o tem. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam toženke in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči v obrazložitvi sodbe. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6.Tožnik je bil zaposlen pri toženki 21 let, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2019 za delovno mesto vodja enote A. Toženka mu je 9. 11. 2022 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker naj bi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko pri opravljanju svojega dela oziroma izvajanju delovnih nalog v okviru delovnega mesta svojih delovnih nalog ni opravljal skrbno in odgovorno, v skladu z navodili toženke. Tožnik je navajal, da so očitki, kot izhajajo iz pisne seznanitve z očitanimi kršitvami, nekonkretizirani, poleg tega pa so razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljeni, saj od 27. 6. 2022 ni bil več vodja enote A., nadzor nad kakovostjo pitne vode pa je izvajal dežurni delavec. Toženka je trdila, da so bili očitki ustrezno konkretizirani ter da je kršitev podana, saj tožnik ni poskrbel za izvajanje kontrole pitne vode v obdobju od 30. 9. 2022 do 3. 10. 2022, zaradi česar je prišlo do motenj, ki so predstavljale nevarnost za zdravje ljudi in nastanek materialne škode. Dežurni delavec in kontrolor sta ravnala po navodilih tožnika, ki pa niso bila ustrezna. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

7.Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s kršitvijo drugega odstavka 287. člena ZPP. Navedeni drugi odstavek 287. člena ZPP določa, da senat predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z zakonsko zahtevo ter obrazložilo, da je dokazni predlog za zaslišanje E. E. zavrnilo, saj je bil predlagan v zvezi s spremembami v sistematizaciji, ki so nastale po obravnavanem dogodku in torej za odločitev ne morejo biti odločilne. Pravilno je zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje F. F. Toženka je njeno zaslišanje predlagala v pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2023, pri čemer sploh ni konkretizirala, o čem naj bi priča izpovedala. Na naroku dne 26. 10. 2023 je v zvezi z njenim predlaganim zaslišanjem navedla, da bo priča povedala, "da je prišlo na področju do sprememb". To je dejansko vse, kar je toženka glede te predlagane izpovedi te priče navedla, saj je v pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2023 v točki, v kateri je predlagala njeno zaslišanje, v bistvenem navajala (le), da tožnik ni hotel sodelovati z G. G., ki ga je toženka angažirala za izdelavo načrta delovanja podjetja v izrednih razmerah, ter da je dogodek, za katerega šteje, da je zanj odgovoren tožnik, pokazal, da je tožnik opustil dolžno nadzorstvo. V nadaljnji točki pripravljalne vloge (glede katere ne predlaga njenega zaslišanja oziroma dokazno predlaga povsem nekonkretizirano "kot doslej"), pa med drugim navede, da je toženka načrt HACCP spremenila po 14 dnevih, ker ni bil ustrezen ter da se je nadzor pitne vode (po dogodku) bistveno spremenil, sicer pa je mogoče povzeti navedbe iz te vloge le tako, da navajajo očitke tožniku v zvezi z nepravilnostjo navodil, ki jih je pripravil in nadzorom, nič pa konkretno o tem, o čem naj bi priča izpovedala. Glede na navedeno je bil dokazni predlog za zaslišanje priče nesubstanciran. V kolikor bi šteli, da naj bi pričala o spremembah v zvezi s kontrolo pitne vode po samem dogodku, pa to za odločitev ni relevantno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje kriminalista H. H., saj je ugotovilo, da se podatki o stanju predkazenskega postopka zoper zakonitega zastopnika toženke nahajajo v spisu. Tudi sicer je treba ugotoviti, da ta dokaz ni bistven za presojo tožnikove kršitve. Glede zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju pristojne osebe na ZPIZ je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dodatne poizvedbe na ZPIZ glede zaposlitve tožnika niso potrebne, saj je tožnik predložil pogodbo o zaposlitvi pri novem delodajalcu I. d. o. o., iz katere izhaja obdobje zaposlitve. V zvezi z dokaznim predlogom toženke, da sodišče opravi poizvedbe pri zavarovalnici J., pa je sodišče prve stopnje pravilno pozvalo toženko k predložitvi tega dokaza, pri čemer toženka niti ni zatrjevala, da navedenega dokaza sama ni mogla pridobiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da samo tega dokaza ne bo pridobilo od zavarovalnice J. Toženki torej ni bila kršena pravica do obrambe, bistveno pa je tudi, da so zavrnitve dokaznih predlogov ustrezno obrazložene. Zato tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločitev sodišča mogoče preizkusiti.

8.Tudi sicer v zvezi z v pritožbi večkrat zatrjevano kršitvijo določb postopka iz 14. točke druga odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da so očitki neutemeljeni. Sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj ima razloge o dejanskih ugotovitvah in pravnih stališči, niti ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Tovrstne pritožbene navedbe je zato mogoče razumeti le kot nestrinjanje toženke z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja uveljavljane kršitve določb postopka.

9.Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotij v sodbi ni.

10.Pritožba navedeni kršitvi iz 14. in 15. točke neutemeljeno uveljavlja tudi v povezavi s pritožbenim očitkom, da je podana (relativna) bistvena kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v nasprotju z 8. členom ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta na izvedene dokaze, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki. Toženka dokazni oceni očita, da je enostranska oziroma selektivna, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo le tiste dele izpovedi prič, ki so v korist tožniku in v škodo toženki v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik od junija 2022 dalje ni bil več vodja enote A., ker je takrat prišlo do dejanske spremembe vodenja in razporejanja dela v enoti A.

11.Sodišče prve stopnje je takšno dokazno oceno sprejelo na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka, vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ugotovilo je namreč, da je bil tožnik v časovnem obdobju med 30. 9. in 2. 10. 2022 formalno, glede na pisno pogodbo o zaposlitvi, sicer vodja enote A., vendar je konec meseca junija 2022 prišlo do dejanske spremembe vodenja in razporejanja dela v enoti A., zato tožnik v časovnem obdobju med 30. 9. in 2. 10. 2022 ni bil več dejanski vodja enote A. Takšen dokazni zaključek je sprejelo na podlagi izpovedi tožnika, in sicer, da je bil formalno in dejansko do 23. 6. 2022 vodja enote A., tega dne pa ga je direktor na sestanku obvestil, da ne bo več vodja te enote, zato od 27. 6. 2022 dalje ni bil prisoten na nobenem jutranjem razporedu delavcev v enoti A., medtem ko mu direktor ni pojasnil, kaj bo njegovo delo obsegalo v bodoče. Njegovo izpoved je potrdil B. B., ki je izpovedal, da je bil tožnik vodja enote, direktor pa je na sestanku, ki je potekal poleti 2022, delo organiziral drugače in je od takrat naprej razporede delavcev vodil sam (B. B.), ob pomoči dveh sodelavcev, ki sta ga nadomeščala v času odsotnosti, kar je prej opravljal tožnik. Delo je po njegovi izpovedi, ki jo je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, ostalo nespremenjeno z izjemo, da se tožnik ni več udeleževal jutranjih razporedov dela in da podrejeni delavci po juniju 2022 niso prejemali navodil od tožnika. Izpoved B. B. in tožnika je potrdil K. K., ki pri toženki opravlja delo vzdrževalca, in sicer, da je bil od junija 2022 dalje šef B. B., pred njim pa je bil tožnik, ki je bil uradno še vedno vodja, pri čemer je bil K. K. prisoten na sestanku 27. 6. 2022. Zakoniti zastopnik toženke L. L. je izpovedal, da je navodila delavcem, ki odpravljajo okvare, dajal B. B., ki je bil v enoti A. nadrejen ostalim delavcem, z izjemo tožnika. Upoštevalo je tudi izpoved D. D., vzdrževalca pri toženki, da je bil od junija 2022 dalje njegov nadrejeni B. B., njegov namestnik M. M., operativni vodja pa N. N., pred tem obdobjem pa mu je bil nadrejeni tožnik. Upoštevalo je tudi izpoved priče N. N., da se je od 30. 6. 2022 delo izvrševalo tako, kot naj bi bilo po reorganizaciji in je že od takrat dalje deloval kot koordinator sistema, čeprav formalno reorganizacija še ni bila potrjena. Tudi O. O., vzdrževalec vodovodnega omrežja pri toženki, je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje izpovedal, da je v nekaj mesecih po nastopu mandata novega direktorja prišlo do reorganizacije in se tožnik ni več udeleževal jutranjih sestankov, ter da bi v primeru ugotovljene napake na sistemu daljinskega nadzora, po reorganizaciji o tem obvestil B. B., M. M. ali N. N. Glede vprašanja, koga bi delavci obveščali v primeru težave, je sodišče upoštevalo izpoved D. D., da bi, v primeru, da bi v kritičnih dneh (30. 9., 1. 10. ali 2. 10. 2022) zaznal težavo, obvestil tožnika, ker je bil njegov nadrejeni B. B. na dopustu. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokaznega zaključka o tem, da tožnik ni bil več vodja enote in ni razporejal dela v enoti A., pravilno upoštevalo tudi izpovedi C. C., da jim je bilo pred spornim dogodkom naročeno, da se "obračajo" na B. B., M. M. in N. N. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je do spremembe v organizaciji dela zagotovo prišlo pred dogodkom v zvezi z nezadostno količino klora in da tožnik dnevno ni več odrejal dela, med drugim tudi dežurnim delavcem, ter da je bil tožnik, kot to izhaja iz izpovedi D. D., po njegovem "šef na papirju", med tem ko je sam štel B. B. za šefa. Enako je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi izpovedi P. P., ki je izpovedala, da je bil tožnik formalno vodja enote A., dejanska navodila pa je delavcem dajal B. B.

12.Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o jasnih zadolžitvah po (ustni) reorganizaciji, da je bil tožnik le še formalno vodja enote, ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na del izpovedi B. B., da so vsi skupaj (torej on in "fantje, ki so spadali pod njega" - B. B.), spadali pod tožnika, saj to ne vpliva na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni več odrejal dela (na področju kontrole pitne vode) in tudi ni več nadziral delavcev, ki so izvajali kontrolo. Na pravilnost dokaznega zaključka tudi ne vpliva sklicevanje pritožbe na del izpovedi K. K., da je tožnik, če je videl, da je kaj narobe, poklical tega delavca. Iz izpovedi ne izhaja, katerega delavca naj bi tožnik opozoril, kdaj in v kakšnih okoliščinah, posebej glede na zgoraj predstavljen del izpovedi K. K., da je bil od junija 2022 dalje šef B. B. Glede na navedeno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da se je po juniju 2022 spremenilo zgolj to, da je B. B. po skupnem vsakodnevnem jutranjem sestanku pred 7.00 uro zjutraj, ki ga je imel z R. R., nato večinoma sam odšel na jutranji razpored, kjer je bil v kontaktu z ostalimi zaposlenimi iz delovne enote A., oziroma da so priče zato izpovedale, da naj bi jim bil on sedaj nadrejeni, glede same vsebine del, nalog in odgovornosti pa se pri tožniku kot tudi pri B. B. ni nič spremenilo. Neutemeljeno in protispisno pa je pritožbeno zatrjevanje, da zakoniti zastopnik toženke tožniku ni ustno odvzel vodenja delovne enote in tudi ne odgovornosti, povezanih s tem. Tožnik glede na vse navedeno torej v kritičnem času ni bil dolžan nadzirati kvalitete pitne vode in ni odgovoren za kršitev, ki se mu očita. Ker se je sodišče do navedb toženke o tem opredelilo, ni utemeljen očitek, da je v tem delu podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13.Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je po ustni reorganizaciji vodenje enote prevzel B. B., ki je dajal navodila delavcem, ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tistega dela izpovedi priče P. P., da je bil tožnik dejanski vodja enote, glede na to, da je priča pred tem, enako kot nekatere druge priče, izpovedala, da je bil tožnik formalni vodja enote A. Iz sodbe torej jasno izhaja, da se je sodišče oprlo na tisti del izpovedi priče, ki je v skladu z izpovedjo npr. D. D., da je bil tožnik "šef na papirju". Tudi izpoved N. N. v delu, da naj bi do reorganizacije prišlo kasneje, ni odločilna, saj je jasno izpovedal, da je bil njegov šef po 27. 6. 2022 B. B.

14.Glede pritožbenega izpostavljanja dela izpovedi priče D. D., in sicer, da je ravnal po navodilih, ki gredo "iz roda v rod", ta navodila pa naj bi mu dal tožnik, in tudi, da ni bil seznanjen s HACCP načrtom ter da klora ni kontroliral, ker mu to ni bilo nikoli rečeno, je treba poudariti, da toženka tožniku tega ni konkretizirano očitala v pisni obdolžitvi, zato v sodnem postopku ne more dokazovati, da je tožnik huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da naj delavcem ne bi dal ustreznih navodil. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnik zakonitemu zastopniku tudi po juniju 2022 skoraj vsakodnevno, najmanj pa tedensko, na sestankih zagotavljal, da je oskrba z zdravstveno ustrezno pitno vodo zagotovljena na osnovi HACCP načrta in vseh aktivnosti, ki jih opravlja delovna enota A. in da skrbno spremlja in nadzira ustreznost kvalitete pitne vode, ter da je bil v okviru toženke tožnik najvišji strokovni organ oziroma oseba z vsemi pooblastili in odgovornostmi glede zagotavljanja nemotene oskrbe s pitno vodo na območju izvajanja gospodarske javne službe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da očitek "..ni poskrbel za nemoteno in kvalitetno oskrbo s pitno vodo v skladu s HACCP in ni poskrbel za nadzor nad ustreznostjo kvalitete pitne vode javnega vodovodnega sistema in lokalnih vodovodnih sistemov, posledično pa tudi ne za ustrezno ukrepanje ob padcu klora pod dovoljeno vrednost ..." ni konkreten, je vsebinsko prazen, saj ni navedeno, kaj bi tožnik moral storiti, za kaj poskrbeti in česa ni storil, katere so tiste njegove konkretne opustitve v dneh 30. 9., 1. 10. in 2. 10. 2022 zaradi katerih je pri vodnem viru S. prišlo do neustrezne kvalitete pitne vode ter da je bila tožniku s tem odvzeta pravica do obrambe. Pravilno je tudi razlogovalo, da četudi je/naj bi toženka tožniku na ustnem zagovoru dodatno pojasnila, da so podlaga za "zagovor" ugotovitve inšpekcije ter ugotovitve notranjega nadzora in da so bili ukrepi na podlagi notranjega nadzora predstavljeni vsem delavcem dne 11. 10. 2022 in da se ukrepi od tega dne dalje izvajajo, tudi ukrep dnevnega kontroliranja klora na vseh sistemih, to tudi po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni, da so očitki z ustno seznanitvijo z ugotovitvami inšpekcije in notranjega nadzora postali konkretizirani očitki tožniku, ki z ugotovitvami notranje kontrole niti ni bil seznanjen. Navedeno pomeni, da pritožba neutemeljeno izpostavlja, da so bili zaposleni v delovni enoti A. glede izpolnjevanja zahtev HACCP načrta popolnoma brezbrižni, za kar naj bi bil kriv tožnik, ter da ga zato ravnanja podrejenih delavcev ne odvezujejo dolžnostnega ravnanja v zvezi z zagotavljanjem kvalitete pitne vode. Vse te navedbe daleč presegajo očitke iz pisne obdolžitve ter pomenijo nedopustno širjenje odpovednega razloga.

15.Neutemeljeno je tudi nasprotovanje pritožbe zaključku sodišča prve stopnje, da v tožnikovem ravnanju niso podani vsi znaki kaznivega dejanja po 314. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), to je povzročitev splošne nevarnosti. Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da je skladno s sodno prakso delodajalec dolžan pisno obrazložiti dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved po posameznih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Če delodajalec poda pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, ta sama po sebi ni odločilna za zakonitost odpovedi. Zato je sodišče prve stopnje presojalo tudi, če ravnanje, kot je bilo očitano tožniku, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1, katerega stori, kdor s požarom, povodnjo, eksplozijo, strupom ali strupenim plinom, ionizirajočim sevanjem, motorno silo, električno ali kakšno drugo energijo ali kakšnim drugim splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom ali opustitvijo dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Svoj zaključek o tem, da tožniku ni mogoče očitati izpolnitve znakov kaznivega dejanja, je pravilno oprlo na predhodno ugotovitev, da tožnik ni bil dejanski vodja enote A. in da mu toženka ni uspela dokazati opustitve dolžnega nadzorstva, zato je pravilno štelo, da je posledično neutemeljen tudi očitek, da naj bi s to opustitvijo izpolnil znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1 ali katerega drugega kaznivega dejanja. Pri tem pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da iz popisa kršitve, kot izhaja iz pisne obdolžitve, ne izhajajo znaki očitanega kaznivega dejanja, poleg tega pa je toženka tožniku podala odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej zaradi hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in ne zaradi izpolnjenih znakov kaznivega dejanja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navedeno le pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da so tovrstni očitki neutemeljeni.

16.Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo datum zaposlitve tožnika pri novem delodajalcu, je glede na to pogodbo o zaposlitvi v skladu s 118. členom ZDR-1 pravilno razvezalo s tem dnem. Toženka takšni odločitvi nasprotuje iz razloga, ker naj bi bil nepravilen zaključek sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi, kar pa glede na obrazloženo ni utemeljeno.

17.Pri tem v zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kljub delni ugoditvi primarnemu tožbenemu zahtevku nedopustno odločalo tudi o podrednem zahtevku, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odločitev sodišča, da je odpoved nezakonita, da je delovno razmerje trajalo do zaposlitve tožnika pri novem delodajalcu, ko se pogodba o zaposlitvi razveže, ter posledično priznanje denarnega povračila, ne pomeni pravnega položaja, ko bi sodišče delno ugodilo primarnemu zahtevku (torej kot je mogoče razumeti pritožbo, da je izredna odpoved nezakonita in da se tožniku prizna delovno razmerje ter reparacija do zaposlitve pri novem delodajalcu), zatem pa nedopustno odločalo o podrednem tožbenem zahtevku za sodno razvezo po četrtem odstavku 118. člena ZDR-1. Glede na zakonski tekst, ko sodišče mora ugotoviti nezakonitost odpovedi, da sploh lahko odloča o predlogu za sodno razvezo in priznanju denarnega povračila, takšnega predloga ni mogoče šteti za podredni zahtevek, o katerem sodišče ne bi smelo odločati, če bi (delno) ugodilo primarnemu zahtevku.

18.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo razlogov za določitev višine denarnega povračila v višini 12 tožnikovih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi star več kot 58 let in je v tej starosti težje zaposljiva oseba, pri toženki pa je bil zaposlen 21 let. Upoštevalo je specifično izobrazbo in delovne izkušnje tožnika, da je bila pogodba o zaposlitvi sodno razvezana 17. 2. 2023, in da tožniku niso bile priznane pravice za čas po prenehanju delovnega razmerja. Prav tako je pravilno ugotovilo, da ima tožnik pri novem delodajalcu nižjo plačo, kar povsem nekonkretizirano izpodbija pritožba, saj je plača razvidna iz predložene pogodbe o zaposlitvi (priloga A57a- iz katere je razvidno, da je plača pri novem delodajalcu 1.949,33 EUR). Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku pravilno, v skladu s 118. členom ZDR-1, priznalo denarno povračilo v znesku 50.494,56 EUR, v presežku za znesek 25.247,28 EUR pa zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Neutemeljeni so tudi očitki, da je sodišče upoštevalo napačno povprečje mesečnih plač tožnika, saj je na podlagi plačilnih list ugotovilo pravilen znesek v višini 4.207,88 EUR. V tem delu je odločitev ustrezno obrazložena in je posledično tudi neutemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19.Glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih nadomestil plač je treba upoštevati določbo drugega odstavka 134. člena ZDR-1, po kateri mora biti plača izplačana najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Enako izhaja iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Navedeno pomeni, da delodajalec pride v zamudo šele naslednji dan po preteku plačilnega dne, in ne šele z dnem odločitve sodišča prve stopnje, kot to povsem zmotno navaja pritožba.

20.Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen do nadomestila za 16 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2022. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da mora na podlagi 44. člena Podjetniške kolektivne pogodbe (priloga B16) in Aneksa št. 9 k Podjetniški kolektivni pogodbi (priloga B25), delavec v koledarskem letu izrabiti letni dopust tako, da v naslednje leto prenese največ pet dni dopusta, ter da bi tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo 9. 11. 2022, lahko izkoristil neizrabljeni letni dopust do konca leta tako, da bi prenesel v naslednje koledarsko leto omejeno število dni, kot določa kolektivna pogodba. Zato sklicevanje pritožbe na omejitev iz kolektivne pogodbe ni utemeljeno. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust za 16 dni dopusta. Kot je že navedeno, je pravilno upoštevalo povprečno višino plače tožnika v bruto znesku 4.207,88 EUR za 21 delovnih dni (4.207,88 EUR / 21 dni = 200,38 EUR) in dobljen znesek pomnožilo z dnevi neizkoriščenega letnega dopusta (16 dni).

21.Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen do vplačila na račun pri Prvi pokojninski družbi, d. d. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnik zahteval vplačilo v osebni varčevalni račun od prenehanja delovnega razmerja do zaposlitve pri drugem delodajalcu, čemur je toženka nesubstancirano nasprotovala. Ugotovilo je, da je toženka vsem zaposlenim mesečno vplačevala na osebni varčevalni račun pri Prvi pokojninski družbi, d. d., za tožnika 97,07 EUR, to pa izhaja tudi iz obvestila Prve pokojninske družbe, d. d. (priloga A60). Zato je pravilno zaključilo, da je toženka dolžna izvesti vplačilo na osebni varčevalni račun za dodatno pokojnino tožnika pri Prvi pokojninski družbi d. d., glede na polico št. ..., v skupnem znesku 304,39 EUR.

22.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23.Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Tožniku je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati potrebne stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) priznalo 375 točk (tar. št. 16/1-3 in tar. št. 16/4) in 7,5 točke materialnih stroškov, skupaj 382,5 točk oziroma 229,50 EUR (tar. št. 15/4, člen 11/3 OT), z davkom na dodano vrednost pa v višini 279,99 EUR. V večjem obsegu priglašenih stroškov ni priznalo (tožnik je priglasil 100 točk za posvet in kar 2.000 točk za odgovor na pritožbo), saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, denarni zahtevki pa so vezani na presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe na zaposlitvi in jih ni mogoče posebej upoštevati pri višini vrednosti spornega predmeta.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/4, 134, 134/2, Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 299, 299/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 314

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.