Jedro

Če so po roku, ki je določen za izpolnitev, določene zamudne obresti, je vprašljivo, ali je posel fiksen. Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora dati dolžniku dodaten rok za izpolnitev.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožba zoper sklep se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik solastnik do 7/50-tink na nepremičninah vl. št. 456 k.o. S. in da je toženec dolžan v 15 dneh izstaviti tožniku za vknjižbo solastninske pravice primerno listino. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan vrniti tožniku 6.000 DEM v tolarski protivrednosti po kupnem tečaju Ljubljanske banke d.d., veljavnem na dan plačila z zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 230.400,00 SIT. S sklepom je delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo in je odločilo, da se tožencu prepove odtujitev in obremenitev njegove nepremičnine v zemljiški knjigi pri vl. št. 456 k.o. S. parc. št. 73/2 travnik in delavnica, vpisano v zemljiški knjigi do 7/50-tink z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. V preostalem delu je ugovor toženca zavrnilo kot neutemeljen. Odločitev o stvari sami je sprejelo, potem ko je ugotovilo, da toženec ni izpolnil pogodbe z dne 22.12.1988, zaradi česar vse dosedanje pogodbe ostanejo v veljavi. Glede na vsebino teh pogodb pa tožniku pripada 7/50-tinski solastninski delež. Iz istih razlogov je utemeljen tudi zahtevek za plačilo 6.000 DEM v tolarski protivrednosti. Sodišče prve stopnje je tudi izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev njegove nepremičnine vl. št. 456 k.o. S. Potem, ko je toženec proti začasni odredbi pravočasno ugovarjal, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugovoru delno ugodilo in odločilo, da začasna odredba velja le glede 7/50-tink nepremičnine, torej toliko, kolikor tožnik zahteva.

Proti sodbi in sklepu se toženec pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe in sklepa in predlaga, da sodišče prve stopnje v takem primeru zadevo obravnava pred spremenjenim senatom. Navaja: Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogodba z dne 22.12.1988 fiksna. Iz same pogodbe izhaja, da sta se stranki dogovorili, da po 30.6.1989 veljajo zamudne obresti po 8 % obrestni meri. To je dokaz, da je tožencu dovoljeno plačati znesek tudi še po 30.6.1989. Če bi bila pogodba fiksna, se pogodbeni stranki ne bi dogovorili o zamudnih obrestih. Toženec šteje, da mu pogodba z dne 22.12.1988 dopušča, da namesto izpolnitve prej sklenjenih pogodb plača tožniku 30.000 DEM. Zato je toženec tudi že prodal nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, tožniku pa preko pravnega zastopnika ponudil z dopisom z dne 26.5.1993, naj sprejme dogovorjeni znesek. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik z vložitvijo tožbe odstopil od pogodbe z dne 22.12.1988. Toženec je obdržal pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost. Če bi tožnik hotel razdreti pogodbo, bi moral dati tožencu naknadni rok za izpolnitev. Tega pa tožnik ni storil, ampak je kar postavil tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je lastnik 7/50-tink nepremičnine, kakor da pogodba z dne 22.12.1988 ne velja več. Podrejeno pritožnik uveljavlja, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Ni mogoče verjeti tožniku, ki po eni strani trdi, da je imel do toženca tako visoke terjatve, da mu je iz naslova teh terjatev bil toženec dolžan zgraditi vseljivo dvosobno stanovanje in garsonjero, na drugi strani pa sklene sporazum, da je s plačilom 30.000 DEM prost vsake obveznosti. Tako se pokaže, da 22.000 DEM, ki so zapisane v dodatni pogodbi z dne 22.8.1987, tožnik ni izročil tožencu. Negotova in nedokazana je tožnikova trditev, da je toženec dne 22.8.1987 prejel od tožnika 22.000 DEM. Dokaza, ki jo je v zvezi s tem predlagal tožnik, sta si v nasprotju. Vztraja, da zneska 22.000 DEM ni prejel. Napačno in nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede obsega solastninskega deleža, ki ga predstavlja dvosobno stanovanje in garsonjera na nepremičninah vl. št. 456 k.o. S. Aneks z dne 23.9.1988 ne temelji na resničnem dejanskem stanju. Zato tak dogovor ni upošteven. Tudi zneska 6.000 DEM v zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 14.11.1988 toženec ni prejel. O tem ni potrdila. Seveda pa je tudi pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka treba upoštevati dogovor pravdnih strank z dne 22.12.1988, po katerem se razdre med strankama tudi pogodba z dne 14.11.1988, ko plača toženec tožniku 30.000 DEM z obrestmi. Iz enakih razlogov se toženec pritožuje tudi zoper sklep o začasni odredbi. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo glede na vrednost spora.

Utemeljena je pritožba proti sodbi, ne pa pritožba proti sklepu.

O sodbi: Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, zato še ni mogoče reči, ali je odločitev o tožbenem zahtevku pravilna. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje, pri čemer pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno obravnavanje pred spremenjenim senatom (člen 370/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločilnega pomena v tej zadevi je pogodba z dne 22.12.1988. Sodišče prve stopnje je sicer izvajalo obširen dokazni postopek, vendar ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pomembna. Sodišče prve stopnje te pogodbe ni presojalo po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. S to pogodbo sta stranki namreč ugotovili, da ni prišlo do realizacije prejšnjih pogodb in da se zato toženec tožniku obvezuje izplačati 30.000 DEM do 30.6.1989 v več obrokih. S plačilom zadnjega obroka prenehajo učinkovati vse štiri pogodbe in so vse medsebojne obveznosti in terjatve poravnane. Sodišče prve stopnje sicer pravnih razlogov za svojo odločitev ni zapisalo, vendar je očitno štelo, da je bila med strankama sklenjena takoimenovana fiksna pogodba, ko naj bi bila izpolnitev v določenem roku bistvena sestavina pogodbe (člen 125/1 ZOR). Štelo je namreč, da je ta pogodba razdrta zato, ker plačilo do 30.6.1989 ni bilo izvršeno. Vendar pa pritožba v zvezi s tem upravičeno opozarja, da je v pogodbi tudi zapis o tem, da po 30.6.1989 tečejo 8 % zamudne obresti. Te določbe sodišče prve stopnje ni presojalo v zvezi z vprašanjem, ali je izpolnitev do določenega roka res bistvena sestavina pogodbe. Če so bile dogovorjene zamudne obresti po tem roku, potem je najbrž o fiksnosti le težko govoriti.

Tudi iz zaslišanja priče R. P. izhaja, da se toženec obveznosti ni držal in da je bil R. P. večkrat pri njem, da bi denar terjal. Sodišče prve stopnje tega dela izpovedi ni ocenjevalo v zvezi z vprašanjem, zakaj je bila potrebna izterjava, če je šlo za fiksen posel. Če pa izpolnitev v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe, tedaj je treba pogodbo presojati po določbah člena 126 ZOR, kjer je v 2. odstavku govora o možnosti, da upnik razdre pogodbo, vendar mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. V členu 127 ZOR pa je določeno, kdaj upnik lahko razdre pogodbo, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev.

V ponovljenem postopku bo torej s ponovnim zaslišanjem predvsem tožnika in toženca, po potrebi pa tudi priče R. P., treba razčistiti vprašanje, ali je šlo za fiksno pogodbo. V zvezi s tem se bo treba opredeliti do že omenjene določbe v pogodbi, ki zadeva plačilo zamudnih obresti in o tem, da je bil toženec večkrat terjan za plačilo. Če ni šlo za fiksno pogodbo, bo treba ugotoviti, ali je toženec dal naknadni rok za izpolnitev oziroma, ali gre za okoliščine iz člena 127 ZOR. Če namreč ni pogojev za razdrtje omenjene pogodbe, tedaj tožnik glede na že omenjena določila ZOR lahko zahteva le izpolnitev. Ker se pogodba z dne 22.12.1988 nanaša tudi na pogodbo z dne 14.11.1988, v zvezi s katero je bila vložena posebna tožba za plačilo 6.000 DEM v tolarski protivrednosti, velja vse povedano tako glede tožbenega zahtevka pod tč. 1 in 2 kot glede zahtevka pod tč. 3. Ne glede na vse povedano pa bo treba presoditi tudi sklepčnost tožbe tako v ugotovitvenem kot dajatvenem delu glede na trditve v tožbi, da zahtevek temelji na pogodbi.

O sklepu: Pritožba proti sklepu, s katerim je bilo odločeno o ugovoru proti začasni odredbi, nima posebnih razlogov. Sklicuje se na razloge sodbe, ki pa v zvezi s sklepom ne morejo priti v poštev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu preizkusilo le glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (člen 365/2 ZPP). Ugotovilo je, da nikakršna kršitev ni bila storjena. Dokler postopek ni končan, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno, da se zahtevek tožnika zavaruje na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (člen 368 ZPP v zvezi s členom 380 točka 2 in členom 381 istega zakona in čl. 14 Zakona o izvršilnem postopku).

Ko bo sodišče o stvari ponovno odločalo, naj presodi tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na plačilo stroškov postopka. Glede na razloge, zaradi katerih je bilo pritožbi zoper sodbo ugodeno, na druge pritožbene trditve ni potrebno odgovarjati.