Jedro

Zastaralni rok po 141. členu ZD začne teči šele tedaj, ko pride do konflikta pravnih položajev: materialnopravnega nosilca pravic na zapuščini (tožnikove stvarne pravice, pridobljene v trenutku zapustničine smrti) na eni ter obličnostnega položaja deklariranega dediča (in s tem deklariranega nosilca stvarne pravice) na drugi strani.

Zastaralni rok za dediščinsko tožbo ne more preteči, preden je o spornem premoženju odločeno v zapuščinskem postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi:

1. Ugotovi se, da je tožnik na podlagi pisne oporoke pred pričami pokojne S. Ž. z dne 3.12.2002, razglašene pri Okrajnem sodišču v Ljubljani 10.11.2005, njen oporočni dedič glede nepremičnin parc. št. 1630/2, vl. št. 1627 k.o. P. in na podlagi navedene oporoke lastnik teh nepremičnin do celote.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo možen vpis lastninske pravice pri teh nepremičninah na ime tožnika, v roku 15 dni, sicer takšno listino nadomesti ta sodba.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4647,83 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnik v tej pravdi trdi, da je na podlagi pisne oporoke pred pričama pokojne S. Ž. dedič nepremičnin, parc. št. 1630/2, vl. št. 1627 k.o. P. S sklepom zapuščinskega sodišča je bila za dedinjo navedenega premoženja razglašena toženka.

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zahtevek zavrnilo. Tudi tokrat je ugodilo ugovoru zastaranja.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi. Pritožnik se ne strinja z razlago pravila iz 141. člena ZD. Meni, da je ugovor zastaranja neutemeljen, kar obširno razlaga. Ponovno vztraja tudi pri stališču, da je bila tožena stranka glede ugovora zastaranja sicer prekludirana. Podrejeno se pritožuje tudi zoper stroške postopka.

Pritožba je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo se strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede utemeljenosti ugovora zastaranja. Sodišču predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena glede odločitve v 1. točki izpodbijane sodbe, neutemeljena pa glede odločitve v 2. točki izpodbijane sodbe (zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine).

Tožnik uveljavlja lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Trdi, da je lastninsko pravico pridobil kot oporočni dedič v trenutku smrti S. Ž. Ugovora tožene stranke sta bila dveh vrst. Prvi ugovor je bil smiselno zanikanje osrednje tožbene teze. Po prepričanju tožene stranke naj namreč tožnik lastninske pravice ne bi pridobil v času zapustničine smrti. To prepričanje je tožena stranka gradila na ugovorni tezi, da je oporoka S. Ž. iz leta 2002 ponaredek. Z navedenim vprašanjem se je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ukvarjalo ter ugotovilo, da je oporoka pristna. Na tretji in četrti strani izpodbijane sodbe je tako sodišče prve stopnje ugotovilo: da je tožnik oporočni dedič po pokojni S. Ž., kar je dokazano z oporoko z dne 3.12.2003 (priloga A 3); da tožena stranka ni uspela dokazati nepristnosti oporoke.

Tem dejanskim ugotovitvam tožena stranka v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje. Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah je tako na dlani, da je tožnik s svojo osrednjo (nosilno) tožbeno tezo uspel. To pomeni, da je v trenutku smrti S. Ž. pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini kot njen dedič.

Drugi ugovor tožene stranke se nanaša na obličnostne pravne prvine. Tožena stranka je smiselno trdila, da materialnopravne pravice (lastninske pravice), ki jo je tožnik pridobil na podlagi samega zakona v trenutku zapustničine smrti, zaradi poteka roka iz 141. člena ZD, pravno oblično več ne more uveljavljati (z dediščinsko tožbo ter posledično z uskladitvijo zemljiškoknjižnega stanja z materialnopravnim stanjem stvari).

Gre za ugovor zastaranja zaradi poteka roka iz 141. člena ZD. Smisel navedenega pravila je v razrešitvi pravnega nasprotja med materialnopravnim položajem (ki mu manjka obličnost – deklaracija v sklepu o dedovanju ali sodba na podlagi dediščinske tožbe ter s posledično zemljiškoknjižno ureditvijo) na eni strani ter dobrovernim oblično pravnim položajem na drugi strani. Po preteku subjektivnega ali objektivnega roka iz 141. člena ZD, daje pravni red prednost tistemu, ki je deklariran kot dedič (v konkretnem primeru toženka), čeprav to v materialnopravnem pogledu v resnici ni, pred tistim, ki je bil v trenutku zapustnikove smrti nosilec materialnopravnega upravičenja, a v roku iz 141. člena ZD ni poskrbel za pravno oblično varstvo (deklaracijo) svojega materialnopravnega položaja.

Takšna rešitev pravnega konflikta med dvema pravnima položajema ustreza teleološkemu bistvu instituta zastaranja. Ta je v normativni moči dejanskosti, kar pomeni, da se po določenem času normativno predvideno življenje umakne resničnemu pravnemu življenju (oz. v konkretnem primeru po poteku časa obvelja, da je dedič tisti, ki ga kot takega razglaša sklep o dedovanju).

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu, opr.št. I Cp 1261/2010 z dne 2. junij 2010 pojasnilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialnopravno pravilo iz 141. člena ZD. Zaradi celovitosti obrazložitve v tej sodbi, bo pritožbeno sodišče te razloge v nadaljevanju povzelo.

Temeljne premise odločitve so naslednje: Dediščinska je tista tožba, ki je naperjena proti posestniku, ki pravico do posesti izvaja iz svoje (zatrjevane) dedne pravice.

Zastaralni rok za vložitev dediščinske tožbe ne more preteči, dokler zapuščinski postopek ni končan(1).

Uveljavljanje pravice v zapuščinskem postopku pretrga tek zastaralnega roka iz 141. člena ZD.

Ker tožnik v zapuščinskem postopku po M. H. ni nastopal kot dedič, ga sklep zapuščinskega postopka po M. H. ne veže. Pravno pomembna dejstva z vidika zgoraj opisanih materialnopravnih izhodišč so naslednja: Zapuščinsko sodišče v zapuščinski zadevi po S. Ž. s sklepom o dedovanju z dne 10.11.2003 ni odločilo o dedovanju sporne nepremičnine.

Tožnik v zapuščinskem postopku po S. Ž. do izdaje zgoraj navedenega sklepa o dedovanju ni nastopal. Tožnik tudi v zapuščinskem postopku po pokojni M. H. ni nastopal kot dedič, marveč kot skrbnik zapustničine hiše v P. Zapuščinska obravnava po pokojni M. H. je bila opravljena 14.9.2004. Na tej obravnavi je F. G. izjavil, da toženko priglaša za dedinjo zapuščinskega premoženja, to je med drugim tudi zapustničine hiše v P. Okrajno sodišče v Piranu je v zapuščinski zadevi po pokojni M. H. izdalo sklep o dedovanju 31.12.2004. V njem je za dedinjo razglasilo toženko.

Že pred tem je v zapuščinski zadevi po pokojni S. Ž. tožnik 17.11.2004 predložil oporoko, po kateri je sam dedič premoženja v P., in predlagal njeno razglasitev.

4.1.2005 se je tudi v zapuščinski zadevi po pokojni M. H. priglasil kot dedič po pokojni S. Ž. Vložil je tudi pritožbo proti sklepu o dedovanju, ki pa jo je sodišče druge stopnje zavrnilo. Iz razlogov izhaja, da sodišče tožniku ni priznalo statusa dediča. Glede na to, da je tožnik svojo dedno pravico uveljavljal tako v zapuščinskem postopku po S. Ž., preden je bilo odločeno o dedovanju spornega premoženja, kakor tudi v postopku po M. H. in sicer preden je bilo pravnomočno odločeno o dedovanju spornega premoženja, je na dlani, da do priglasitve tožnika kot dediča zastaralni rok iz 141. člena ZD ni mogel poteči. Res je, da njegovo ravnanje na zapuščinski obravnavi po pokojni M. H. s procesnega vidika ni bilo skrbno. Vendar enako neskrbnost je mogoče očitati vsakomur, ki ve za svojo dedno pravico in tudi za tistega, ki je posestnik stvari zapuščine, pa ne vloži dediščinske tožbe po 141. člena ZD takoj, marveč s tem odlaša dlje časa, a jo vendar vloži še v roku enega leta. Takšno čakanje, zadrževanje pravni red tolerira eno leto. Ni razloga, da bi bil tožnikov primer obravnavan drugače, še posebej ob dejstvu, da se je v zapuščinskem postopku po M. H. v pritožbi smiselno priglasil kot dedič, ob hkratnem pogoju, da statusa udeleženca kot dedič dotlej ni imel ter ga sklep glede dednopravnih prvin ni vezal (zapuščinsko sodišče mu statusa izrecno ni priznalo, njegovo pritožbo pa je zavrnilo – in ne zavrglo). Res je torej, da je procesno ravnal neskrbno in tudi zavajajoče, vendar pa to ne more povzročiti takšne pravne posledice, ki bi mu odvzela možnost uveljavljanja njegove dedne pravice ob pogojih iz 141. člena ZD. Zastaranje pa je tudi lahko začelo teči najprej tedaj, ko je tožniku postalo jasno, da bo v okviru postopka po M. H. hkrati odločeno tudi o dedovanju po S. Ž. Drugačna odločitev bi bila mogoča le ob predpostavki, da tožnika sklep zapuščinskega sodišča veže, ker je zanj vedel in bil prisoten na zapuščinski obravnavi ter ob nadaljnji ugotovitvi, da je njegova priglasitev dedne pravice v pritožbi nedovoljena novota. Takšna stališča bi bila glede na nepravdno naravo zapuščinskega postopka pretoga.

Glede na to, da zastaralni rok za dediščinsko tožbo ne more preteči, preden je o spornem premoženju odločeno v zapuščinskem postopku in glede na to, da je tožnik svojo dedno pravico v postopku po S. Ž. priglasil pred izdajo kakršnegakoli sklepa o spornem premoženju, v postopku po M. H. pa pred pravnomočnostjo takšnega sklepa, je odločitev o tem, da je dediščinska tožba zastarala, napačna. Njegova ravnanja v obeh zapuščinskih postopkih so namreč tek zastaralnega roka pretrgala, takoj po prejemu zavrnitve pritožbe v zapuščinskem postopku po M. H., pa je tožnik vložil dediščinsko tožbo.

Zastaralni rok po 141. členu ZD torej začne teči šele tedaj, ko je prišlo do konflikta pravnih položajev: materialnopravnega nosilca pravic na zapuščini (tožnikove stvarne pravice, pridobljene v trenutku zapustničine smrti) na eni ter obličnostnega položaja deklariranega dediča (in s tem deklariranega nosilca stvarne pravice) na drugi strani. Do tega konflikta pa je v obravnavani zadevi lahko prišlo šele z izdajo sklepa o dedovanju, s katerim je bila kot dedinja sporne nepremičnine razglašena toženka. Tožnik se je na to pravočasno odzval s pritožbo v zapuščinski zadevi, ki pa jo je sodišče (sicer napačno) zavrnilo. S svojim ravnanjem v zapuščinskem postopku tako po M. H. kot po S. Ž., je pritožnik pretrgal tek zastaranja. Zastaranje ni teklo vse do zavrnitve njegove pritožbe. Takoj po prejemu sklepa o zavrnitvi pritožbe, pa je tožnik vložil dediščinsko tožbo v tej pravdni zadevi. Enoletni zastaralni rok iz 141. člena ZD zato ni potekel. Ugovor zastaranja je zato neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje o njem pa materialnopravno napačna.

Ker je ugovor zastaranja neutemeljen, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik na podlagi oporoke po S. Ž. dedoval sporno nepremičnino, je zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na tej nepremičnini (1. točka izreka izpodbijane sodbe) utemeljen.

Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno ugotovilo, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo. Na podlagi pooblastila iz 5. alineje 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku pod točko 1 ugodilo.

Takšna odločitev je obenem lahko tudi podlaga za vpis tožnikove pravice v zemljiško knjigo. Nobene pravne podlage pa ni, da bi tožnik od toženke zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine. Izstavitev zemljiškoknjižne listine je namreč lahko le posledica zaveze iz zavezovalnega posla. Takšnega posla pa v tej zadevi ni. Pritožba proti 2. točki izreka izpodbijane sodbe zato ni utemeljena. Podani tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče odločitev prvega sodišča pod točko 2 izreka potrdilo.

O stroških postopka: Tožeča stranka je z bistvom svoje tožbe uspela. Z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki je sedaj pravnomočno zavrnjen, niso nastali nikakršni stroški. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse priznane pravdne stroške. Tožnik je stroške priglasil v več ločenih vlogah po posameznih fazah postopka. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in v skladu s pravilom o potrebnih pravdnih stroških (155. člen ZPP). Po stroškovniku na l. št.60 je tožniku priznalo 4025 odvetniških točk, 1125 točk po stroškovniku na l. št. 75 , 450 točk po stroškovniku na l. št. 107, 1125 točk po stroškovniku na l. št. 128, 450 točk po stroškovniku na l. št. 153 in 1125 točk po stroškovniku na l. št. 173. K temu je dodalo še 20% DDV ter 2 % materialnih stroškov. Višje priglašeni stroški presegajo normativno izhodišče Odvetniške tarife (tar. št. 20) ali so zajeti že v ostalih postavkah (konferenca s stranko, poročilo stranki in podobno), nekonkretiziranih stroškov sodnih taks pa sodišče ni priznalo, saj pavšalno priglašeni stroški niso skladni z zahtevo drugega odstavka 163. člena ZPP. Stroški v vrednosti 10.126 odvetniških točk znašajo 4647,83 EUR.

(1) Takšno izrecno stališče je v odločbi, opr. št. II Ips 239/96 sprejelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.