Jedro

Pogodba o preužitku je odplačna in tvegana (aleatorna) pogodba, ker ni znano, koliko časa bo prevzemnik moral izpolnjevati svojo obveznosti. To samo po sebi ne izključuje možnosti, da gre delno za odplačno in delno za neodplačno pogodbo. Za odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku – razveljavitvi izročilne pogodbe, ni odločilno, ali gre pri sporni izročilni pogodbi za delno odplačno, delno pa neodplačno pogodbo, ker tožeča stranka ni postavila zahtevka na vrnitev darila zaradi prikrajšanja njenega nujnega deleža po pokojnem.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 4.6.2009. 2. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sklep glede stroškov 4.109,00 EUR (delno v 2. točki izreka) spremeni tako, da je tožnica dolžna prisojene pravdne stroške v znesku 4.109,00 EUR plačati prvo, drugo in tretje toženi stranki.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je dolžna prvo, drugo in tretji toženi stranki povrniti 728,82 EUR pritožbenih stroškov, v 15. dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po vročitvi te odločbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se postopek nadaljuje z dediči pok. M.S., J.S., L.S., I. P., R.S.V., J.S. in B.S. 2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da se izročilna pogodba z dne 25.3.2005, sklenjena med pok. M.S. in J.S., L.S. in I.P., razveljavi.

3. Zoper sklep je vložila pritožbo tožeča stranka. Bistvo pritožbenih navedb je, da tožnica ni popravila tožbe na dediče pok. M.S. Ne želi tožiti in ni tožila otrok po pok. bratu J.S. Ostale pritožbene navedbe niso povezane z vsebino izpodbijanega sklepa in jih pritožbeno sodišče ne povzema.

Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

Na naroku dne 21.5.2009 je tožničin pooblaščenec razširil tožbo na dediče pok. M.S., med drugim tudi na R.S.V., J.S. in B.S. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila stranka sama (92. člen ZPP). Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožnica ni uperila tožbe proti četrto, peto in šesto toženi stranki.

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložilo pritožbo tožnica sama in njen pooblaščenec. Obe pritožbi je obravnavati kot eno pritožbo. Bistvo pritožbenih navedb je: sodišče prve stopnje je postopek nadaljevalo, ne da bi pritožbo zoper sklep P 19/2006-II z dne 4.6.2009 poslalo v reševanje pritožbenemu sodišču, kar je bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP; sodišče prve stopnje prekoračilo pooblastilo, ko je ocenilo, da sporna izročilna pogodba z dne 25.3.2005 ustreza pogodbi o preužitku, ker toženci niso navajali, da so skrbeli za pok. M.S. Edina, ki je za pokojno kolikor toliko skrbela, je bila tretje toženka, prvo in drugo toženec pa zanjo nista skrbela popolnoma nič. Med dajatvami po izročilni pogodbi ni enakovrednosti. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je sporno izročilno pogodbo obravnavati delno kot pogodbo o preužitku, delno pa kot darilno pogodbo; graja dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da je bila pok. M.S. ob podpisu izročilne pogodbe sposobna oblikovati in izraziti svojo poslovno voljo. Opozarja na izpoved priče M.B. in izpoved dr. M. S. H., ki je bila kratek čas zdravnica pokojne, ki je enkrat pokojnici predpisala zdravilo Haldol, ki je antipsihotik, in da pok. M.S. ni bila sposobna razumeti uradnih dokumentov. Pri podajanju izvedeniškega mnenja izvedenec ni odgovoril na pripombe, ki jih je dala tožnica sama, kar je kršitev načela kontradiktornosti. Pritožba dvomi, da je sodišče prve stopnje vpogledalo predložene videoposnetke, ker to ne izhaja iz nobenega zapisnika; nedopustna podlaga sporne izročilne pogodbe je v tem, da so prve tri tožene stranke pok. M.S. na silo odpeljale v Nemčijo z namenom, da bi v njihovo korist razpolagala s svojim premoženjem. Da pok. M.S. ni želela imeti stikov s tožnico, ker je ta grdo delala z njo, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izpovedi prvo, drugo in tretje tožene stranke, ki imajo interes za izid pravdnega postopka; izrek o stroških je napačen, saj so stroške postopka priglasile le prve tri tožene stranke; tožnica v lastni pritožbi opisuje življenje med in po drugi svetovni vojni ter kdo je za koga skrbel. Navaja, da pok. M.S. ni svojevoljno odšla v Nemčijo. S tožnico je živela 12 let (od 7.9.1921 dalje) in je ni prosila in silila, da ji izroči premoženje. Pok. M.S. bi se v izročilni pogodbi izgovorila več pravic, če bi bila razsodna. Opisuje, kako so ji bili onemogočeni stiki z mamo M.S., ko je bila v Nemčiji. Pri sklenitvi izročilne pogodbe so jo obšli, čeprav je prej za mamo skrbela od leta 1991 dalje. V obnovo mamine hiše je vložila veliko sredstev. Na njene pripombe na izvedeniško mnenje, ni odgovorjeno. Izpovedi priče M.B. ni dana ustrezna teža. Priča M.B. je pokojno M.S. poznala in ve, da pokojna že nekaj let nazaj ni bila duševno zdrava.

5. Prve tri tožene stranke so vložile odgovor na pritožbo. V njej navajajo, da je tožnica na naroku 21. 5.2009 navedla tožene stranke. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sledilo njenemu predlogu. Takšnemu sklepu se tožnica zato ne more protiviti.

Da je bila M. S. v času sklepanja izročilne pogodbe poslovno sposobna, izhaja iz mnenja izvedenca D. T., pisem pok. M.S., videoposnetkov, njene oporoke in iz izpovedi priče D.S. Izpostavljanje dejstva, da je bilo pokojni enkrat predpisano zdravilo Haldol, ne more vplivati na drugačno dokazno oceno. Vsakemu se kdaj zgodi, da potrebuje pomoč. Pokojni mami so toženci v Nemčiji štiri leta nudili popolno oskrbo. Do tožničinih navedb v teku postopka je sodišče prve stopnje imelo preveliko toleranco. Pokojna mati je soglašala, da gre v Nemčijo in ni šlo za nobeno prisilo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v tem sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki jim ni kaj za dodati.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izročilna pogodba z dne 25.3.2005, po vsebini ni pogodba o preužitku, v delu, s katerim so toženci prevzeli obveznost skrbeti in preživljati izročevalko M.S. V točki 5. izročilne pogodbe so naštete obveznosti tožencev, ki so jo s podpisom izročilne pogodbe prevzeli. S temi obveznostmi so pokrite praktično vse dnevne potrebe izročevalke (stanovanje, hrana, varstvo, zdravniška oskrba). Obveznost so prevzeli vsi prvi trije toženci skupaj in sicer tako, da si bodo stroške delili po enakih delih. Izročevalka M.S. pa jim je izročila svoje premoženje, navedeno v izročilni pogodbi. Nobenega dvoma tako ni, da je takšna izročilna pogodba po svoji vsebini pogodba o preužitku (565. člen Obligacijskega zakonika). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da prva dva toženca s podpisom izročilne pogodbe nista sprejela nobenih obveznosti do izročevalke.

9. Pogodba o preužitku je odplačna in tvegana (aleatorna) pogodba, ker ni znano, koliko časa bo prevzemnik moral izpolnjevati svojo obveznosti. To samo po sebi ne izključuje možnosti, da gre delno za odplačno in delno za neodplačno pogodbo. Za odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku – razveljavitvi izročilne pogodbe, ni odločilno, ali gre pri sporni izročilni pogodbi za delno odplačno, delno pa neodplačno pogodbo, ker tožeča stranka ni postavila zahtevka na vrnitev darila zaradi prikrajšanja njenega nujnega deleža po pok. M.S. (izročevalki).

10. Prav nobenega pomisleka ni v pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pok. M.S. v času podpisa izročilne pogodbe dne 25.3.2005 poslovno sposobna. Pok. M. S. je bila v času podpisa izročilne pogodbe stara več kot 18 let, zato se domneva, da je bila poslovno sposobna. Tudi ni nobenega dvoma, da je bila razsodna, da je bila sposobna razumeti pomen sklenitve izročilne pogodbe, sposobna izjaviti poslovno voljo in sposobna razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči (da je s sklenitvijo izročilne pogodbe prepustila svoje premoženje prvim trem tožencem).

Sodišče prve stopnje je za takšno ugotovitev imelo trdno podlago v izvedeniškem mnenju izvedenca T., v izpovedbah prvih treh tožencev, prič M., D. in B.P. in D.S. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj na podlagi izjave dr. M. S. H. ni šteti, da je bila pok. M. S. poslovno nesposobna. Priča je izpovedala, da je imela pok. M.S. težave z demenco, da jo je mučila preganjavica in da ni bila sposobna razumeti uradnih dokumentov in da ji je enkrat predpisala zdravilo Haldol, hkrati pa je priča tudi izpovedala, da je bila pok. M.S. bistra, da ni bila izgubljena ali zaspana in da bi bila sposobna zapisati svoje mišljenje, videnje in voljo. Izpoved priče dr. M. S. H. tako ni v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca Terziča, da je pok. M.S. imela znake senilnosti in naglušnosti, da pa v obdobju sklepanja izročilne pogodbe to ni vplivalo na njeno sposobnost razumeti in presoditi pomen, vsebino in namen ter posledice sklenjene izročilne pogodbe in na njeno sposobnost izraziti pravo voljo za sklenitev in overitev izročilne pogodbe. Pomembna ugotovitev izvedenca je tudi, da na njeno voljo ni mogel nihče pomembneje vplivati. Glede sposobnosti razsojanja pok. M. S., v času sklepanja izročilne pogodbe, priči M.B. in S. B. nista izpovedala nič bistvenega. Kot pritrdilni dokaz za obstoj razsodnosti pok. M.S. pa je pomemben CD posnetek iz leta 2005, ki ga povzema tudi izvedenec T. v svojem mnenju, iz katerega izhaja, da je pok. M.S. takrat primerno odgovarjala in komunicirala z okoljem, primerno prebrala predložen tekst in ga očitno tudi razumela.

Pritožba neutemeljeno graja, da izvedenec ni odgovoril na vse navedbe tožnice. Izvedenec je odgovoril na tiste navedbe, ki so bile bistvenega pomena, na ostale pa mu ni bilo potrebno odgovoriti. Očitana bistvena kršitev kontradiktornosti postopka ni podana.

Da je bilo pok. M.S. v letu 2002 predpisano zdravilo Haldol, antipsihotik, ki se uporablja za odpravo psihotične simptomatike in psihomotoričnih težav, ni vplivalo na njeno razsodnost v času sklepanja izpodbijanega izročilne pogodbe v letu 2005. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je pok. M.S. sporno izročilno pogodbo podpisala v bistveni zmoti. Pritožba te ugotovitve niti ne izpodbija. Pritožbeno sodišče se zato v tem delu v celoti sklicuje na razloge, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

12. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi tožnice, da je bila pok. M.S. na silo in z zvijačo odpeljana v Nemčijo, z namenom, da bi razpolagala s premoženjem v korist prvih treh tožencev. Pravilno je verjelo izpovedim prvih treh tožencev, da je šla pok. M.S. k tretje toženki v Nemčijo prostovoljno, ker je bilo s tožnico nemogoče živeti pod isto streho. Takšno dokazno oceno je sodišče napravilo na podlagi neposrednega vtisa, ki ga je dobilo ob zaslišanju pravdnih strank, kakor tudi na podlagi izjav, ki jih je pok. M.S. sama napisala (B4, B5, B10 in B16). Tožeča stranka zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je razlog za nedopustnost podlage sklenjene izročilne pogodbe v tem, da je bila pok. M.S. na silo in z zvijačo odpeljana v Nemčijo.

Podlaga za sklenitev izročilne pogodbe je bila v tem, da si je izročevalka zagotovila bivanje in celotno dnevno oskrbo, kar vse je zapisano v točki 5 pogodbe, prvi trije toženci kot prevzemniki pa so v zameno dobili njeno premoženje. Sklenjena izročilna pogodba se je izvrševala do smrti pok. M. S., to je do 18.4.2008. Obe pogodbeni stranki sta tako imeli interes, da pride do sklenitve izročilne pogodbe.

Podlaga ni dopustna, če je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (2. odstavek 39. člena OZ). Izpodbijana izročilna pogodba ni v nasprotju z Ustavo, niti v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo.

13. Pritožba utemeljeno opozarja, da so stroške postopka priglasile le prve tri tožene stranke. Pritožbi je zato v tem delu ugoditi in sklep v točki 2. izreka glede prisojenih stroškov 4.109,49 EUR spremeniti tako, da jih je tožnica dolžna plačati le prvim trem tožencem. Odločitev, da je tožnica dolžna tretje toženi stranki povrniti še dodatnih 300,00 EUR stroškov postopka, je ostala nespremenjena.

14. Tožnica je s pritožbo uspela le glede stroškov postopka, v glavni stvari pa ni uspela. Prvim trem toženim strankam je zato dolžna povrniti pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), ki so odmerjeni v znesku 728,82 EUR (561,82 EUR za sestavo odgovora na tožbo in materialne stroške, vse povečano za 20 % DDV in 167,00 EUR takse za odgovor na pritožbo).