Jedro

Pravilna je presoja prvega sodišča, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage za razlog dedne nevrednosti iz 1. točke 126. člena ZD.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka vsaki toženi stranki v znesku 1.023,88 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je prvi toženec dedno nevreden po pokojni A. A. (zapustnici) in zato nima dedne pravice po njej. Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencema povrniti njune pravdne stroške, pri čemer bo sklep o tem izdalo posebej.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je prvo sodišče napačno uporabilo določbe o predhodnem vprašanju. Vprašanje o veljavnosti oporoke se ne sme enačiti z vprašanje njene ponarejenosti. Pristnost oziroma neponarejenost oporoke je bila v pravdi o veljavnosti oporoke ugotovljena s pomočjo izvedenca grafologa, ki je uspel prepričati sodišče, da oporoka ni ponarejena. Vprašanje ponarejenosti oporoke bi moralo prvo sodišče razrešiti v predmetni pravdi. S tem, ko je napačno uporabilo določbe o predhodnem vprašanju, je prvo sodišče neupravičeno zavrnilo dokazne predloge v zvezi z ugotovitvijo ponarejenosti oporoke. Tožnici je bilo s tem nezakonito onemogočeno uveljavljanje pravic in interesov v sodnem postopku. Opiranje sodbe na pravnomočno razrešeno predhodno vprašanje o pristnosti oporoke je tudi v nasprotju s splošnim načelom pravičnosti in varstva pravic strank. Sodišče se ni opredelilo do obsežnih navedb tožnice o nepravilnosti izvedenskega mnenja izvedenca grafologa. Če je sodišče v predhodnem postopku tožnici vzelo pravico do drugega mnenja izvedenca, načelo pravičnosti narekuje, da se takšne očitne pomanjkljivosti odpravi, pa četudi v drugem sodnem postopku. V nadaljevanju tožnica povzema, zakaj je sodišče v postopku ugotavljanja veljavnosti oporoke postopalo nezakonito. V zvezi z določbo Zakona o dedovanju (ZD), da je dedno nevreden tudi tisti, ki je z naklepom vzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku, opozarja, da mora sodišče tudi iz laičnih navedb strank razbrati relevantno pravno podlago. Kadar je govora o sumljivih okoliščinah smrti v povezavi z dedno nevrednostjo, se zdi logično, da s tem ni mogoče zatrjevati drugega kot to, da je podan sum, da bi lahko toženec poskušal vzeti življenje pokojni in s tem postal dedno nevreden. Tožničine navedbe v povezavi s sumljivo smrtjo so bile dovolj substancirane. Navedla je, da je zapustnica umrla v sumljivih okoliščinah, saj naj bi bil razlog smrti odpoved jeter oziroma metastaze v jetrih, kar je očiten znak zastrupitve. V pravdnem postopku prevladuje razpravno načelo, ki breme zatrjevanja in dokazovanja nalaga strankam, za omilitev tega načela pa je sprejet institut materialnoprocesnega vodstva. Ta nalaga sodišču, da stranki pomaga pri navajanju relevantne dejanske podlage glede na primerno pravno podlago. Sodišče bi moralo upoštevati ta institut in tožnico obvestiti, da bi morala svoje navedbe o sumljivi smrti bolj substancirati. Sodišče bi moralo konkretneje opisati, zakaj tožničine navedbe po presoji sodišča niso bile dovolj substancirane. Sodišče je napačno presodilo, da predstavlja tožničin dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke nedovoljen informativni dokaz. Tožnica je trdila, da je podan sum, da je zapustnica umrla zaradi zastrupitve in da bi to lahko izvršil toženec, saj se je pred in po njeni smrti večkrat sumljivo obnašal. Tožnica ni imela nobene možnosti, da bi preverila sumljive okoliščine. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožničinih navedb, s katerimi je želela izpostaviti toženčevo neresnično navajanje kontradiktornih dejstev in okoliščin.

3. Vsak toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je zatrjevala dedno nevrednost prvega toženca, ker je ponaredil zapustničino oporoko oziroma je v zapuščinskem postopku po zapustnici uveljavljal oporoko, za katero ve, da je ponarejena oziroma ne odraža resnične zapustničine volje. O vprašanju veljavnosti zapustničine oporoke je bilo pravnomočno razsojeno v zadevi prvega sodišča P 704/2016-II, in sicer je bil s sodbo z dne 20. 6. 2016 zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice (toženca sta bila tudi v tej zadevi udeležena na pasivni strani) za ugotovitev, da je zapustničina oporoka z dne 1. 11. 1998 neveljavna. Pritožbeno sodišče je s sodbo II Cp 3048/2016 z dne 4. 1. 2017 zavrnilo tožničino pritožbo zoper navedeno sodbo prvega sodišča, tožničino revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča pa je Vrhovno sodišče RS zavrnilo s sodbo II Ips 171/2017 z dne 13. 7. 2017. V navedeni pravdni zadevi je bilo ugotovljeno, da je oporoko napisala in podpisala zapustnica (13. točka obrazložitve sodbe II Ips 171/2017), pri čemer strokovna stališča izvedenca za preiskave rokopisov in podpisov niso vzbujala nobenega resnega dvoma v zaključek, da sporna oporoka ni ponaredek (11. točka obrazložitve sodbe II Ips 171/2017).

6. Prvo sodišče je zavzelo pravilno stališče, da je vezano na pravnomočno sodbo P 704/2016-II z dne 20. 6. 2016 glede vprašanja, ali je zapustničina oporoka pristna ali ponarejena. Njegovi razlogi so pravilni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Drugačna pritožbena izvajanja so pravno zmotna in zato neupoštevna. Zatrjevani razlog dedne nevrednosti prvega toženca v smislu 2. oziroma 3. točke 126. člena Zakona o dedovanju (ZD) ni izkazan.

7. Pravilna je tudi presoja prvega sodišča, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage za razlog dedne nevrednosti iz 1. točke 126. člena ZD. Tožnica je podala navedbe, da je zapustnica umrla v sumljivih okoliščinah in da je šlo za zastrupitev (že te trditve niso bile ustrezno konkretizirane), ni pa podala nobenih trditev, da naj bi prvi toženec z naklepom vzel ali poskusil vzeti življenje zapustnici. V tem delu tožba zato ni bila sklepčna. Na nezadostno trditveno podlago v tem pogledu je v svojih vlogah izrecno opozoril že prvi toženec, zato prvo sodišče v tej smeri ni bilo dolžno opravljati nobenega materialnega procesnega vodstva v smislu 285. člena ZPP. Pritožbena trditev, da bi zastrupitev zapustnice (ki je zaradi tega umrla) lahko izvršil toženec (tožnica verjetno meri na prvega toženca), je nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj te trditve tožnica v postopku pred prvim sodiščem ni podala (drugačna pritožbena navedba je protispisna). Tožnica zato ni izkazala niti razloga iz 1. točke 126. člena ZD.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

9. Tožnica je dolžna povrniti tožencema stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP), in sicer vsakemu v znesku 1.023,88 EUR. Te stroške predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo 1375 točk z materialnimi stroški in 22 % DDV, v skladu z določili Odvetniške tarife in vrednostjo točke 0,6 EUR. V primeru zamude je tožnica dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.