Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Stranki postopka so sestra in brata. Na zapuščinskem naroku se je pojavil prvi toženec, ki ga tožnica dotlej ni poznala, in predložil oporoko, po kateri je edini dedič. Oporoka je bila razglašena, tožnica pa je vložila tožbo na njeno neveljavnost. Tožničin zahtevek je bil zavrnjen, pravda se je zaključila pred Vrhovnim sodiščem (II Ips 171/2017). Tožnica v tej pravdi tožencu očita dedno nevrednost - eden izmed razlogov za dedno nevrednost je namreč tudi, če dedič vedoma predloži oziroma se sklicuje na oporoko, za katero ve, da ni veljavna. Drugi sklop očitkov, zaradi katerih naj bi bil toženec nevreden, pa so sumljive okoliščine mamine smrti.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je toženčev ugovor, da gre za res iudicata: čeprav je dejstveni kompleks enak, je zahtevek drugačen. Nato je razložilo, da je vprašanje, ali je oporoka ponarejena, predhodno in, ker je že rešeno, je nanj vezano. Oporoka ni ponarejena in toženec ni dedno nevreden. V zvezi z drugim razlogom je obrazložilo, da so navedbe nejasne, nepopolne, predvsem pa, kar je za tovrstno pravdo pomembno, ni očitka, da bi toženec zastrupil mamo oziroma kar koli imel s tem.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Pritrdilo je vsem razlogom in dodalo, da je toženec opozoril na pomanjkljive trditve v zvezi z drugim razlogom, zato sodišče ni bilo dolžno opravljati materialno procesnega vodstva.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavlja naslednja vprašanja: 1. Ali sta sodišči prve in druge stopnje s tem, ko sta odločili, da je vprašanje ponarejenosti oporoke, kot zakonski znak dedne nevrednosti po 126. členu ZD, kot predhodno vprašanje vezano na pravnomočno sodbo P 704/2016-II z dne 20.6.2016, v kateri se je presojala pravna veljavnost oporoke, zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka (13. člen ZPP)? 2. Ali je stališče Višjega sodišča v izpodbijani sodbi, ko presoja utemeljenost tožbenega zahtevka po 126. členu ZD, o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena še skladno s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ali pa je Višje sodišče s pretirano rigoroznim ovsebinjanjem trditvenega bremena napačno uporabilo procesna pravila iz 7. in 12. člena Zakona o pravdnem postopku in zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP? 3. Ali je bila zaradi odsotnosti procesnega vodstva bodisi sodišča prve stopnje, bodisi Višjega sodišča povzročena bistvena kršitev določil pravdnega postopka (285. člena ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane prvostopne in drugostopne sodbe? V zvezi s prvim vprašanjem navaja, da se strinja, da gre za predhodno vprašanje, ne pa, da je to že rešeno. Četudi je že rešeno, ima učinek le v pravdi, v kateri je bilo rešeno. V predhodni pravdi ni ugotovitve o istovetnosti podpisa ter lastnoročne pisave zapustnice, zato teh ugotovitev ni mogoče prenesti v ta postopek. V predhodnem postopku se je presojala le neveljavnost oporoke, ne pa njena ponarejenost, kar sta dve različni vprašanji. Ponarejena oporoka je nična, sploh ne obstaja, medtem ko je oporoka izpodbojna, če ima pomanjkljivosti v obliki. Pri tem se sklicuje na sodno prakso višjih in Vrhovnega sodišča (II Ips 275/2014). V zvezi z drugim vprašanjem navaja, da je imela pokojna težave z jetri, kar bi bila lahko posledica alkoholizma ali zastrupitve. Glede na pokojničin živahen korak en teden pred smrtjo alkoholizem zagotovo ni bil vzrok, kar bi lahko potrdil postavljeni izvedenec. Podala je ustrezne navedbe, jih konkretizirala in dokazno podprla. Zastrupitev zapustnice je tožnica tožencu pripisovala ves čas, čeprav tega ni izrecno navedla; to nedvomno izhaja iz njenih drugih navedb. Sodiščema očita prestrogo trditveno in dokazno breme ter se sklicuje na sodbo II Ips 128/2016. Ni videti razloga, zakaj vrzeli v njenih trditvah ne bi mogel zapolniti izvedenec v konkretni pravdi. Navedla je, da je zapustnico bolel trebuh in da se je zvijala zaradi bolečin, zato je neutemeljen očitek, da je navedba o tem, da jo je toženec zastrupil, pritožbena novota. Sodišči sta posegli v njeno pravico do dostopa do sodišča. V zvezi s tretjim vprašanjem navaja, da nobeno sodišče ni opravilo materialno procesnega vodstva, očitali pa sta ji nepopolno trditveno podlago. Obširno obrazloži, kaj materialno procesno vodstvo je, navaja pravno teorijo in sodno prakso ter sodiščema očita, da sta od nje neutemeljeno odstopili.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je Vrhovno sodišče tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).