Jedro

Podvrženost pravilom, kar vključuje med drugim tudi nošenje uniforme, dosegljivost in nedovoljenost zasebnih izhodov pri opravljanju vojaške službe v obravnavanem primeru ne predstavlja delovne obveznosti in v tem obsegu tudi ne posega v pravico do tedenskega počitka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ter sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 2.977,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.428,80 EUR od 30. 10. 2014 in od 549,12 EUR od 24. 7. 2015 do plačila, v presežku pa je zahtevek za plačilo zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka je v vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 196/2019 z dne 8. 10. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj, ali je v okoliščinah konkretnega primera materialno pravno pravilno stališče, da stalna dosegljivost, nahajanje v bazi in obveznost nošenja uniforme predstavlja delovno obveznost oziroma pomeni opravljanje dela za delodajalca, ki posega v pravico do tedenskega počitka in ali je v okoliščinah konkretnega primera materialno pravno pravilno stališče, da vsakodnevni sestanki predstavljajo delovno obveznost oziroma pomeni opravljanje dela za delodajalca, ki posega v pravico do tedenskega počitka?

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018. Iz definicije opravljanja dela je treba izločiti vse, kar predstavlja poseben režim na območju misije - varnostno opremljenost, varnostni protokol, tako v smislu oblačenja kot opremljenosti, gibanja in bivanja. Življenjska izraznost povišane pripravljenosti so tudi nadzorovani (organizirani in oboroženi) zasebni izhodi iz baze, ki so možni zaradi izvedbe kakšne naloge in po predhodni odobritvi nadrejenega. Gre za varnostni standard, ki je postavljen za zaščito pripadnikov in v njihovo korist in ne z namenom okrnitve njihovega tedenskega počitka. Zato ne more pomeniti opravljanja dela za delodajalca in v ničemer ne onemogoča regeneracije delavca, ki ji je tedenski počitek namenjen. To, da se je pri življenju v vojaški bazi treba nujno soočiti z določenimi omejitvami, ki izhajajo iz narave njene organizacije, še ne pomeni, da ne gre za tedenski počitek, saj je primarno treba izhajati iz namena, ki ga pravica do tedenskega počitka zasleduje - to pa je regeneracija po opravljenem delu. Nošenje uniforme izraža pripadnost določeni skupnosti - vojski tuje države in prav tako ne more pomeniti posega v regeneracijo. Zgolj to, da je pripadnik oblečen v uniformo, ne pomeni, da dela oziroma da je njegov tedenski počitek kakorkoli okrnjen, ali da ga nošenje uniforme pri regeneraciji kakorkoli ovira. Tudi večerni sestanki oziroma večerno posredovanje informacij ne more prestavljati delovne obveznosti, ki bi tožniku krnila pravico do tedenskega počitka.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija je utemeljena.

8. Tožnik je bil kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske v obdobju od 25. 4. 2014 do 25. 10. 2014 napoten na opravljanje vojaške službe v tujino v mirovne sile „Joint Enterprise“- KFOR Kosovo.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka tožniku v obdobju dela na misiji v tujini ni zagotavljala tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur, zato je tožnik upravičen do odškodnine zaradi nezagotovljene pravice do tedenskega počitka. Tožnik je izpovedal, da ni imel zagotovljenega tedenskega počitka, da ni bilo nobenega dne, ko bi bil prost 24 ur skupaj. Ves čas mednarodne misije je bil dosegljiv, moral je biti v uniformi, „lahko so bili določeni sestanki“. Toženka je v postopku predložila mesečne evidence dnevnih delovnih obremenjenosti pripadnikov, v katerih je bil med drugim tudi za tožnika vsake toliko časa zabeležen počitek. Vendar sodišče tem evidencam ni sledilo, ker je na podlagi izpovedi tožnika in prič ugotovilo, da tožnik in ostali niso bili res povsem prosti na tiste dni, ko je tako zabeleženo v evidencah, saj so takrat morali biti dosegljivi, niso smeli zapuščati baze, morali so nositi uniformo ter lahko so bili določeni sestanki.

10. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje o kršenju pravice do tedenskega počitka zaradi celotnega sklopa ugotovljenih omejitev, ki naj bi povzročile, da v času misije tožniku nikoli ni bil zagotovljen 24 urni neprekinjeni počitek. Po stališču sodišča druge stopnje bi moral biti tožnik na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh delovnih obveznosti, zato je za presojo o kršitvi pravice do tedenskega počitka odločilno, da tožniku ni bil omogočen neprekinjen počitek.

11. Navedena stališča sodišč prve in druge stopnje so zmotna. Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da ni bistveno, koliko časa je trajala izpolnitev posamezne obveznosti, temveč je za presojo bistveno dejstvo, da so te bile in posledično tožniku ni bil zagotovljen neprekinjen počitek. Sodišče je predpostavilo, da te omejitve same po sebi onemogočajo tedenski počitek. Vendar je ravno nasprotno. Pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, je treba izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu ter skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Vendar omejite, na katerih temelji presoja o kršenju pravice do tedenskega počitka, in sicer dosegljivost, prepoved zapuščanja baze, nošenje uniforme niso takšne narave, da bi same po sebi posegale v pravico do tedenskega počitka. Prav tako ne gre za aktivnosti, ki bi pomenile izvajanje delovnih nalog. Te omejitve tudi ne pomenijo, da je delavec zgolj zaradi njih delodajalcu na razpolago in mu posledično ni zagotovljen počitek. Gre za splošne omejitve (tako izhaja iz dejanskih ugotovitev), ki spadajo v okvir pravil reda in obnašanja v vojski kot organizaciji ter vojaški bazi in ne delovne obveznosti.

12. Med značilnosti vojaške službe in tudi mednarodne misije v tujini spada dolžnost pripadnikov, da spoštujejo pravila vojske, katere pripadniki so, in pravila mednarodne misije.1 Ta režim vključuje različna pravila ravnanja in obnašanja, nastanitve in reda, pravila varovanja itd., ki so prilagojena zahtevam vojaške organizacije, nenazadnje pa tudi okoliščinam in pogojem (skupne) nastanitve in bivanja v vojašnicah ali vojaških taborih; ti že sami po sebi zahtevajo spoštovanje hišnega reda, ukazov, pravil obnašanja itd.2

13. Pravila med drugim predpisujejo „nošenje uniforme in izgled“ ter določajo, da vojaško službo opravljajo vojaške osebe v predpisani uniformi.3 Kdor nosi uniformo Slovenske vojske, predstavlja Slovensko vojsko.4 Zahteva za nošenje uniforme je glede na naravo napotitve na misijo tudi logična, saj omogoča prepoznavanje med udeleženci misije. Med pravila nastanitve in reda spada tudi nedovoljenost oziroma omejitev zasebnih izhodov in v tem okviru tudi dosegljivost5. 14. Podvrženost pravilom, kar vključuje med drugim tudi nošenje uniforme, dosegljivost in nedovoljenost zasebnih izhodov pri opravljanju vojaške službe v obravnavanem primeru ne predstavlja delovne obveznosti in v tem obsegu tudi ne posega v pravico do tedenskega počitka. Materialnopravna presoja, da navedene omejitve oziroma opravila pomenijo poseg v tožnikovo pravico do tedenskega počitka, kot jo določa 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), je zmotna (odgovor na prvo dopuščeno vprašanje). O tem se je revizijsko sodišče že opredelilo v podobnih zadevah VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 in VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. 15. Sodišče druge stopnje je presojo, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, med drugim oprlo tudi na ugotovitev, da je tožnik „vsak dan sodeloval na sestankih“. Vendar iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bili ti sestanki vsak dan. Zaključilo je le, da so „lahko bili določeni sestanki“. Ker ni jasnih ugotovitev o tem, ali so bili sestanki vsak dan, še manj pa za kakšne sestanke je šlo in kako so potekali, ni podlage za materialnopravno presojo, da ti sestanki predstavljajo delovno obveznost, ki posega v pravico do tedenskega počitka (odgovor na drugo dopuščeno vprašanje). Zaradi zmotne materialnopravna presoja, da tožniku tudi zato, ker so lahko bili sestanki (pri čemer ni bilo ugotovljeno niti to, da so bili za tožnika obvezni tudi v dnevih, ko bi sicer moral biti prost), ni bil omogočen 24-urni tedenski počitek, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

16. Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji ter razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsegu kot izhaja iz izreka.

17. V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva trditve obeh strank in dokazno breme, ustrezno oblikuje ter obrazloži dokazno oceno glede sestankov v času, ko naj bi bil tožniku zagotovljen tedenski počitek. Revizijsko sodišče s tem v zvezi dodaja, da za presojo ni nepomembno, kakšni so bili zatrjevani sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostost in vsebina6. 18. Odločitev o stroških revizije in odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

19. Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, ki je naveden v uvodu. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 332. točka Pravil: Pripadniki Slovenske vojske izvajajo mednarodne obveznosti Republike Slovenije, prevzete v mednarodnih organizacijah ali z mednarodnimi pogodbami, v mednarodnih operacijah in misijah v skladu z Zakonom o obrambi in Zakonom o službi v Slovenski vojski ter temi pravili službe. 2 Glej npr. 169. -171. točko Pravil in številne druge določbe, ki predpisujejo režime dela, bivanja, obnašanja in varovanja. 3 Glej 41.-46. točko Pravil. 4 Prvi odstavek 41. točke Pravil. 5 Glej 241.-244. točko Pravil. 6 Glej sodbo VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, v kateri je revizijsko sodišče poudarilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi šlo za posebne sestanke pripadnikov toženke, temveč za dnevno informiranje, ki ni potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih obveznih sestankov, ki bi bili kot taki del delovne obveznosti, in ki bi kratili pravico do počitka. V sodbi VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 pa so bile dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje nekoliko drugačne, saj je bil tožnik poveljnik oddelka, ki je imel dnevno sestanke najprej z nadrejenimi, nato pa je informacije moral predajati naprej svojim podrejenim; ta tožnik je bil sicer operativno prost, vendar se je pričakovalo, da bo prišel na sestanke, saj je na sestankih pridobil pomembne informacije za nadaljnje delo, ki jih je nato moral (!) predati svojim podrejenim, delo pa ne bi potekalo nemoteno, če se sestankov ne bi udeleževal. V tem obsegu so sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, ki so bili del tožnikove delovne obveznosti, tožniku pa ravno zaradi narave teh sestankov ni bil omogočen tedenski počitek.