Jedro

Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije. Glede na določila 113.a člena ZS sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče tega nista dolžni storiti, saj je začetek postopka predhodnega vprašanja s strani nižjih sodišč le fakultativne narave. Bistveno pa je, da tudi po vsebini ni razloga za postavitev predhodnega vprašanja glede razlage oziroma veljavnosti prava EU.

Tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.

Za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, je relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku v roku 8 dni plačati 2.977,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.428,80 EUR od 30. 10. 2014 dalje do plačila in od 549,12 EUR od 24. 7. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar je zahteval tožnik več ali drugače (270,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2015 do plačila in zakonske zamudne obresti od 549,12 EUR od 19. 7. 2015 do 23. 7. 2015) (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 985,76 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, saj se sodišče ni vsebinsko opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na dopustna odstopanja po Direktivi 2003/88/ES, katerih udejanjanje je določba 53. člena ZSSloV, zaradi česar posebni misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur pomenita nadomestni počitek. Gre za ustrezno varstvo, temu pa je namenjena tudi višja plača. Pri opravljanju dela v tujini gre za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kot ga določa Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. To pomeni, da se mora pri obračunu nezagotovljenega tedenskega počitka upoštevati le nominalna osnova, ne pa tudi dodatki. Ker je sodišče prisojeni znesek priznalo iz naslova višje vrednosti dneva, izračunane iz tožnikove celotne plače (osnove in dodatkov), je zmotno uporabilo materialno pravo. Napačno je tudi izhajalo iz urne, ne pa iz dnevne postavke. Tožena stranka je s predloženimi evidencami dokazala, da je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, sodišče pa ni pojasnilo, zakaj evidenc ni upoštevalo, zato je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče ni upoštevalo vsebine listin v spisu oziroma je sodba v nasprotju z listinsko dokumentacijo, je storilo tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je tožnik menil, da mu kakšna pravica ni zagotovljena, bi moral to uveljavljati po predpisanih postopkih, česar pa ni storil, kar so potrdile tri priče. V zvezi z izpovedmi prič je sodišče zmotno štelo, da gre pri opravilih, ki naj bi jih tožnik opravljal na prosti dan (ni smel zapuščati baze, službeno oblačilo), za opravljanje dela oziroma ni navedlo, katere službene dolžnosti naj bi opravljal na prosti dan. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker se sodišče ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede specifik dela in bivanja na misijah v tujini, je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena je necelovita, le v smeri ugoditve zahtevku – na način kot v ostalih zadevah. Oblačilo, urejenost, higiena, medsebojno pozdravljanje so temeljna pravila skupnega bivanja, ki veljajo v vseh življenjskih okoliščinah. Tedenski počitek ne pomeni, da pripadnik počne vse, kar se mu zahoče. Tedenski počitek ne more biti takšen kot v domovini, zlasti ne z vidika varnostnih razmer. Nemožnost samostojnih izhodov, povišana pripravljenost in prisotnost oborožitve ne onemogočajo tedenskega počitka. Zaradi omejitev pripadnikom pripada tudi višja plača. Če bo v sodni praksi obveljalo, da že nošenje uniforme, urejenost in skrb za higieno, upoštevanje hišnega reda in pozdravljanje pomeni delovno obveznost, je treba glede na zahteve Direktive 2003/88/ES postopek prekiniti in sodišču EU zastaviti predhodno vprašanje, ali ta direktiva sploh velja za pripadnike Slovenske vojske na misijah. Sodišče se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, da je zamuda nastopila šele z dnem vročitve tožbe oziroma sploh ni obrazložilo, zakaj naj bi tožniku pripadale zamudne obresti že od vrnitve z misije, zaradi česar je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki jih je podala v zvezi z zamudo, zato je kršilo tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tožene stranke oziroma, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do vseh posameznih navedb tožene stranke, ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne kršitve 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka in zato ne sledi njenim navedbam, ne stori kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo te postopkovne kršitve je odločilno vprašanje, ali je sodbo možno preizkusiti. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, obenem pa je iz obrazložitve sodbe jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče ne stori navedenih kršitev postopka po ZPP in tudi ne krši 22. člena Ustave RS.

7. V ozadju pritožbenih očitkov glede navedenih postopkovnih kršitev je tudi vztrajanje tožene stranke pri drugačnem materialnopravnem naziranju, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje (npr. glede uporabe Direktive 2003/88/ES, glede upoštevanja osnove za odmero odškodnine (vrednost dneva), glede relevantnosti narave dela na misiji, vendar je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z evidencami tožene stranke. S tem, ko sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidencah, ampak jih je preverilo po vsebini (v zvezi s tem je izvedlo zaslišanja), ni storilo očitane kršitve, pač pa je ustrezno raziskalo relevantna dejstva za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je tudi obrazložilo. Glede tega ni utemeljen niti očitek kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožnik je bil v obdobju od 25. 4. 2014 do 25. 10. 2014 na opravljanju vojaške službe v mirovnih silah KFOR na Kosovu. V tem času (od 8. 8. 2014 do 24. 8. 2014) je izrabil posebni misijski dopust. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mu v času misije ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka v trajanju 22 dni. Upoštevalo je, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz te določbe ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske (SV) v času opravljanja dela v tujini oziroma na mednarodni misiji ne pripada tedenski počitek, ampak le, da morajo poveljniki med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere. Takšnega počitka tožena stranka tožniku ni omogočila. Tega ne spremeni dejstvo, da je bil tožnik upravičen do posebnega dopusta, ki ga je tudi izrabil. Pravica do posebnega dopusta ne izključuje pravice do tedenskega počitka.

10. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore. Koriščenje posebnega misijskega dopusta ne izključuje koriščenja tedenskega počitka. Za odločitev o pritožbi ni odločilno poudarjanje tožene stranke, da Direktiva ureja dva položaja - delovni čas in počitek, saj s tem tedenski počitek ni izključen. Tožena stranka se glede tega neutemeljeno zavzema za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije. Glede na določila 113.a člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.) sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče tega nista dolžni storiti, saj je začetek postopka predhodnega vprašanja s strani nižjih sodišč le fakultativne narave. Bistveno pa je, da tudi po vsebini ni razloga za postavitev predhodnega vprašanja glede razlage oziroma veljavnosti prava EU.

11. Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo VSRS (sodba VIII Ips 30/2016), jasno izhaja, da tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji, niti s sklicevanjem na višjo plačo pripadnika SV v času misije. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na razlogovanje iz prvostopenjske sodbe IV Pd 1301/2015 o tem, da je šlo v tem primeru zgolj za občutek pripadnika, da ni bil nikoli prost. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča (IV Pd 941/2016), saj je bila ta sodba s sodbo in sklepom VDSS Pdp 307/2018 v pretežnem delu razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je bistveno razhajanje med strankama v razumevanju prostega dneva oziroma tedenskega počitka. To dosedanja sodna praksa razlaga na način, kot je storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, ko je sledilo tožniku. Ni res, da je bilo tožniku in ostalim pripadnikom na misiji omogočeno poljubno preživljanje prostega časa. Omejitve, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (npr. zlasti glede zapuščanja vojaške baze – četudi iz varnostnih razlogov), niso nepomembne za presojo uresničevanja pravice do tedenskega počitka. Četudi so omejitve povezane z naravo, organizacijo misije, kar poudarja pritožba, to ne pomeni, da niso relevantne za presojo kršitve obravnavane pravice. Pritožba izpostavlja, da naj bi omenjena Direktiva izključujoče urejala le delovni čas ali pa počitek ter se zavzema za zaključek, da je bil tožniku počitek zagotovljen, kar pa ne drži. Tožnik je bil toženi stranki na razpolago in ni bil prost. Zaradi celotnega sklopa omejitev na dneve, ko naj bi bil tožniku zagotovljen 24 urni neprekinjeni počitek, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o utemeljeni podlagi tožnikovega zahtevka.

13. Tudi ni ključno, koliko časa je trajala izpolnitev posamezne obveznosti, ampak to, da ni šlo za neprekinjen počitek. Pritožba neutemeljeno prikazuje, kot da je šlo na sporne dneve zgolj za življenje po določenih pravilih, ki da veljajo v vseh življenjskih okoliščinah. Okoliščine bivanja na misiji niso običajne, ampak posebne, in kot takšne pomembno vplivajo na presojo, ali je pripadnikom na misiji dejansko omogočen tedenski počitek. To, da veljajo na misiji posebna pravila obnašanja pripadnikov (npr. zaradi njihove varnosti), ne spremeni bistvene ugotovitve, da tožena stranka tožniku tedenskega počitka ni zagotovila oziroma ni mogla zagotoviti. Četudi gre pri opravljanju dela v tujini za poseben položaj delavcev, to ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, lahko upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.

14. Ne držijo navedbe tožene stranke, da bi glede na poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov SV sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta.Ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na Uredbo o plači in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Tudi iz stališča, zavzetega s strani VSRS v podobnem primeru (sodba VIII Ips 226/2017), izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku.

15. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 22 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini.

16. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko prosto. To, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna - ali so bili torej pripadniki SV takrat dejansko res prosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik na misiji delo opravljal vsak dan. Tudi na tiste dneve, ko naj bi bil prost, je imel določene omejitve in obveznosti. Ni pomembno, da zoper evidence ni ugovarjal. Gre za denarno terjatev, v zvezi s katero predhodni postopek ni predpisan. Ves čas se je moral nahajati v bazi, moral je biti neprestano dosegljiv, vsak dan je sodeloval na sestankih, nositi je moral tudi službeno uniformo. Sodišče je glede tožnikovega dela na misiji prepričljivo ocenilo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi. Opravila na proste dneve je poleg tožnika potrdil tudi njegov sodelavec A.A., tudi tožnikov nadrejeni B.B. je, nasprotno kot želi prikazati pritožba, potrdil, da je imel tožnik vsak dan določena opravila. Neutemeljena je pritožbena navedba, da okoliščine, kot so obvezno nošenje uniforme, prepoved samostojnih izhodov, kakor tudi sestanki z nadrejenimi, pravzaprav ne pomenijo opravljanja službenih dolžnosti, saj je celoten sklop opisanih obveznosti tožnika na njegov prosti dan nedvomno mogoče opredeliti kot opravljanje dela za toženo stranko oziroma kot čas, ko je bil toženi stranki na razpolago in ni bil prost vseh obveznosti. Tožnik bi moral biti na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh delovnih obveznosti. Odločilno je, da tožniku ni bil omogočen neprekinjen počitek.

17. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od prvega dne, ko se je tožnik vrnil z misije. Tudi v tem delu ni podana očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pravilno upoštevalo, da za tovrstne zahtevke velja 165. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ni bistven datum, ko je tožnik vložil tožbo oziroma, ko je bila tožba vročena toženi stranki v odgovor, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

18. Ker niso podani razlogi, iz katerih se izpodbija del sodbe, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo za odločitev o pritožbi ni bil potreben (prvi odstavek 154. člena, 155. člena in 165. člena ZPP).