Jedro

V primeru nepravočasnega izplačila plač kot v primeru izplačila bistveno nižje plače rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca ne začne teči že v trenutku, ko delavec izve za nepravočasno oz. bistveno nižje izplačilo, ampak po tem, ko zaradi tega opomni delodajalca in obvesti inšpektorja za delo , ter po tem, ko preteče osem dni, v katerih ima delodajalec možnost, da preneha s kršitvami oz. izpolni svoje obveznosti. Če delavec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poda pred začetkom teka roka, je odpoved nezakonita in njegov tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo odpravnine v višini 26.247,00 EUR in odškodnine v višini 5.608,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe (točka II izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj 112. člen ZDR ne določa, da delavec lahko poda odpoved po izteku 8 dni po tem, ko je delodajalca pisno opozoril na odpravo kršitev in pisno obvestil o kršitvah inšpektorja za delo. Sodišče prve stopnje se tudi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, saj Vrhovno sodišče RS o stališču Višjega sodišča, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca zakonita, če je bila podana v osmih dneh po predhodnih pisnih opozorilih, ni imelo pomislekov, kar izrecno izhaja iz sodbe in sklepa opr. št. VIII Ips 319/2007 z dne 23. 9. 2008. Enako stališče je zavzeto tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 108/2006 z dne 6. 6. 2006. Tako stališče sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo v izpodbijani sodbi in sicer, da mora od pisnega opomina do odpovedi poteči osem dni, saj je ta rok namenjen delodajalcu, da izpolni svojo obveznost iz opomina, povzroča pravno zmedo ter ima za posledico neenakopravno obravnavanje posameznih tožnikov. Pa celo, če bi se osemdnevni rok iztekel 9. 4. 2011, je izredna odpoved zakonita. Tožnik je izredno odpoved podal v petek 8. 4. 2011 in je zato obstajala le teoretična možnost, da bi tožena stranka dne 9. 4. 2011, torej v soboto, ko njena uprava ne dela, izpolnila svojo obveznost. Tako pa je tožena stranka, kar izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, svojo obveznost izpolnila po izteku roka dne 12. 4. 2011, o čemer je bil tožnik obveščen šele 14. 4. 2011. Poleg tega je tožnikov zahtevek utemeljen tudi zato, ker je tožena stranka njegove pravice že kršila in nezakonitega stanja ne more sanirati. Tako ima delavec kljub plačilu delodajalca še vedno izbirno pravico in se lahko odloči za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če meni da nadaljevanje delovnega razmerja zaradi porušenega zaupanja ni več možno. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v več zadevah, izrecno pa v že omenjeni zadevi opr. št. VIII Ips 319/2007. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj se pritožba na ta pritožbeni razlog sklicuje zgolj pavšalno. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se z razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine, v celoti strinja, zato v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo. Z novelo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) je bil 112. členu (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006 in 46/2007) dodan tretji odstavek, ki določa, da začne trideset dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena teči, ko poteče osemdnevni rok iz prvega odstavka in delodajalec ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve. Sodišče se je sklicevalo tudi na sodno prakso in sicer na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips opr. št. 201/2010 z dne 9. 1. 2012. V tej sodbi in sklepu je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da pomeni rok iz prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) obveznost delavca, ki jo mora upoštevati, da bo njegova izredna odpoved zakonita. Ne samo, da mora odpoved podati v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR t.j. v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, poda jo lahko šele, ko poteče osem dni od opomina delodajalcu in pisnega obvestila inšpektorju za delo. Zapisalo je tudi, da je že pred novelo ZDR začetek teka roka za izredno odpoved delavca iz 110. člena ZDR razlagalo enako, kot je sedaj določeno v tretjem odstavku 112. člena ZDR. Tudi v sodbi VIII Ipd 319/2007 z dne 23. 9. 2008, na katero se sklicuje pritožba, je jasno obrazložilo, da dodatne obveznosti delavca po prvem odstavku 112. člena ZDR ne morejo vplivati na rok za podajo odpovedi po drugem odstavku 110. člena ZDR, saj ta rok lahko začne teči šele po tem, ko delavec sploh lahko poda izredno odpoved. To pa, v primeru nepravočasnega izplačila plač in enako tudi v primeru izplačila bistveno manjše plače ni že v trenutku, ko je delavec izvedel za tretje nepravočasno ali bistveno nižje izplačilo plače, temveč je to lahko šele po tem, ko je zaradi tega opomnil delodajalca ter obvestil inšpektorja za delo in poteče osem dni, v katerih ima delodajalec možnost, da pojasni svoje ravnanje oziroma utemeljeno zavrne delavčeve očitke ali tudi, da preneha s kršitvami oziroma izpolni svoje obveznosti. Vrhovno sodišče RS je še zapisalo, da v primeru tistih razlogov, ko je to mogoče, kar gotovo velja pri izplačilu prenizke plače, delodajalec lahko naknadno izpolni svojo obveznost v roku osmih dni po opominu delavca.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pisni opomin delodajalcu in obvestilo inšpektoratu podal 1. 4. 2011 (priloge A/2, A/3 in A/4), izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa že 8. 4. 2011 (A/5 in A/6), kar je sedmi dan roka iz prvega odstavka 112. člena ZDR, ko utemeljeni razlogi, ki jih za podajo izredne odpovedi določa prvi odstavek 110. člena ZDR, še niso nastali. Tako je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, nezakonita, zaradi tega pa je neutemeljen tudi njegov zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

Izrek o stroških postopka temelji na 154. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona.