Jedro

Toženka je dokazala, da tožnikova poškodba ni v zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom, zato je pravilen in utemeljen zaključek, da je izpodbila domnevo vzročnosti (149. člen OZ).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev, ki se nanaša na plačilo 100.000 SIT – sedaj 417,29 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala v posledici škodnega dogodka, ki ga je z vozilom povzročila njegova zunajzakonska partnerica G. S. Škodni dogodek naj bi se po navedbah tožnika zgodil 24. 12. 2005 na parkirišču pri trgovini R. v Ljubljani. Sprva je trdil, da je G. S. odprla vrata avtomobila, ob katerem je stal tožnik, zaradi česar je padel vznak in utrpel zlom I. ledvenega vretenca. Kasneje je navajal, da je odprl vrata avtomobila, da bi iz vozila pomagal svoji hčerki, ko je G. S. zapeljala vzvratno in ga z robom zadnjih vrat zbila na tla.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper to odločitev je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da zahtevku ugodi po temelju, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje na več pritožbenih trditev sploh ni odgovorilo. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da mu je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo toženkine zavarovanke. Tak zaključek pa je glede na trditveno podlago tožbe in izvedene dokaze materialnopravno zmoten. Prvi škodni dogodek se je zgodil 20. 12. 2005, ko je tožnik zletel s poledenele ceste, za tem pa hodil peš dobro uro in pol do policijske postaje. Sama logika pove, da v tej nesreči tožnik ni mogel utrpeti zloma ledvenega vretenca, ker je potem še hodil. Zato je gotovo, da je tožniku škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo. V tem smislu je izvedenec dr. J. B. podal svoje izvedensko mnenje. Čeprav toženka tega mnenja ni sprejela, bi ga sodišče moralo upoštevati kot del tožnikove trditvene podlage. Napačna je ocena sodišča druge stopnje glede tožnikove izpovedbe, ko naj bi različno opisoval potek dogodka. Taka izpovedba je posledica hitrega odvijanja dogodka, tako da ga tožnik ni mogel dobro zaznati. Sicer pa je sodišče ta odstopanja odpravilo z zaslišanjem tožnika in priče G. S. Ker obe odločitvi nižjih sodišč temeljita na tem dejstvu, obe sodišči pa sta napačno presodili verodostojnost izpovedb, je materialno pravo napačno uporabljeno. Sodišče druge stopnje tudi ni navedlo odločilnih razlogov, zakaj vzročna zveza med poškodbo in drugim škodnim dogodkom ni dokazana. Revident posledično temu izpodbija tudi stroškovno odločitev.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti dela revizije

6. Tožnik je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki pa se opira na različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru je treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov (prim. drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je zahtevek tožnika iz naslova premoženjske škode zavrnjen za znesek 417,29 EUR (prej 100.000 SIT), revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

7. Prvenstveno je opozoriti, da tožnik v reviziji ne uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka. Ker Vrhovno sodišče na ta razlog ne pazi po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, torej z vidika zmotne uporabe materialnega prava.

8. Za izpodbijano odločitev sta ključni ugotovitvi, da tožnikova poškodba I. ledvenega vretenca ni neposredna posledica zatrjevanega ravnanja zavarovanke G. S., temveč je nastopila kot posledica prometne nesreče, ki jo je imel tožnik 20. 12. 2005. Do teh zaključkov je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi štirih izvedenskih mnenj, pa tudi z zaslišanjem tožnika in priče G. S. Z revizijskimi očitki, s katerimi sedaj graja dokazno oceno izpovedb in njuno (ne)verodostojnost, revident ne more uspeti. Določba tretjega odstavka 370. člena ZPP namreč izrecno prepoveduje vložitev revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da revidentovo zavzemanje za drugačno dokazno oceno in drugačne dejanske ugotovitve ni mogoče upoštevati. Enako velja glede izpodbijanja dokazne ocene, da je tožnik po prvi prometni nesreči hodil še uro in pol, kar naj bi dokazovalo, da ta poškodba ni nastala takrat. 9. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje je sledilo ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da do poškodbe ni moglo priti na nobenega od načinov, kot jih opisuje tožnik. Ker je toženka dokazala, da tožnikova poškodba ni v zvezi z zatrjevanim(i) škodnim(i) dogodkom (dogodki), je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilen in utemeljen zaključek, da je izpodbila domnevo vzročnosti (149. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Tožnik, na katerega se je prevalilo breme dokazovanja vzročne zveze, pa nasprotnega ni uspel dokazati. Ker je obstoj zavarovalnega primera pogoj za nastanek toženkine obveznosti (prvi odstavek 943. člena OZ), le-tega pa tožnik ni izkazal, je odločitev drugostopenjskega sodišča o zavrnitvi pritožbe pravilna.

10. Glede na navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče v ostalem delu zavrnilo (378. člen ZPP), s tem pa tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).