Jedro

Tožnik zahteva plačilo odškodnine neposredno od zavarovalnice s t. i. direktno tožbo (21. čl. ZOZP). Ker gre za objektivno odgovornost, saj imetnik motornega vozila v odnosu do drugih (torej "neimetnikov" motornih vozil, tudi do sopotnikov), odgovarja ne glede na krivdo, bi moral tožnik trditi in dokazati, da mu je nastala škoda in da je nastanek škode v zvezi z nevarno stvarjo toženkine zavarovanke. Tožnik pa ni dokazal, da je prišlo do škodnega dogodka oziroma da je podana vzročna zveza med dogodkom in njegovo poškodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine ter mu naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 1.785,89 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku po temelju ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožnik ponavlja svoje trditve, da zloma prvega ledvenega vretenca ni mogel utrpeti v prometni nesreči 20.12.2005, saj je po tej dobro uro in pol hodil peš, preden je prišel do policijske postaje. Razlike v tožnikovem opisovanju škodnega dogodka v pritožbi pripisuje temu, da se je dogodek zgodil tako hitro, da ga sam tožnik niti ni mogel dobro zaznati. Res je, da so vsa štiri izvedenska mnenja, ki jih je sodišče pridobilo v tem postopku, skladna. Nobeden od izvedencev pa se ni opredelil do izvedenskega mnenja dr. J. B., ki ga je tožnik predložil v spis in bi ga sodni izvedenci lahko vpogledali in podali stališča v zvezi z njim. Sodišče je svojo odločbo oprlo na izvedenska mnenja. Vsa izvedenska mnenja pa temeljijo na verjetnosti, ne na gotovosti. Ker mora sodišče razsoditi z gotovostjo, je materialno pravo uporabilo zmotno. Ni namreč utemeljilo razlogov, zakaj z gotovostjo zaključuje, da vzročna zveza med poškodbo in škodnim dogodkom s 24.12.2005 ni podana.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavlja določba 149. člena Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju OZ), po kateri se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, šteje, da ta izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ni bila vzrok. Tožnik zahteva plačilo odškodnine neposredno od zavarovalnice s t. i. direktno tožbo. Pravna podlaga za odločitev o zahtevku je tako še določba 21. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (2), po kateri lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Ta je dolžna kriti le tisto škodo, za katero je njen zavarovanec odškodninsko odgovoren. Ker gre v tej zadevi za objektivno odgovornost, saj imetnik motornega vozila v odnosu do drugih (torej "neimetnikov" motornih vozil, tudi do sopotnikov), odgovarja ne glede na krivdo, bi moral torej tožnik trditi in dokazati, da: mu je nastala škoda in da je nastanek škode v zvezi z nevarno stvarjo toženkine zavarovanke. Toženka pa se odgovornosti razbremeni, če izpodbije domnevo vzročne zveze (149. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je v zvezi s trditvami tožnika o tem, kako naj bi 24.12.2005 prišlo do obravnavane poškodbe, izvedlo skrben in obsežen dokazni postopek. Sledilo je celo tožnikovim predlogom po postavitvi novega para izvedencev, čeprav za kaj takšnega glede na določbo 2. in 3. odstavka 254. člena Zakona o pravdnem postopku (3) (v nadaljevanju ZPP) ni bilo razlogov. Posledica tako izvedenega dokaznega postopka pa je bila, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do poškodbe ni moglo priti na (nobenega od) način(ov), kot ga/jih opisuje tožnik.

Glede na to tožnik ni dokazal temeljnega elementa civilnega delikta - obstoja samega škodnega dogodka oziroma ni dokazal, da mu je nastala škoda v zvezi z nevarno stvarjo toženkine zavarovanke.

Pritožnik nima prav, ko v pritožbi poudarja, da bi moralo sodišče odločiti s stopnjo gotovosti. V pravdnem postopku mora stranka trditve, glede katerih nosi dokazno breme, dokazati s stopnjo prepričanja, ki izključuje vsak razumen dvom. Še posebej pa je treba pritožniku pojasniti, da okoliščina, da sodišče ni moglo z gotovostjo oz. s stopnjo prepričanja, ki izključuje vsak razumen dvom, ugotoviti, da je do škodnega dogodka prišlo tako, kot trdi tožnik, ni v njegovo korist, ampak nasprotno, v njegovo škodo, saj ni zadostil zahtevanemu dokaznemu bremenu.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z izvedenskim mnenjem dr. J. B., ki je bilo pridobljeno v kazenskem postopku. To mnenje, ki ga toženka ni sprejemala, kot pravilno opozarja pritožnik, predstavlja trditve tožnika, do katerih pa se je sodišče prve stopnje ustrezno in popolno opredelilo na 8. strani izpodbijane sodbe. Izvedencem, ki so izdelovali mnenja v tem postopku, je bilo mnenje dr. J. B. predloženo, skupaj z vsem ostalim procesnim gradivom (kar izhaja tako iz sklepov o postavitvi izvedencev kot iz samih mnenj). Nikakršne nepopolnosti ali nejasnosti izvedenskih mnenj ne predstavlja to, da se do spornega mnenja niso izrecno opredeljevali ali ga komentirali. Naloga izvedencev je, da odgovorijo na vprašanja sodišča, kar so v tem primeru storili.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001. (2) Ur. l. RS, št. 70/94 s spremembami in dopolnitvami.

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3), ki se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D), saj je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal.