Jedro

Imetniku stanovanjske pravice in njegovi ženi kot uporabnici je prenehalo stanovanjsko razmerje, ker več kot šest mesecev pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona nista uporabljala spornega stanovanja v stanovanjske namene. Zato je lastnik stanovanja po 2. odstavku 128. člena SZ utemeljeno zavrnil odkup stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice B. D. na sklenitev kupoprodajne pogodbe s toženo stranko po določbah Stanovanjskega zakona za prodajo stanovanja št. 17 na 9 v Ljubljani. Ugotovilo je, da po 2. odstavku 128. člena Stanovanjskega zakona tožena stranka kot lastnik ni dolžna prodati stanovanja po 117. členu SZ, ker je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice B.D. prenehalo stanovanjsko razmerje v smislu 58. člena ZSR, ker je sam z uporabniki stanovanja maja 1990 prenehal uporabljati sporno stanovanje zaradi odhoda na Norveško in ga več kot šest mesecev ni uporabljal. Prvostopno sodišče je nadalje razsodilo, da mora toženec Brahim Demi izprazniti stanovanje št. 17 na 9 v Ljubljani in ga izročiti tožeči stranki, ker mu je pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona zaradi neuporabe stanovanja prenehalo stanovanjsko razmerje, pozneje pa z lastnikom stanovanja Republiko Slovenijo, Ministrstvom za obrambo ni sklenil najemne pogodbe za stanovanje in je lastnik po 148. členu SZ tudi ni bil dolžan skleniti zaradi prenehanja stanovanjskega razmerja. Izpraznitev stanovanja po 58. členu SZ je posledica nezakonite uporabe stanovanja. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka B.D. in uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ni sporno, da je imetnik stanovanjske pravice B.D. odšel na delo v Norveško, da tam dalj časa živi in dela ter da se mu je pozneje pridružila še žena B.D.. Samo to dejstvo pa ne zadostuje, da se sklepa, da je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice B.D. stanovanjsko razmerje prenehalo v smislu 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih. Sodišče ni zanesljivo ugotovilo, da so imetnik stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja nehali uporabljati stanovanje in brez presledka več kot šest mesecev niso stanovali v njem. Zaslišana tožnica in A.P. sta skladno izpovedali, da je tožnica B.D. večkrat bivala v spornem stanovanju, da je večkrat bila v Ljubljani kot pa na Norveškem in da se tožnica želi za vedno vrniti v Ljubljano. Zato tožnica meni, da niso izpolnjeni členi iz 58. člena ZSR in s tem tudi ne pogoji za zavrnitev zahtevka za prodajo stanovanja po 2. odstavku 128. člena SZ. Sodišče šteje, da je B.D. v stanovanju nezakonito. Sodišče ji ni verjelo, da Ministrstvo za obrambo ni sklepalo najemnih pogodb za stanovanja, ki s v postopku za prodajo. Tožena stranka po nasprotni tožbi meni, da nikakor ne držijo ugotovitve, da je tožena stranka po nasprotni tožbi v stanovanju nezakonito. Pravico do uporabe stanovanja ji daje že "Odločba o dodelitvi stanovanja" iz leta 1984 in "Ugovor o koriščenju stanovanja" iz istega leta. Imetnik stanovanjske pravice je stanovanje dobil po veljavnih predpisih, kar ugotavlja tudi samo sodišče. Splošno znano je, da Ministrstvo za obrambo ni sklepalo najemnih pogodb za uporabo takoimenovanih vojaških stanovanj, temveč je sklepalo prodajne pogodbe. Če bi se sodilo po dejstvu, da ni najemnih pogodb, potem bi več kot 90% stanujočih v vojaških stanovanjih bilo toženih za izpraznitev, ker nimajo sklenjenih najemnih pogodb, temveč prodajnih. Pritožba ni utemeljena. Uvodoma je ugotoviti, da gre v tem postopku za dve združeni pravdni zadevi, pri čemer nastopa v pravdi zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe za stanovanje v smislu 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ) kot tožnica B.D., ki je zahtevala prodajo s pisno privolitvijo nekdanjega imetnika stanovanjske pravice na tem stanovanju B.D.. V pravdni zadevi zaradi izpraznitve stanovanja pa je tožena stranka nekdanji imetnik stanovanjske pravice B.D. in zoper njega je razsojeno s sodbo prvostopnega sodišča z dne 15.9.2000 pod II. Tožena stranka v navedeni zadevi je torej B.D. in nanj se nanaša sodba pod II. Pritožbe proti sodbi pod II ni vložil, zato je v tem delu (pod II) sodba postala pravnomočna, saj B.D. ni stranka v pravdi zaradi izpraznitve stanovanja, v kateri je odločeno s sodbo pod II. V kolikor njena pritožba nasprotuje temu delu sodbe oziroma, kot sama navaja, "tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi za izpraznitev stanovanja" gre za neupoštevne trditve, saj kot oseba, ki ni stranka v pravdi zaradi izpraznitve stanovanja, nima pritožbe proti temu delu sodbe. V kolikor torej pritožba B.D. nasprotuje odločitvi prvostopne sodbe o izpraznitvi stanovanja (tč. II sodbe), pritožbe v tem delu ni mogoče upoštevati in je ta del sodbe postal pravnomočen po izteku pritožbenega roka za po pooblaščenem odvetniku zastopanega toženca B.D., ki ni vložil pritožbe. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice B.D. proti delu sodbe pod tč. I, češ da prvostopno sodišče ni zanesljivo ugotovilo, da je stanovanjsko razmerje prenehalo v smislu 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Prvostopno sodišče je namreč presojalo, ali je tožena stranka utemeljeno odklonila sklenitev kupoprodajne pogodbe za nakup stanovanja in se je sklicevala na 2. odstavek 128. člena SZ. Ker lastnik stanovanja ni bil dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorv, je prvostopno sodišče pravilno ugotavljalo okoliščine iz 58. člena ZSR v zvezi z 2. odstavkom 1. člena ZSR. Zaključek prvostopnega sodišča, da je pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona imetniku stanovanjske pravice B.D. in uporabniku stanovanja, to je njegovi ženi B.D., prenehalo stanovanjsko razmerje, ker več kot šest mesecev nista uporabljala spornega stanovanja na 9, je povsem pravilen in utemeljen z razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema ter se jim v celoti pridružuje. Prepričljiva je dokazna ocena prvega sodišča, da sta zakonca D. maja 1990 odšla v Oslo na Norveško, tam pridobila stanovanje in se tam zaposlila ter za več kot šest mesecev oziroma za daljše obdobje prenehala uporabljati sporno stanovanje v stanovanjske namene. Ne drži pritožbena trditev, da je tožnica B.D. večkrat bivala v spornem stanovanju in bila večkrat v Ljubljani, kot na Norveškem, saj je prvostopno sodišče zanesljivo ugotovilo, da so bili tožničini prihodi po maju 1990 v Ljubljano le občasni oziroma v smislu obiskov, ne pa v smislu trajne uporabe spornega stanovanja za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb (2. odstavek 1. člena ZSR). Oba sta na Norveškem delala in bivala v socialnem stanovanju, kjer sta zadovoljevala osnovne stanovanjske potrebe, tako da nasprotno pritožbeno zatrjevanje ne drži. Izpovedi tožnice in priče A.P., na katere se sklicuje pritožba, je prvostopno sodišče ocenilo in ugotovilo, da njuni izpovedi nista preprečili zaključka sodišča o več kot šestmesečni neuporabi spornega stanovanja v stanovanjske namene. Ostale pritožbene trditve so pavšalne in ne morejo izpodbiti zanesljive dokazne ocene, da je zaradi več kot šestmesečne neuporabe stanovanja v stanovanjske namene šteto od maja 1990 dalje, prišlo do prenehanja stanovanjskega razmerja v smislu 58. člena ZSR. Po 2. odstavku 128. člena SZ pa po takem prenehanju lastnik ni dolžan prodati stanovanja v procesu privatizacije stanovanj v smislu 117. člena SZ. Tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo je zato po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnila zahtevo za prodajo spornega stanovanja. Zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice B. D. je po presoji pritožbenega sodišča glede na pravilne dejanske ugotovitve materialnopravno pravilna, tako da ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo obstoj morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po II. odstavku 339. člena ZPP, vendar nobene po uradni dolžnosti upoštevne kršitve ni ugotovilo. Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).