Jedro

Dopusten je pogodbeni dogovor, s katerim zakonca posamezno stvar ali pravico skupnega premoženja spremenita v posebno premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža v gospodarski družbi E. d.o.o. z dne 29. 6. 2012, ki jo je sklenila prvotoženka kot odsvojitelj ter drugo in tretjetoženca kot pridobitelja. Posledično je zavrnilo tudi vpis imetniške pravice v sodnem registru ter stroškovni zahtevek tožeče stranke. Obenem je sodišče sklenilo, da se ugovoru tožencev zoper sklep o začasni odredbi ugodi in se prej izdana začasna odredba razveljavi. Sodišče je odločilo tudi o stroških glavnega postopka ter stroških postopka z izdajo začasne odredbe. Tožniku je naložilo, da tožencem odmerjene stroške povrne.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1), sodišču pa predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba, ki sta jo sklenila oba zakonca 20. 11. 2000 resno mišljena. Navaja, da je prepričljivo pojasnil, zakaj je tak sporazum sklenil. Namreč zato, da bi se ognil posledicam drugih obveznosti. Samo dejstvo, da tožnik sporazuma nikoli ni izpodbijal, pri tem ne more igrati nikakršne vloge. Razmerja glede dolgov so se namreč uredila šele leta 2008. Poleg tega je bila družba ustanovljena leta 1993. Zakonska zveza pa je bila sklenjena že 16 let prej. Ne glede na dejstvo, da je M. M. v času sklenitve zakonske zveze imela določeno premoženje, pa ni mogoče zaključiti, da je ravno to premoženje ločeno hranila, ga plemenitila in vložila izključno v ustanovitev družbe.

Pritožnik dalje navaja, da zakonci lahko pravne posle sklepajo le v zvezi s skupnim premoženjem v trenutku sklepanja takšnega posla. Prepovedano pa je sklepanje poslov glede bodočih položajev. Zakonec se torej ni odpovedal bodočim zahtevkom in se jim tudi ni mogel odpovedati. Nevzdržen se mu zdi zaključek, da kljub dejstvu, da je v družbi in za družbo ves čas deloval in vanjo vlagal, nima nikakršnih upravičenj do imetništva poslovnega deleža, marveč le obogatitvene zahtevke. Utemeljuje, kako je posvetil družbi ves svoj čas, znanje, delo in sredstva. Pritožnik je spremembo vrednosti poslovnega deleža zatrjeval in zato predlagal tudi ustrezne dokaze.

Pritožba se v nadaljevanju ukvarja še s subjektivnim položajem obeh sinov, ki sta prejela poslovni delež s strani matere. Pritožnik opozarja na zavrnitev dokazov zaslišanih prič P. R., M. L. in I. Ž.. Prav tako je zavrnilo dokaz z zaslišanjem notarke M. R. T.. V zvezi s tem uveljavlja kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Na pritožbo je odgovorila nasprotna stranka ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Osrednje vprašanje, ob rešitvi katerega postane večji del procesnega gradiva v spisu (vključno s pretežnim delom pritožbenih navedb) pravno nepomemben, je: ali je pravni posel pravdnih strank z dne 20. 11. 2000 (2) mogoče šteti za delno razdelitev skupnega premoženja ali ne. Če je odgovor pritrdilen, potem je sporni poslovni delež postal posebno premoženje prvotoženke ter je z njim lahko veljavno razpolagala.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s pritrdilnim odgovorom sodišča prve stopnje na zastavljeno vprašanje. Pri tem se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na utemeljitvene razloge sodišča prve stopnje.

7. Pomemben argument sodišča prve stopnje je tudi ta, da je razlog, zaradi katerega sta stranki že za časa trajanja zakonske zveze pogodbeno določili, da postane poslovni delež posebno premoženje toženke, v resnici nepomemben (razlogi na 11 str. sodbe). Bistveno je, da sta jasno izrazili svojo voljo ter da sta s pravnim učinkom tako izjavljene volje mislili resno. Pritožbeno sodišče namreč sprejema ugotovitve in razloge sodišča prve stopnje (7. do 10. str. izpodbijane sodbe), da sta stranki mislili resno ter torej ni šlo le za ustvarjanje zunanjega videza (ter posledično za simuliran posel). Pritožnikovo prizadevanje v tej pravdi (in tako tudi v tem pritožbenem postopku) torej nasprotuje načelu venire contra factum proprium in s tem načelu vestnosti in poštenja.

8. Pritožbeno sodišče tudi nima nikakršnih materialnopravnih pomislekov glede pravne veljavnosti tako sklenjenega dogovora. Dogovor, s katerim zakonca med trajanjem zakonske zveze skleneta, da postanejo posamezne stvari ali pravice iz skupnega premoženja del posebnega premoženja enega od zakoncev, je namreč v celoti utemeljeno na temeljnem načelu civilnega prava, to je načelu pogodbene avtonomije (prosto urejanje obligacijskih razmerij – 3. člen OZ (3) oziroma prej 10. člen ZOR (4)). To načelo določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, kar je v resnici konkretizacija temeljnih ustavnih določb (kolikor gre za premoženjska razmerja predvsem 33. člena Ustave). Omejitev pravice in načela takšnega ranga (torej ustavnega ranga) so torej lahko le izjemne ter jih je tako treba tudi razlagati. Relativizacijo načela pogodbene avtonomije vsebuje že načelo samo: stranke ne smejo urejati razmerij v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Pogodba (priloga B4) ne nasprotuje ne Ustavi ne moralnim načelom. Vprašanje, na katerega je bilo treba odgovoriti, pa vendarle je, ali takšna pogodba nasprotuje kogentnemu zakonskemu režimu skupnega premoženja (šesto poglavje drugega dela ZZZDR (5)). Tudi odgovor pritožbenega sodišča je, da ne nasprotuje. Kogentnost režima skupnega premoženja se odraža v tem, da se zakonca (po veljavni ureditvi) ne moreta dogovoriti o delitvi skupnega premoženja, ki ga šele bosta pridobila (6). Obligatornost režima skupnega premoženja je relativizirana le z možnostjo zakoncev, da kadarkoli v času trajanja zakonske zveze lahko razdelita skupno premoženje (7). Nobenega ustavnopravnega razloga ni, da tega ne bi smela storiti tudi le delno (torej soglašati, da določena stvar več ni del skupnega premoženja, marveč da postane del posebnega premoženja zgolj enega izmed zakoncev). Razlaga drugega odstavka 58. člena ZZZDR, ki bi postavila takšno omejitev, bi bila v nasprotju z Ustavo (33. člen Ustave).

9. Zaradi življenjske specifike pogodbenega položaja, v katerem kot pogodbenika nastopata zakonca, je pravni red določil strožjo obličnost (sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa), ki pa sta ji pravdni stranki v obravnavani zadevi tudi zadostila.

10. Čim je tako, so nepomembne vse tiste dejanske navedbe (vključno s procesnimi očitki zaradi neizvedbe tem trditvam prilegajočih se dokazov), ki se nanašajo na vprašanje slabe vere sinov – pogodbenikov. Toženka je namreč s svojim posebnim premoženjem lahko veljavno razpolagala ter njena sinova glede dejstva, ki ne obstaja (da naj bi šlo za razpolaganje s skupnim premoženjem) nista mogla biti v slabi veri.

11. Pravno nepomembne pa so tudi vse tiste dejanske navedbe in njim prilegajoči se procesni očitki, ki gradijo na zmotnem prepričanju, da je tožnik z delom lahko pridobil kakršenkoli poslovni delež. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi na tak način lahko pridobil kvečjemu obligacijsko terjatev (8). Pritožba torej ni utemeljena, ob tem pa tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker je tako, je v skladu s 353. členom pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

12. Vsebina odgovora na pritožbo ni takšna, da bi z njo tožena stranka lahko kakorkoli spremenila svoj pravni položaj. Ker je tako, so stroški te vloge za pravdo nepotrebni. V skladu s 155. členom ZPP zato pritožbeno sodišče toženi stranki stroškov za odgovor na pritožbo ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 ter poznejše spremembe tega predpisa)

(2) Ki je naslovljen kot Sporazum o priznanju pravice imetništva poslovnega deleža ter je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa pri notarju P. M., opr. št. SV 307/00 in se v spisu nahaja pod prilogo B4. (3) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 ter poznejše spremembe)

(4) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 ter poznejše spremembe tega predpisa)

(5) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 ter poznejše spremembe tega predpisa)

(6) Glej J. Hudej in I. Ščernjavič, Sporno materialnopravno vprašanje skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 11 do 12/2010, str. 757, 758

(7) Navedeno delo, str. 755

(8) Primerjaj navedeno delo, str. 762