Jedro

Določbe prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2 ni možno razlagati tako, da je zavarovanec, ki je zahtevo za priznanje pravic vložil pred 31. 12. 2012 upravičen do pravic iz obveznega zavarovanja (v konkretnem primeru do starostne pokojnine) ob upoštevanju določb ZPIZ-1, čeprav bo pogoje za pridobitev teh pravic po določbah ZPIZ-1 izpolnil šele v letu 2013 (torej v času veljavnosti ZPIZ-2), češ da je bistveno, da se je postopek začel še v času veljavnosti ZPIZ-1. Takšno tolmačenje bi bilo v nasprotju z namenom določbe prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2, ki je zgolj v tem, da se zavarovancem, ki so s postopkom pričeli pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in so pogoje za priznanje pravice izpolnili v času veljavnosti ZPIZ-1, zagotovi, da bo njihova zahteva obravnavana na podlagi določb ZPIZ-1, čeprav bo o njej odločeno že v času veljavnosti ZPIZ-2 in bi brez te določbe tožena stranka pri odločanju morala uporabiti določbe ZPIZ-2.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin primarni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke opr. št. 9166476 z dne 10. 4. 2013 in opr. št. 9166476 z dne 22. 7. 2013 in se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine od 5. 9. 2015 dalje po določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami), ki je veljal do 31. 12. 2012. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo istih odločb ter da se toženi stranki naloži, da v roku 30 dni po prejemu sodne odločbe izda odločbo, s katero se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine od 1. 9. 2015 dalje po določilih ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnica do 31. 12. 2012, ko je prenehal veljati ZPIZ-1, ni izpolnila pogojev za priznanje starostne pokojnine po določbah tega zakona, zaradi česar se, kljub temu, da je zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine vložila v času veljavnosti ZPIZ-1, pogoji za priznanje pravice presojajo po določilih novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. Kot zmotno je zavrnilo tožničino tolmačenje določbe 390. člena ZPIZ-2, po katerem bi se pri zavarovancih, ki so podali vlogo za starostno upokojitev v času veljavnosti ZPIZ-1 in pri tem navedli tudi datum predvidene upokojitve po 1. 1. 2013, morali upoštevati pogoji, kakršni so bili določeni v ZPIZ-1. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da je zahtevo za priznanje pravic do starostne pokojnine, ki je obsegala vse zakonsko predpisane pogoje, vložila, ko je ZPIZ-1 še veljal. Vloga je bila popolna, zato so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za začetek postopka in bi tožena stranka do prenehanja veljavnosti ZPIZ-1 lahko zakonito odločila o pravici do starostne pokojnine. Ker tožena stranka v tem času ni odločila, je morala po 1. 1. 2013 upoštevati ZPIZ-2, ki je ravno za takšne primere v 390. členu določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, uporabi predpise, ki so veljali do njegove uveljavitve, torej določbe ZPIZ-1. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je v 390. členu ZPIZ-2 ni določeno, da bi zavarovanec moral izpolniti pogoje za pridobitev pravic po prejšnjih predpisih. Sodišče je prezrlo, da je v 390. členu ZPIZ-2 določena izjema, ki predpisuje uporabo prej veljavnega zakona za postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo novega zakona. Stališče sodišča druge stopnje je brez zakonske podlage.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Zgrešeno je pravno naziranje tožnice, da bi tožena stranka na podlagi 390. člena ZPIZ-2 ob upoštevanju pogojev po ZPIZ-1 morala izdati odločbo, s katero bi tožnici priznala pravico do pokojnine od 28. 2. 2012, oziroma od 5. 9. 2015. Prvi odstavek 390. člena ZPIZ-2 določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Postopek za priznanje pravice tožnice do starostne pokojnine se je sicer res začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, vendar tožnica do 31. 12. 2012, ko je ZPIZ-1 prenehal veljati, ni izpolnila pogojev za starostno upokojitev, temveč bi te pogoje, ob upoštevanju določb ZPIZ-1, izpolnila šele 28. 2. 2013, ko ta zakon ni več veljal. 7. Določbe prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2 ni možno razlagati tako, da je zavarovanec, ki je zahtevo za priznanje pravic vložil pred 31. 12. 2012 upravičen do pravic iz obveznega zavarovanja (v konkretnem primeru do starostne pokojnine) ob upoštevanju določb ZPIZ-1, čeprav bo pogoje za pridobitev teh pravic po določbah ZPIZ-1 izpolnil šele v letu 2013 (torej v času veljavnosti ZPIZ-2), češ da je bistveno, da se je postopek začel še v času veljavnosti ZPIZ-1. Takšno tolmačenje bi bilo v nasprotju z namenom določbe prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2, ki je zgolj v tem, da se zavarovancem, ki so s postopkom pričeli pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in so pogoje za priznanje pravice izpolnili v času veljavnosti ZPIZ-1, zagotovi, da bo njihova zahteva obravnavana na podlagi določb ZPIZ-1, čeprav bo o njej odločeno že v času veljavnosti ZPIZ-2 in bi brez te določbe tožena stranka pri odločanju morala uporabiti določbe ZPIZ-2. 8. Da je določbo prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2 treba tolmačiti na navedeni način, je razvidno tudi iz obrazložitve k predlogu ZPIZ-2 za prvo obravnavo z dne 17. 10. 2012. V obrazložitvi je navedeno, da so v 390. členu ZPIZ-2 urejeni primeri, ko se je postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe začel še v času veljavnosti starega zakona (ZPIZ-1) in da za te primere velja, da se zavarovancem zagotavljajo pravice v obsegu, določenem v predpisu, ki je veljal do uveljavitve tega zakona, pod pogojem, če so bili izpolnjeni pogoji za pridobitev pravic po prejšnjih predpisih. Iz takšne obrazložitve povsem jasno izhaja, da je za uporabo prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2 potrebno ne le to, da je bil pred 31. 12. 2012 vložen zahtevek za priznanje pravic temveč tudi, da so bili po prejšnjih predpisih (to je po ZPIZ-1) izpolnjeni tudi pogoji za pridobitev pravice.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlog ni podan, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.