Jedro

Uveljavljanje zahteve za odkup stanovanja po poteku prekluzivnega dvoletnega roka iz 123. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku, da ji mora toženka prodati stanovanje v stanovanjski hiši Š., in to po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona. Na pritožbo toženke je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da tožnica ni zahtevala prodaje stanovanja v predpisanem dvoletnem roku ampak šele 10.6.1997. Iz razloga zmotne uporabe materialnega prava je revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila tožnica, ki je predlagala, da naj se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se njenemu zahtevku ugodi. V reviziji poudarja, da je postala sodba, s katero je iztožila od toženke dodelitev nadomestnega stanovanja in sklenitev najemne pogodbe na njem, pravnomočna šele 23.10.1992, realizirana pa 14.3.1997. Tako vse do sprožitve predmetnega spora ni mogla vedeti, katero stanovanje bo dobila in zato tudi ni mogla zahtevati preje sklenitve prodajne pogodbe. Predpogoj za sklenitev prodajne pogodbe pa je bila tudi ugotovitev tožničinega statusa v stanovanju.

Ocenjuje, da je toženka s svojim nepravilnim ravnanjem odgovorna za dolgotrajen spor in da zato ni mogla preje uveljavljati svojih pravic do nakupa stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča je sodba sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna, kar pomeni, da tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen in da je bil pravilno zavrnjen. Tožnica je namreč zahtevala prodajo spornega stanovanja po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona (naprej SZ) šele s tožbo 10.6.1997. Po določilu 123. člena SZ je lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov ožji družinski član uveljavljal pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi tega zakona (z izjemo za stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ, kakršen primer pa ni podan tu). Ker je začel Stanovanjski zakon veljati 19.10.1991, se je dvoletni rok iz prvega odstavka 123. člena SZ iztekel z 19.10.1993. Glede na take določbe bi morala tožnica uveljavljati nakup stanovanja do 19.10.1993. Kot nesporno dejstvo v postopkih na nižjih stopnjah pa je bilo ugotovljeno, da tožnica nakupa stanovanja v navedenem roku ni zahtevala ampak prvič šele s tožbo 10.6.1997. Tožnica je tako zahtevo za odkup stanovanja uveljavlja po poteku prekluzivnega dvoletnega roka iz 123. člena SZ. Določbe, ki se nanašajo na uveljavljanje in realizacijo privatizacije stanovanj po Stanovanjskem zakonu, ne omogočajo sklepanja o podaljšanju navedenega roka iz razlogov, ki jih je tožnica med postopkom uveljavljala in ki naj bi bili v ravnanju toženke.

Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo v razlogih svoje sodbe, da je imela tožnica kot imetnica stanovanjske pravice izbiro, ali bo uveljavljala odkup stanovanja pod pogoji 117. člena SZ ali pa sklenitev najemne pogodbe po 147. členu SZ, kot je to uveljavljala v pravdi pod opr. št. P 315/92 in kasneje v izvršilnem postopku. Pravda pod opr. št. P 315/92, s katero je iztožila pravico do nadomestnega stanovanja, je postala pravnomočna že istega leta (1992), torej pred potekom dvoletnega roka iz 123. člena SZ. Tako je torej imela že tedaj ne le pravne ampak tudi dejanske možnosti, da bi zahtevala nakup nadomestnega stanovanja (kar bi se moglo realizirati tudi pozneje, če bi prodajo uveljavljala v obravnavanem roku). To pomeni, da toženkino ravnanje, ki ga tožnica tudi še v reviziji prikazuje kot vzrok, zaradi katerega ni uveljavljala svojih pravic pravočasno, ni moglo vplivati na njene pravice oziroma ni preprečevalo njene možnosti, da prodajo stanovanja zahteva do 19.10.1993. Za zamudo roka za uveljavljanje odkupa stanovanja torej tožnica ni uveljavljala pravno relevantnega opravičila ali drugače, okoliščine, da je zamudila rok za uveljavljane zahteve za prodajo stanovanja, so bile na njeni strani. Ob takem dejanskem stanju ugotavlja revizijsko sodišče, da tožničina revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Samo pa tudi ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev (386. člen ZPP). Zato je moralo tožničino neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).