Jedro

V času uveljavitve pravice do invalidske pokojnine tožnik nedvomno ni bil več obvezno zavarovan. Pravico do invalidske pokojnine je pri toženi stranki uveljavil po izteku roka 6 mesecev od nastanka invalidnosti, zato je upravičen do izplačevanja invalidske pokojnine od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev za nazaj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 5. 2007 in št. ... z dne 11. 7. 2006, in da se tožeči stranki prizna pravica do izplačevanja sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 7. 1997 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, se zavrne.“ Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo zgoraj navedeni odločbi tožene stranke in tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 7. 1997 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odloči o odmeri sorazmernega dela invalidske pokojnine za čas od 1. 7. 1997 dalje in tožniku izplača zapadle zneske invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska pokojnine, v 8 dneh (II. točka izreka). Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 575,83 EUR v 8 dneh, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni sporno, da je bil tožnikov zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnjen z odločbo z dne 27. 5. 2003. Ta odločba je postala pravnomočna, zato v obdobje pred pravnomočnostjo odločbe ni mogoče več posegati. Za to obdobje velja nespremenljivost pravnega stanja v procesnem in dejanskem smislu in je odločitev sodišča o priznanju sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 7. 1997 dalje nepravilna. V Sporazumu med Republiko Slovenijo in Švicarsko Konfederacijo o socialni varnosti je uveljavljeno načelo primarne slovenske pokojnine, na podlagi katerega lahko zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pokojninsko dajatev izključno po slovenskih predpisih brez seštevanja zavarovalnih dob, uveljavi pokojnino le na podlagi dobe, dosežene v Republiki Sloveniji. Tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje samostojne pravice do invalidske pokojnine po slovenskih predpisih. S tem, ko je sodišče tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, je bilo kršeno materialno pravo. Dne 22. 8. 2005 je tožnik pri švicarskem nosilcu invalidskega zavarovanja vložil nov zahtevek, zato je bilo pravilno odločeno, da se mu pokojnina izplačuje od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev za nazaj, torej s 1. 3. 2005. Tožena stranka je že v predsodnem postopku pojasnila, da tožnik ob vložitvi zahteve v letu 2005 ni bil obvezno zavarovan, kar izhaja tudi iz dopisa tujega nosilca zavarovanja z dne 16. 11. 2006. Tožnikov zahtevek je torej neutemeljen, posledično pa je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da se mu na podlagi določb Sporazuma o socialni varnosti s Švicarsko konfederacijo ne smejo zmanjšati pridobljene pravice. Vztraja, da je odločitev sodišča pravilna in zakonita ter predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) preizkusilo zadevo v obsegu pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Po preizkusu zadeve v takšnem obsegu ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

V tej zadevi je sporen datum, od katerega se tožniku izplačuje invalidska pokojnina v Republiki Sloveniji. Tožnik je bil po prvotni zahtevi z dne 19. 11. 1999, uveljavljeni na podlagi Sporazuma o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Švicarsko konfederacijo (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 17/1996, ki je pričel veljati 1. 8. 1997 - v nadaljevanju: Sporazum), z odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 5. 2003 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 5. 6. 1997 dalje, sočasno pa je bil zahtevek za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine zavrnjen. Kot izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu je bila citirana odločba tožniku vročena 4. 6. 2003. Zoper odločitev prvostopenjskega organa tožene stranke tožnik ni vložil pritožbe, zato je postala dokončna in pravnomočna. Tožnik zoper pravnomočno odločitev tožene stranke ni vložil niti izrednih pravnih sredstev, temveč je dne 22. 8. 2005 pri švicarskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja podal nov zahtevek za priznanje invalidske pokojnine. V novem postopku pri toženi stranki je bilo ugotovljeno, da tožnik na podlagi slovenske pokojninske dobe izpolnjuje pogoje za pridobitev samostojne invalidske pokojnine, ki se mu po odločbah z dne 11. 7. 2006 in z dne 29. 5. 2007 izplačuje od 1. 3. 2005. Posledica pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi pravice do invalidske pokojnine z dne 27. 5. 2003 je, da njene zakonitosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za pridobitev invalidske pokojnine ni mogoče izpodbijati v tem socialnem sporu in s tožbo zahtevati njeno spremembo ali odpravo. Predmet presoje v tem sporu, v katerem tožnik zahteva, da se mu kot zavarovancu tožene stranke prizna invalidska pokojnina za obdobje od 1. 11. 1997 dalje, sta zato lahko le dokončna odločba tožene stranke z dne 29. 5. 2007 v zvezi z odločbo z dne 11. 7. 2006. Pri njuni materialnopravni presoji je ob upoštevanju določb Sporazuma (2. člen) potrebno izhajati iz določb slovenskih pravnih predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Glede na čas vložitve zahtevka za priznanje invalidske pokojnine, o katerem je bilo odločeno s spornima odločbama, je potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki v prvem odstavku 156. člena določa, da zavarovanec pridobi pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice.

Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je prenehanje zavarovanja. Skladno s prvim odstavkom 157. člena ZPIZ-1 pripada pokojnina uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj (2. odstavek 157. člena ZPIZ-1). Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo (npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 184/2007 z dne 17. 11. 2008), da začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Pogoj za uveljavitev pravice do invalidske pokojnine je namreč prenehanje zavarovanja, začetek njenega uživanja pa je odvisen tudi od časa vložitve zahtevka. Po določbi 157. člena ZPIZ-1 invalidska pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, če vloži zahtevek v roku 6 mesecev od nastanka invalidnosti. Če je zahtevek za priznanje pokojnine vložen kasneje, se pokojnina uživalcu izplačuje od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še 6 mesecev za nazaj.

Tožnik je bil s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 27. 5. 2003 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 5. 6. 1997 dalje, po dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje pa mu je obvezno zavarovanje prenehalo že 1. 7. 1997. V času uveljavitve pravice do invalidske pokojnine dne 22. 8. 2005 tožnik nedvomno ni bil več obvezno zavarovan. Pravico do invalidske pokojnine je pri toženi stranki uveljavil po izteku roka 6 mesecev od nastanka invalidnosti, zato je po določbi 2. odstavka 157. člena ZPIZ-1 upravičen do izplačevanja invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še 6 mesecev za nazaj, to je od 1. 3. 2005. Ker je glede na vse navedeno pritožba tožene stranke utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. Obenem je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve.