Jedro

Pritožnikove pavšalne navedbe, da mu bosta na Hrvaškem kršeni pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva ter da bo brez obravnave prošnje odstranjen iz države, ostajajo na (pre)splošni ravni in brez navedbe podlag za take trditve. Zato se Vrhovno sodišče do njih ne more opredeliti. Nerazumljive pa so pritožbene navedbe o tem, da naj bi pritožnik "izkazal" člen 29(3) Uredbe Dublin III. Slednji se namreč nanaša na situaciji, ko je oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji razveljavljena po tem, ko je bila predaja izvedena. V obravnavanem primeru, ko pritožnikova predaja še ni bila izvedena, tako očitno ni uporabljiv.

Izrek

Pritožba se zavrne in se III. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5975/2023/7 (1221-19) z dne 28. 11. 2023, s katerim je toženka zavrgla njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in odločila, da je ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi Uredbe Dublin III1 za to odgovorna država članica. Tožnik je ob tem zahteval tudi ugotovitev, da je toženka s tem sklepom posegla v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine iz 18., 21., 22. in 25. člena Ustave ter predlagal izdajo začasne odredbe, s katero bi se izvršitev izpodbijanega upravnega akta odložila do izdaje pravnomočne odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo in sklepom. Ugotovitveno tožbo je zavrglo (I. točka izreka), izpodbojno tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo (II. in III. točka izreka). Obrazložitev odločitve o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe temelji na ugotovitvi, da tožnik ni izkazal pogoja težko popravljive škode. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pojasnilo, da je očitke glede nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja kot neutemeljene zavrnilo že v okviru presoje tožbe. Z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta tožniku tudi ne bosta kršeni pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva, saj ga bo toženka v primeru razveljavitve odločitve o predaji morala nemudoma ponovno sprejeti (člen 29(3) Uredbe Dublin III). Tožnik prav tako ni izkazal nevarnosti, da bi bil v primeru predaje brez obravnave prošnje odstranjen iz države.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa (zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi, III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Vztraja, da je pogoj težko popravljive škode izkazan. Velika nevarnost je namreč, da mu bosta v Republiki Hrvaški kršeni pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva. Sodišču prve stopnje očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj so hrvaški policisti z njim ravnali zelo grdo. Pritožnik tam ni srečal uradnih oseb in ni podal pravih osebnih podatkov (razen na silo odvzetih prstnih odtisov). Ker v postopku torej ni zavestno in voljno sodeloval, sta mu bili nadalje kršeni pravici do izjave in obveščenosti. Iz člankov, na katere se sklicuje, izhaja, da hrvaški sistem mednarodne zaščite ni varen. Pritožnik je nedvomno izkazal člen 29(3) Uredbe Dublin III in da mu grozi, da bo v primeru predaje brez obravnave prošnje odstranjen iz države.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa je upoštevna škoda, ki je resna in neposredno grozi tožniku, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.2

7. Pritožnik takšno škodo v obravnavani zadevi utemeljuje zlasti s pavšalnimi navedbami, da mu bosta na Hrvaškem kršeni pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva ter da bo brez obravnave prošnje odstranjen iz države. Te navedbe ostajajo na (pre)splošni ravni in brez navedbe podlag za take trditve. Zato se Vrhovno sodišče do njih ne more opredeliti. Nerazumljive pa so pritožbene navedbe o tem, da naj bi pritožnik "izkazal" člen 29(3) Uredbe Dublin III. Slednji se namreč nanaša na situaciji, ko je oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji razveljavljena po tem, ko je bila predaja izvedena. V obravnavanem primeru, ko pritožnikova predaja še ni bila izvedena, tako očitno ni uporabljiv.

8. Pritožnik sodišču prve stopnje nadalje očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejstev, da so hrvaški policisti s pritožnikom (in drugimi prosilci) ravnali zelo grdo ter da pritožnik na Hrvaškem ni srečal uradnih oseb in podal pravih osebnih podatkov. Ob tem pa spregleda, da je eden izmed nosilnih razlogov izpodbijane sodbe in sklepa ugotovitev, da tudi če bi vse navedeno držalo, to (tudi ob upoštevanju člankov, na katere se je skliceval pritožnik) ne pomeni, da je verjetno, da bi bil ta v primeru predaje izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (primerjaj 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa). Tega stališča pa pritožnik v pritožbi ne izpodbija.

9. Glede pritožbenih navedb o sorazmernosti in prizadetosti javne koristi Vrhovno sodišče še dodaja, da je sorazmernost izdanega ukrepa (in v njenem okviru prizadetost javne koristi) upoštevna oziroma se ugotavlja šele, če tožnik izkaže nastanek škode in njeno težko popravljivost.3

10. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 38/2023 z dne 1. 3. 2023 (7. točka obrazložitve). 3 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 173/2022 z dne 14. 9. 2022 (10. točka obrazložitve).