Jedro

Sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da tožnikove trditve o grdem ravnanju hrvaških policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil ob prijetju obravnavan kot tujec v zvezi z nezakonitim vstopom na Hrvaško, in ne kot prosilec. Z drugimi uradnimi osebami na Hrvaškem tožnik ni imel stika, do azilnega doma v Zagrebu pa ni prišel, čeprav ga je hrvaška policija tja napotila.

Izrek

I. Tožba se zavrže v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da izpodbijani ukrep oziroma dejanje tožene stranke predstavlja poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine po 18., 21., 22. in 25. členu Ustave Republike Slovenije.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška), ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 3. 11. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s 3. točko 27. člena Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 2. 10. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena. Tožniku so bili ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da ga je vanjo kot prosilca 18. 9. 2023 vnesla že Hrvaška. Zato je tožena stranka 20. 10. 2023 Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 3. 11. 2023 prejela odgovor, da na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3. Tožena stranka je ob prisotnosti tolmača za arabski jezik tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 13. 11. 2023 opravila osebni razgovor in njegovo vsebino povzela v izpodbijanem sklepu. V nadaljevanju obrazložitve je zavrnila tožnikove izjave, s katerimi je utemeljeval razloge, zakaj se ga ne sme vrniti na Hrvaško.

4. Za toženo stranko je bilo bistveno, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Pri tem je štela kot odločilno, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Poudarila je, da tožnik ni bival v hrvaškem azilnem domu, temveč je po zaključenem policijskem postopku pot takoj nadaljeval proti Sloveniji. Ker zatrjuje, da je bil na Hrvaškem v stiku le s policijo, z drugimi uradnimi osebami pa ne, se njegove izjave o neprimernem ravnanju hrvaških organov lahko nanašajo le na postopanje hrvaške policije. Glede trditev o policijskem nasilju ob prijetju in o nerazumevanju zaradi nepoznavanja hrvaškega jezika, je tožena stranka poudarila, da bo tožnik Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, v katerem mu bo med drugim zagotovljena tudi pravica do tolmača. 5. Ugotovila je, da tožnikove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Četudi je bilo ravnanje hrvaških policistov neprimerno, to še ne pomeni, da mu bodo v primeru predaje Hrvaški kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Sprejele ga bodo uradne osebe hrvaškega ministrstva za notranje zadeve, pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, po prihodu pa bo, če bo izrazil namero za vložitev prošnje, nastanjen v azilni domu. Za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Tožena stranka je poudarila, da ima Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev v to državo članico EU ne more biti sporna.

_Bistvene tožbene trditve_

6. Tožnik s tožbo zahteva odpravo i_z_podbijanega sklepa in odločitev v sporu polne jurisdikcije, podrejeno pa njegovo odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Ugotovi naj se tudi, da je bilo z izdajo izpodbijanega sklepa poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine iz 18., 21., 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do njegove pravnomočnosti in priglaša stroške postopka.

7. V tožbi uvodoma povzema potek upravnega postopka. Opiše pot iz izvorne države do Slovenije in v okviru tega navaja, da ga je po nezakonitem prečkanju bosansko - hrvaške meje hrvaška policija napotila v azilni dom v Zagrebu. Po zaključenem policijskem postopku je skupaj z drugimi odšel na zagrebško železniško postajo, se tam zadrževal en dan, nato pa 18. 9. 2023 pot nadaljeval proti Sloveniji. Zatrjuje, da ga je hrvaška policija večkrat pretepla, mu proti njegovi volji vzela telefon in denar ter ga prisilila k oddaji prstnih odtisov. On ni vedel, kaj se dogaja, saj ni ničesar razumel, hrvaškega jezika ne pozna. Hkrati navaja, da hrvaškim varnostnim organom ni dal svojih pravih podatkov. Meni, da mu v policijskem postopku na Hrvaškem ni bila dana pravica do izjave in obveščenosti, zanika, da bi v policijskem postopku zavestno in voljno sodeloval. 8. Sklicuje se na sodbo UP000236862 in na sodbi Vrhovnega sodišča Up 276/2014 in Up 253/2014, iz katerih izhaja, da mora tožena stranka v primeru, ko prosilec zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti v državi predaje, ki bi zanj lahko pomenile kršitev 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) zaradi pravila o obrnjenem dokaznem bremenu, sama opraviti pregled dejanskega in pravnega stanja na Hrvaškem, in šele nato odločiti o tožnikovi predaji. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj se dopušča nasilje hrvaške policije nad tujci pred podajo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, po podaji namere pa to ni več dovoljeno. Tožnik se sprašuje, od kod toženi stranki gotovost, da do nasilja v azilnem postopku ne bo več prišlo. Meni, da se v tem delu izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. V prid njegovemu stališču govori več spletnih člankov, iz katerih izhaja, da na Hrvaškem policisti s prosilci za mednarodno zaščito ravnajo kot z živalmi, jih tepejo in zlorabljajo. Zato ne drži, da bi imela Hrvaška varen azilni sistem.

_Bistvene trditve tožene stranke_

9. V odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Navaja, da je treba trditve o domnevnem policijskem nasilju presojati v okviru okoliščin, v katerih naj bi prišlo do tega nasilja. Tožnik je namreč povedal, da je hrvaška policija njihovo skupino obravnavala na mejnem območju med Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH) in Hrvaško. Takrat je morala obvladati večjo skupino ljudi, ki je bila nezakonito na njihovem ozemlju, v takem primeru pa se neprijetnim policijskim ukrepom ni mogoče povsem izogniti. Vendar tega ni mogoče šteti kot sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka.

10. V zvezi s tožbenimi trditvami, da na Hrvaškem tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, tožena stranka izpostavlja, da za vzpostavitev odgovornosti Republike Hrvaške zadošča že, da se je tožnik nahajal na ozemlju te države; to pa med strankama ni sporno. Če tožnik tam ne bi izrazil vsaj namere za vložitev prošnje, bi ga hrvaška policija vrnila v BiH, in ga ne bi napotila v azilni dom v Zagrebu. Tako iz registracijskega lista kot tudi iz tožbe namreč izhaja, da je tožnika hrvaška policija napotila v tamkajšnji azilni dom, vendar tja ni odšel, temveč je pot nadaljeval proti Sloveniji.

_Bistvene trditve tožnika v pripravljalni vlogi_

11. Navaja, da so mu lahko na Hrvaškem policisti vzeli tudi njegove osebne dokumente, zato v Sloveniji ni bilo mogoče ugotoviti njegove identitete. Hrvaška policija mu je protipravno odvzela prostost, in mu ni zagotovila tolmačenja, zato tožnik nima nobene garancije, da bo tega deležen v dublinskem postopku. Dodatno se sklicuje na spletna članka, iz katerih je razvidno, da na Hrvaškem prihaja do sistemskih pomanjkljivosti in zlorab migrantov. Navaja, da je psihično nestabilna oseba, ki potrebuje pomoč, zato je treba presoditi ali bi njegova predaja Hrvaški nasprotovala načelu nevračanja.

_Sodna presoja_

12. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Vpogledalo je v spletne članke in poročila, navedene v tožbi in pripravljalni vlogi. Zaslišalo je tožnika.

**K I. točki izreka**

13. Tožnik zatrjuje, da je z opisanim postopanjem hrvaška policija kršila njegove ustavne pravice iz iz 18., 21., 22. in 25. člena Ustave ter da v tem delu ugotovitveni zahtevek presega primarnega. Z izdajo izpodbijanega sklepa mu je tožena stranka že povzročila škodo, z izvršitvijo le-tega pa ga lahko še dodatno oškoduje.

14. Sodišče je štelo, da je tožnik postavil zahtevek predviden v 2. alineji drugega odstavka 33. člena v zvezi s 4. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po tej določbi odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1 je tako mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na voljo drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic in pravnih koristi. Sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 pa je "drugo sodno varstvo" v smislu 4. člena ZUS-1. 15. V konkretni zadevi je bilo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito in o njegovi predaji odgovorni državi članici odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je z izpodbijanim sklepom. Tožnik je imel zato možnost vse morebitne kršitve človekovih (ustavnih) pravic uveljavljati v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 (oz. drugega odstavka 70. člena ZMZ-1) in je z vložitvijo obravnavane tožbe to tudi storil, sodišče pa je tudi sicer dolžno pri sojenju ugotavljati, ali je bilo z izdajo upravnega akta nezakonito poseženo tudi v ustavne pravice posameznika. To pa pomeni, da predpostavke za vodenje subsidiarnega spora niso izpolnjene, saj izpodbijani sklep ni akt, ki bi se lahko izpodbijal s tožbo po 4. členu ZUS-1, ampak ga je možno izpodbijati v okviru rednega upravnega spora v smislu 2. člena ZUS-1 oziroma na podlagi specialnega drugega odstavka 70. člena ZMZ-1. Glede na to je sodišče tožbo zavrglo v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da izpodbijani sklep predstavlja poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine po 18., 21., 22. in 25. členu člena Ustave (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

16. V preostalem delu tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

18. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Po prvem odstavku 3. člena te uredbe države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

19. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti), ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Hrvaška strinjala.

_Glede pridobitve statusa prosilca_

20. Pri ugotavljanju obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje centralni sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu z 9. členom Uredbe (EU) št. 603/20133 (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/20034). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz centralnega sistema Eurodac, če ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

21. V obravnavani zadevi je iz podatkov centralnega sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Tak status prosilca za mednarodno zaščito je lahko pridobil že s samim izkazom namere pri policiji, kljub temu da formalne prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, ampak je to storil šele v Sloveniji.5

22. Na osebnem razgovoru je tožnik dejal, da na Hrvaškem tekom policijskega postopka tolmačenje ni bilo zagotovljeno, da hrvaškega jezika ni razumel in da mu nihče ni ničesar pojasnil. Tam naj bi mu prstne odtise vzeli na silo. Po presoji sodišča ta njegova izjava ni verodostojna. Ni sporno, da tožniku na Hrvaško iz BiH ni uspelo priti takoj. Na osebnem razgovoru je izjavil, da je to poskušal storiti en mesec. Povedal je tudi, da če prstnih odtisov ne bi dal, bi ga vrnili v BiH. Tega si ni želel. Ni pojasnil, kako naj bi ga po prijetju prisilili k oddaji prstnih odtisov; ta njegova trditev ni verjetna, temveč je posplošena in nekonkretizirana, zato jo lahko sodišče le splošno zavrne. Hrvaški varnostni organi so bili tožniku dolžni odvzeti prstne odtise.6

23. Sodišče tudi ne more sprejeti, da tožnik hrvaškega policijskega postopka ni razumel, ker mu ga ni nihče pojasnil in ker mu niso zagotovili tolmačenja. Za postopek obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito je pomembno, da poteka v jeziku, ki ga stranka razume, oziroma za katerega se upravičeno domneva, da ga stranka razume.7

24. Tožnik je na naroku prvič omenil, da je iz dokumenta v hrvaškem jeziku, ki naj bi mu ga izročila hrvaška policija, izhajalo, da mora Hrvaško zapustiti v roku 48 ur. Ni sporno, da tožnik hrvaškega jezika ne razume, zato se z vsebino tega dokumenta ni mogel seznaniti tako, da bi ga sam prebral. Zaslišan ni pojasnil, kako je izvedel, kaj mu ta dokument nalaga, zato sodišče sklepa, da se je s tem lahko seznanil le s pomočjo ustne komunikacije.

25. Glede na to, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da hrvaški policiji ni dal nobenega resničnega podatka o sebi, kaže na to, da je sicer razumel kaj policija želi od njega, vendar ji je kljub temu posredoval napačne osebne podatke. To pa pomeni, da je (1) na hrvaški policijski postaji zadosti razumel postopek, (2) vendar je policiji kljub temu dal neresnične osebne podatke. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je tožnik na Hrvaškem povedal enako ime in priimek kot kasneje v Sloveniji8 ter isti dan in mesec rojstva (...), spremenil je le letnico rojstva9. Glede na to, da je na osebnem razgovoru priznal, da je na Hrvaškem dal napačne osebne podatke (ki so v veliki meri enaki podatkom, ki jih je dal v Republiki Sloveniji), se postavlja upravičen dvom v verodostojnost podatkov, s katerimi razpolagajo slovenski pristojni organi. V vsakem primeru pa je tožnikovo zavestno posredovanje neresničnih podatkov na Hrvaškem močno omajalo njegovo splošno kredibilnost v tem postopku.

26. Tudi sicer je tožnikov opis poteka dogodkov malo verjeten, saj ni logično, da bi ga Hrvaška v centralni sistem Eurodac zavedla kot prosilca, če tam ne bi (vsaj ustno) zaprosil za mednarodno zaščito, oziroma v zvezi s tem izrazil namere. Poleg tega iz policijske depeše, registracijskega lista in celo tožbe izhaja, da ga je hrvaška policija po zaključnem policijskem postopku napotila v azilni dom v Zagrebu, česar gotovo ne bi storila, če na Hrvaškem ne bi zaprosil za mednarodno zaščito ali vsaj izrazil namere v zvezi s tem. Zato tožbene navedbe, da tožnik v policijskem postopku na Hrvaškem ni voljno in zavestno sodeloval, niso utemeljene.

27. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.10 _Glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom_

28. Tožnik izpodbija tudi stališče, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU,11 država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

29. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,12 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.13 Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.14

30. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejeli stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.15

31. V obravnavani zadevi je sporno, ali zaradi obravnave tožnika na Hrvaškem obstaja ovira za njegovo predajo Hrvaški na podlagi uredbe Dublin III. O tožbenih trditvah, da naj bi policija tožniku prisilno odvzela prstne odtise, se je sodišče že izreklo. Tožnik je na osebnem razgovoru tudi izjavil, da so ga policisti na Hrvaškem pretepli in mu proti njegovi volji odvzeli mobitel in denar. Te izjave niti takrat niti v tožbi ni konkretiziral, na glavni obravnavi pa je o tem izpovedal drugače. Sprva je dejal, da so ga na Hrvaškem fizično napadli, na izrecno vprašanje, kako so ga napadli in kakšne poškodbe je pri tem utrpel, pa je izjavil, da mu niso nudili ustrezne hrane, oblačil in zdravniške oskrbe. Po presoji sodišča tožnikove izjave o nasilju na Hrvaškem niso niti konsistentne niti prepričljive, zato jih ni moglo sprejeti kot verodostojnih. Tožnik namreč prej v postopku ni nikoli omenil, da na Hrvaškem ni prejel ustrezne oskrbe, govoril je le o fizičnem nasilju (pretepanju), ki pa ga na zaslišanju ni niti omenil. Nasprotno, iz njegovega zaslišanja ne izhaja, da bi bil na Hrvaškem deležen fizičnega nasilja. Tožnik je na naroku tudi izjavil, da naj bi mu hrvaška policija uničila mobitel in oblačila, drugih stvari pa ne, ker jih ni imel. Predhodno je v upravnem postopku povedal drugače - dejal je, da so mu odvzeli mobitel in denar. Zaslišan tožnik ni trdil, da bi mu na Hrvaškem odvzeli denar; dejal je, da razen mobitela in oblačil ni imel ničesar drugega.

32. Sodišče ugotavlja, da iz tožnikovih navedb tudi ni razvidno, kdaj naj bi na Hrvaškem do kakršnegakoli nasilja prišlo (ob prijetju, med policijskim postopkom ali po tem). Zgoraj je že pojasnjeno, zakaj je tožnikova splošna verodostojnost v tem postopku omajana. V prid taki oceni kaže tudi nekonsistentnost njegovih izjav v zvezi z dogajanjem po zaključenem policijskem postopku na Hrvaškem. Iz policijske depeše z dne 18. 9. 2023 je razvidno, da naj bi ga hrvaška policija napotila v azilni dom v Zagrebu; tožnik naj bi v mesto prispel z avtobusom, se nato odpravil na zagrebško železniško postajo in od tam 18. 9. 2023 nadaljeval pot proti Sloveniji. To je bilo torej istega dne, ko ga je hrvaška policija evidentirala kot prosilca za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru pa je tožnik izjavo v zvezi s tem brez pojasnila spremenil. Dejal je, da naj bi ga hrvaški varnostni organi odpeljali na železniško postajo v bližini slovenske meje. Hrvaška policija ga je prijela v nedeljo, pot proti Sloveniji pa naj bi nadaljeval v ponedeljek. Glede na podatke v upravnem spisu (slovenska policija je tožnika prijela istega dne (18. 9. 2023) ob 20.45 uri, ko je bil na Hrvaškem registriran kot prosilec), tožnikove izjave v zvezi z dogajanjem po zaključenem policijskem postopku niso prepričljive.

33. Tožnik posplošeno navaja, da so mu na Hrvaškem protipravno odvzeli prostost. Ker teh trditev niti v upravnem postopku niti na naroku ni konkretiziral, jih je sodišče zavrnilo kot splošne in neizkazane.

34. Sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da tožnikove trditve o grdem ravnanju hrvaških policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil ob prijetju obravnavan kot tujec v zvezi z nezakonitim vstopom na Hrvaško, in ne kot prosilec. Z drugimi uradnimi osebami na Hrvaškem tožnik ni imel stika, do azilnega doma v Zagrebu pa ni prišel, čeprav ga je hrvaška policija tja napotila.

35. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pravilno navedla, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede na stališče Vrhovnega sodišča v eni zadnjih sodb I Up 256/2023 z dne 11. 12. 2023 (8. točka obrazložitve) so zato za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).

36. Glede na tožbene navedbe naj bi hrvaška policija tožniku izročila dokument, ki ga ni razumel. Predal naj bi ga slovenski policiji, vendar to po presoji sodišča ni verjetno. Njegove neverodostojne in neprepričljive izjave glede zatrjevanega policijskega nasilja in neprimernega ravnanja hrvaških varnostnih organov vzbujajo dvom tudi v verodostojnost njegovih ostalih izjav. Poleg tega iz policijske depeše z dne 18. 9. 2023 izhaja, da tožnik ob prijetju pri sebi ni imel nobenih dokumentov.

37. Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da je pri presoji ovir za predajo Hrvaški bistveno, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.16 Ravnanje hrvaških organov pri vstopu v državo in pri zagotavljanju dostopa do azilnega postopka je sicer del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar je treba domnevo o varnosti druge države presojati v vsakem individualnem primeru. Nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja, je treba presojati ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo. Tožnik v obravnavani zadevi ni zatrjeval in dokazal, da bi se mu karkoli neprijetnega zgodilo po tem, ko je na Hrvaškem pridobil status prosilca (torej po odvzemu prstnih odtisov in vnosu v evidenco Eurodac pod št. "1"). S pavšalnim navajanjem v pripravljalni vlogi, da je (1) psihično nestabilna oseba, ki potrebuje pomoč, in da je (2) zato treba presoditi ali bi njegova predaja Hrvaški nasprotovala načelu nevračanja, pa trditvenemu bremenu ni zadostil. 38. Po presoji sodišča v konkretnem primeru niso utemeljene tožbene navedbe o obrnjenem dokaznem bremenu, skladno s katerim bi bila tožena stranka dolžna sama raziskati pravno in dejansko stanje in šele nato odločiti o zadevi. Tožena stranka tožnikovih izjav glede ravnanja hrvaške policije utemeljeno ni sprejela kot verodostojnih, tej oceni pa se iz zgoraj navedenih razlogov pridružuje tudi sodišče. Iz tožnikovih izjav je očitno, da jih je spreminjal in dodajal nove elemente zgodbe. Neverodostojnih izjav ni treba preverjati z informacijami o Republiki Hrvaški in s poročili mednarodnih organizacij. Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijanem sklepu bo tožnik, če bo to želel, v okviru t.i. dublinskega postopka lahko ponovno zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in tako užival vse pravice prosilca. Zato tožnikovo sklicevanje na sodbi Vrhovnega sodišča Up 276/2014 in I Up 253/2014 ni pravilno. Sodba in sklep tega sodišča I U 344/2019 (v tožbi navedena kot UP00023686) pa nista relevantna, saj je bilo v tistem primeru obravnavano drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na predajo tožnika v Bolgarijo zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema.

39. Četudi bi bile njegove trditve o postopanju hrvaške policije v policijskem postopku resnične, skupaj z omenjenimi poročili mednarodnih organizacij, različnimi članki v posameznih primerih, ne bi mogle izkazovati tehtnih razlogov niti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

40. Sodišče pripominja, da se tudi sicer spletni članki in mednarodna poročila, na katere se posplošeno sklicuje tožnik, v pretežni meri nanašajo na t.i. pushback postopke in na neodločanje o podanih prošnjah za mednarodno zaščito. Iz navedenih dokumentov pa ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo Hrvaška tožnika, ki bo predan v dublinskem postopku, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje (če se bo to odločil ponovno vložiti) in ga bo izpostavila ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju.

41. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu izpostavila, da prosilci, ki so Hrvaški predani iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in pri materialnih pogojih za sprejem nimajo težav. Dovolj razumljivo je obrazložila, zakaj ni sledila tožnikovim navedbam o policijskem nasilju in zatrjevanih sistemskih pomanjkljivostih na Hrvaškem. Kot že pojasnjeno, ji iz navedenega razloga ji ni bilo potrebno pridobiti informacij o stanju v tej državi.

42. Tožena stranka je pravilno poudarila, da tožnika ob predaji Hrvaški ne bo obravnavala hrvaška policija, temveč hrvaški organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. V dublinskem postopku bo imel zagotovljene različne pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja. Morebitnih drugih (osebnih) okoliščin, zaradi katerih bi bil prav tožnik deležen nečloveškega ravnanja, zaradi česar bi morala tožena stranka od Hrvaške pred predajo pridobiti posebna zagotovila, pa tožnik ni zatrjeval. 43. Po presoji sodišča je obrazložitev izpodbijanega sklepa skladna z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in ne predstavlja kršitev tožnikovih ustavnih pravic iz 18. člena (prepoved mučenja), 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva ), 22. člena (enako varstvo pravic) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave. Odločitev tožene stranke je po presoji sodišča zakonita in pravilna, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K III. točki izreka**

44. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

45. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

46. Tožnik navaja, da ravnanje policije na Hrvaškem absolutno zadostuje kriteriju verjetno nastale nepopravljive škode, kar preprečuje njegovo predajo navedeni državi. Z izdajo začasne odredbe javna korist oziroma korist tožene stranke ne bi bila prizadeta.

47. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, zato za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1. Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz sodbe SEU v zadevi Ghezelbash, C-63/15, z dne 7. 6. 2016 (59. točka obrazložitve) glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republike Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen.

48. Sodišče je že v okviru presoje tožbe kot neutemeljene zavrnilo tožnikove navedbe glede nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja zaradi sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem. Zato tožnik težko popravljive škode s temi navedbami ne more utemeljiti. Z izvršitvijo izpodbijanega akta pa tožniku tudi ne bo kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva ali pravnega sredstva. Uredba Dublin III v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Hrvaški, bi ga v takem primeru Hrvaška torej ponovno vrnila Sloveniji.17 Tožnik pa tudi ni izkazal nevarnosti, da bi bili prosilci, ki so vrnjeni Hrvaški, in tam nato vložijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, brez obravnave njihove prošnje odstranjeni iz države.

49. Ker tožnik ni izkazal nevarnosti nastanka težko popravljive škode, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba Dublin III. 2 Opomba sodišča: gre za sodbo tega sodišča I U 334/2019 z dne 26. 2. 2019, s katero je bilo ugodeno tožbi zoper odločitev tožene stranke o predaji prosilca (tožnika) Bolgariji kot odgovorni državi članici. 3 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev; v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013) 4 Uredba komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) No 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države. 5 Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023, 12. točka obrazložitve, in sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Bundesrepublik Deutschland proti SE, C-768/19, z dne 9. 9. 2021, 48. in 49. točka obrazložitve. 6 Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 194/2023 z dne 11. 10. 2023. 7 Glej točko (a) prvega odstavka 12. člena Direktive št. 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), v nadaljevanju Procesna direktiva II. 8 Hrvaški in slovenski varnostni organi so sicer nekoliko drugače zapisali njegovo ime in priimek, ki pa se v obeh primer izgovori enako oziroma zelo podobno. Na Hrvaškem in na slovenski policijski postaji ob prijetju se je predstavil kot A. A. (prim. podatke v odgovoru Hrvaške z dne 3. 11. 2023 in policijsko depešo z dne 18. 9. 2023 ter registracijski list z 18. 9. 2023), v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru pa kot B. B. 9 Na Hrvaškem in na slovenski policiji ob prijetju je dejal, da je rojen leta 2000, ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru pa je kot letnico rojstva navedel 1995. 10 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023, 10. točka obrazložitve. 11 Člen 4 Listine EU določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. 12 Primerjaj sodbo SEU v združenih zadevah N.S. in drugi, C-411/10 in C-493/10, z dne 21. 12. 2011, 85. točka obrazložitve. 13 Prav tam, 88. točka obrazložitve. 14 Prav tam, 94. točka obrazložitve. 15 Tako Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023, 11. točka obrazložitve. 16 Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023. 17 Tudi Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja težko popravljiva škoda že zato, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije. Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, 19. točka obrazložitve.