Jedro

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor in uveljavljanje samega ugovora ni omejeno z določbo 286. člena ZPP. Vendar pa je potrebno dejstva, ki so v konkretnem primeru relevantna za presojo tovrstnega ugovora navesti pravočasno torej v skladu s 286. členom ZPP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Četrta tožnica in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna četrti tožnici plačati znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2007 dalje do plačila, v roku 15 dni in vsem tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 3.3369,23 EUR v roku 15 dni od prejema prvostopenjske sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka). V presežku do vtoževanega zneska je tožbeni zahtevek četrte tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter presežek vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, zavrnilo (drugi odstavek izreka).

2. Zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje se pravočasno, po pooblaščencu pritožuje četrta tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 340. členom ZPP. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo škodo, ki jo je utrpela četrta tožnica in jo prenizko ovrednotilo ter posledično neutemeljeno delno zavrnilo njen tožbeni zahtevek v znesku 2.800,00 EUR s pripadki. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku četrte tožnice v celoti ugodi, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

3. Zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo in ni sledilo ugovoru zastaranja odškodninske terjatve. O materialnopravnem ugovoru zastaranja bi moralo odločiti in posledično tožbeni zahtevek četrte tožnice zavrniti, saj so bila vsa dejstva potrebna za presojo ugovora podana pravočasno, v skladu z določbo 286. člena ZPP, pri tem pa poudarja, da so tožniki sami v tožbi navedli, da je takšno stanje trajalo v tem obsegu že zadnjih pet let in so zahtevali plačilo odškodnine za obdobje zadnjih pet let ter za bodoče obdobje. Ocenjuje, da za začetek teka zastaralnega roka ne more biti odločilno dejstvo, kdaj je četrta tožnica zvedela za rezultate meritev, ampak objektivno dejstvo, da hrup, ki presega mejno vrednost, še bolj pa hrup, ki presega kritično vrednost pri vsakem običajnem človeku povzroča nevšečnosti takšne intenzitete, da mu povzročajo duševne bolečine in v konkretnem primeru so bile mejne in celo kritične vrednosti hrupa presežene že v letu 2001. Meni, da je četrta tožnica tudi ves čas vedela za povzročitelja škode, saj je splošno znano dejstvo, da so tovrstne ceste v državni lasti. Glede na to, da so bile kritične vrednosti presežene že v letu 2001, pa je potekel tudi objektivni zastaralni rok. Podrejeno izpodbija višini četrti tožnici prisojene odškodnine in poudarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri premalo upoštevalo dejstvo, da je četrta tožnica v primerjavi z ostalimi družinskimi člani, katerim je že bila dosojena odškodnina z sodbo Okrajnega sodišča v P 376/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v z dne in sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne , doma prebivala le do 1. 10. 2007, torej le 43 mesecev, od takrat naprej pa zgolj ob vikendih. Toženka izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje tožnikom neupravičeno priznalo štirikrat po 400 točk (namesto le enkrat 400 točk) za predpravdne zahtevke, tožbe in prve pripravljalne vloge, čeprav z njimi člani iste družine, ki so živeli v enakih okoliščinah zahtevajo plačilo odškodnine na isti pravni podlagi, razlika med njimi je le v subjektivnih okoliščinah glede trajanja izpostavljenosti hrupu. Neutemeljeno pa jim je po oceni toženke priznalo tudi določene nepotrebne pripravljalne vloge in toženki za njeno šesto pripravljalno vlogo nepravilno priznalo zgolj 20 točk, namesto 350 točk. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek četrte tožnice zavrne in ji naloži v plačilo toženkine pravdne stroške. Podrejeno pa predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da prisojeno odškodnino ustrezno zniža in posledično tudi prisojene pravdne stroške. Predlaga, da se toženkini pritožbeni stroški naložijo v nerazdelno plačilo tožnikom.

4. Pritožbi tožeče in tožene stranke nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Ker je toženka le pavšalno uveljavljala tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga v svojih pritožbenih navedbah ni konkretizirala, se je sodišče druge stopnje omejilo zgolj na preizkus obstoja po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (iz 1., 2., 3., 6., 7., 11 točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pri tem je zaključilo, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno in popolnoma razjasnilo relevantne dejanske okoliščine in ob pravilni uporabi materialnega prava dosodilo pravično denarno odškodnino četrti tožnici ter ustrezno odločilo o stroških pravdnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede temelja odškodninskega zahtevka in višine odmerjene odškodnine. V zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja naslednje:

7. Ugovor sukcesivnega zastaranja in posledično zavrnitve tožbenega zahtevka, ki ga je v pritožbi ponovno podala toženka, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno sledilo ugovoru toženke, ki ga je ta podala v vlogi 24. 4. 2007, s katerim je ugovarjala, da tovrstni zahtevki zastarajo v roku 3 let in zato tožniki ne morejo biti upravičeni do odškodnine za celotno obdobje 5 let pred vložitvijo tožbe, kakor so bili oblikovani njihovi tožbeni zahtevki. Toženkinega ugovora sukcesivnega zastaranja pa zaradi ocene, da je toženka odločilna dejstva za obravnavo ugovora navedla prepozno, torej v nasprotju z določbo 286. člena ZPP, ni obravnavalo. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor in uveljavljanje samega ugovora ni omejeno z določbo 286. člena ZPP. Vendar pa je potrebno dejstva, ki so v konkretnem primeru relevantna za presojo tovrstnega ugovora navesti pravočasno torej v skladu s 286. členom ZPP. V pripravljalni vlogi z dne 3. 7. 2007 je toženka zgolj na kratko navedla teoretično stališče, da rok za zastaranje sukcesivno nastajajoče škode začne teči, ko oškodovanec zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja ter da je pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Nato je toženka v pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2008 zgolj z pavšalnimi navedbami vztrajala pri ugovoru zastaranja za bodočo škodo in za zamudne obresti. V nobeni od teh vlog toženka ni podala dejstev o tem, na čem v konkretnem primeru temelji njen ugovor, torej zakaj ocenjuje, da so tožniki prepozni z uveljavljanjem prve sukcesivno nastale škode in posledično vseh ostalih, kdaj so po njeni oceni izvedeli za nastanek bodoče in to pravno priznane škode ter za povzročitelja. Ker je toženka tovrstne navedbe podala šele v prvi pripravljalni vlogi v novem sojenju (sicer je to bila njena peta pripravljalna vloga ) dne 18. 10. 2010, kjer je navedla vsa potrebna dejstva, potrebna za obravnavo ugovora zastaranja sukcesivno nastajajoče škode (subjektivnega in objektivnega), za katera ni mogoče reči, da predstavljajo le konkretizacije predhodno podanih dejstev v tej smeri, ker takšna dejstva prej sploh niso bila podana, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot prepozne in podane v nasprotju z določbo 286. člena ZPP, zaradi česar je tovrstni ugovor zastaranja pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče druge stopnje sicer soglaša s pritožbenim stališčem toženke, da mora sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zastaranja presojati vsa dejstva (in dokaze), ki so bila v postopku na prvi stopnji podana v skladu z določbo 286. člena ZPP, ne glede na to katera stranka jih je navajala. Vendar pa navedbe tožnikov v tožbi, da je takšno stanje trajalo že zadnjih 5 let, na katere se sklicuje toženka v pritožbi, nikakor ne predstavljajo navedbe vseh okoliščin, ki so potrebne za presojo ugovora zastaranja, saj iz njih ne izhaja, da je točno pred petimi leti nastopil trenutek, ko so tožniki (tudi četrta tožnica) zvedeli za nastanek škode, da so takrat zvedeli, da je škoda, ki jim nastaja pravno priznana, torej, da hrup presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter, da so takrat zvedeli za tistega, ki jo je povzročil oziroma je odgovoren za njeno povzročitev. Nenazadnje so tožniki (tudi četrta tožnica) v postopku (četrta tožnica v prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 4. 2007) zatrjevali, da je obseg tovornega prometa začel naraščati po letu 2002 in se je do leta 2006 povečal za skoraj 300 %. O tem, kdaj konkretno je začel ogrožati zdravje tožnikov, se tožniki v postopku niso mogli izrecno izjasniti, saj je dejanske trditve v zvezi s sicer pravočasno podanim (materialnim) ugovorom zastaranja tožena stranka podala prepozno, s tem pa so bili prekludirani tudi tožniki. Zato je sodišče druge stopnje pritožbena izvajanja toženke v zvezi z uveljavljanjem ugovora zastaranja, ki v pretežnem obsegu predstavljajo ponavljanje prepoznih toženkinih navedb iz njene vloge z dne 18. 10. 2010 ter njihovo še kasnejšo podrobnejšo izpeljavo, zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Četrti tožnici je bila prisojena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v njeno pravico do zdravega življenjskega okolja. Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavna pravica, urejena v 72. členu Ustave RS. Zakonsko ureditev odškodninske odgovornosti zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja predstavlja določba tretjega odstavka 133. člena OZ, ki opredeljuje mejo med pravno priznano in nepriznano škodo, in sicer, da je mogoče v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Zaradi imisije hrupa nad tolerančno mejo, je četrta tožnica nedvomno trpela psihično nelagodje, saj so se motnje spanja in nenaspanost, odražale navzven v obliki nespočitosti in razdražljivosti ter nezbranosti pri pouku. Četrta tožnica je tudi večkrat čutila glavobole in je imela težave pri učenju. Motena pa je bila tudi v svojem prostem času, in sicer pri normalni komunikaciji, pri gledanju televizije in poslušanju radia, itd. Zaradi takšnega psihičnega neugodja je četrta tožnica duševno trpela, zato česar ji je sodišče prve stopnje v skladu z določbo179. člena OZ utemeljeno odmerilo denarno odškodnino, na odmero katere pa je vplivalo trajanje in intenziteta njenih duševnih bolečin.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je cesta G1-3/366, ob kateri živi četrta tožnica, uvrščala med izredno hrupne cestne odseke in da je večstanovanjski objekt, v katerem prebiva četrta tožnica od te ceste oddaljen okrog 2 metra. V upoštevnem obdobju od začetka leta 2004 in v letu 2005 so bile presežene kritične vrednosti dnevnega in nočnega hrupa, v letih 2006 do 2008 pa so bile presežene že kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč ter nočnega hrupa. Promet je bil med tednom izrazit 24 ur na dan, v nekoliko manjši meri le ob vikendih, praznikih in dela prostih dnevih, zaradi Odredbe o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji. Četrta tožnica, ki je v obdobju 43 mesecev, ko je bivala doma izpostavljena prekomernemu hrupu, je bila dnevno zaradi obiskovanja šole od doma odsotna od 7 ure zjutraj do 12.30 ure. V obdobju naslednjih 13 mesecev, ko je študirala na Visoki šoli za turizem v Portorožu je bila od doma odsotna od ponedeljka do četrtka, petke in vikende pa je preživljala doma. Četrta tožnica je trpela zaradi motenj spanja, nespočitosti, razdražljivosti, čutila je glavobole, v šoli je bila nezbrana, moteno je bilo njeno učenje, motena je bila komunikacija ter gledanje televizije in poslušanje radija. Četrta tožnica pa še danes čuti posledice v obliki živčnosti. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah odškodnina, ki je bila četrti tožnici odmerjena v znesku 4.000,00 EUR, predstavlja pravično denarno odškodnino in je primerljiva z odmerjenih odškodninami v podobnih zadevah. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tako subjektivni kriterij, po katerem so relevantne individualne značilnosti vsakega konkretnega primera nepremoženjske škode, pa tudi objektivni kriterij odmere zadoščenja, ki se izraža v razponih denarnih odškodnin, ki jih sodišča priznavajo oškodovancem za primerljive nepremoženjske škode. Toženkine pritožbene navedbe, da je četrti tožnici odmerjena odškodnina previsoka, zlasti ob primerjavi z odškodninami, ki so bile odmerjene v isti zadevi drugi tožnici in tretjemu tožniku, niso utemeljene. Odškodnina odmerjena četrti tožnica je nižja od odškodnine, odmerjene drugi tožnici (prisojeno ji je bilo 4.200,00 EUR), pri tem je bila druga tožnica izpostavljena prekomernemu hrupu dnevno v obdobju 56 mesecev, vendar je bila tudi dnevno odsotna v trajanju 10 ur. Medtem ko v primerjavi s tretjim tožnikom, ki mu je bila prav tako dosojena odškodnina v višini 4.200,00 EUR, ne gre pozabiti, da je bila četrta tožnica v obravnavanem obdobju dijakinja, opravljala je poklicno maturo, nato pa je postala študentka, za katero je bilo v tem obdobju zelo pomembno, da bi se lahko naspala in bi se lahko normalno učila, saj se je to odražalo tudi na njeni zbranosti in učinkovitosti v šoli. Sodišče druge stopnje zato kot neutemeljeno zavrača pritožbeno izvajanje toženke v zvezi z znižanjem odmerjene odškodnine, kot tudi pritožbena prizadevanja četrte tožnice po njenem zvišanju.

10. Toženka v pritožbi neutemeljeno graja tudi odmero pravdnih stroškov. Njene pritožbene navedbe, da so bili potrebni samo stroški za tožbo, prvo pripravljalno vlogo, pripravljalno vlogo, s katero so se tožniki opredelili do izvedenskega mnenja ter pripravljalno vlogo, ki je bila odgovor na vlogo toženke z dne 18.10.2010, medtem ko vse ostale vloge tožnikov za pravdo niso bile potrebne, saj so tožniki v njih le ponavljali že povedano in razpravljali o nebistvenih vprašanjih, niso utemeljene. Poleg tega pa so takšna pritožbena izvajanja povsem nekonkretizirana in jih sodišče druge stopnje zaradi njihove neobrazloženosti ne more preizkusiti. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikom, kot tudi toženki do združitve postopkov priznalo stroške za vsak predpravdni zahtevek, tožbo, odgovor na tožbo in vsaki stranki prvo pripravljalno vlogo, je pravilna. Tožniki namreč niso enotni sosporniki, zaradi česar imajo, ne glede na to, da so člani iste družine, pravico samostojno vložiti tožbo in so upravičeni tudi do povrnitve takšnih, za pravdo potrebnih stroškov. Nekonkretizirana pa je tudi pritožbena graja toženke, da bi ji sodišče prve stopnje za šesto pripravljalno vlogo moralo priznati 350 točk, namesto priznanih 20 točk, ker pri tem ne pojasni zakaj je po svoji oceni upravičena do povrnitve stroškov v višini 350 točk za navedeno vlogo. Sodišče druge stopnje utemeljenosti takšne nekonkretizirane trditve zato ni moglo preizkusiti.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo četrte tožnice in pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Četrta tožnica in toženka s pritožbama nista uspeli zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe.