Jedro

Tudi za predmetno zadevo velja, da ima leasing pogodba močne elemente prodajne pogodbe, saj navedena pogodbena določila predpostavljajo prenos lastninske pravice na predmetu leasinga po plačilu zadnjega obroka leasinga. Posledično je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago pravilno uporabilo pravila o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice, določena v 520. do 526. členu OZ. Pritožbene navedbe glede tega, da naj bi bilo lastništvo vozila med strankama nesporno (kar sicer ne drži), vpisa lastništva v prometno dovoljenje in register motornih vozil, kot tudi glede (ne)izdaje potrdila o poplačilu leasinga, ki naj bi izkazovale lastništvo tožeče stranke, se tako izkažejo za neutemeljene. Višje sodišče v zvezi s tem opozarja še na določilo sedmega odstavka 29. člena Zakona o potrošniških kreditih, ki določa, da, kadar se proti zakupodajalcu, ki je s potrošnikom sklenil pogodbo o finančnem zakupu, na predlog upnika uvede postopek izvršbe na predmet zakupa, se izvršba na tak predmet šteje za nedopustno, iz česar je, argumentum a contrario, moč sklepati o dopustnosti izvršbe zoper potrošnika (leasingojemalca).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem se ugotovi, da je izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo osebnega vozila znamke Citroen, tip Berlingo, 1,6 HDI, reg. št. ..., ki teče v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Sevnici opr. št. I 87/2019 na predlog tožene stranke zoper A., d. o. o., in A. A. nedopustna in se zato v tem delu izvršilna dejanja razveljavijo ter izvršilni postopek ustavi, kakor tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti po sodišču odmerjene stroške tega postopka (I. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 762,12 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka sodbe).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Pravna podlaga za odločanje v predmetni zadevi so vsakokratna določila pogodbe o finančnem leasingu s pripadajočimi splošnimi pogoji, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev v celoti oprlo na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo prodajo na obroke s pridržkom lastninske pravice. Tožeča stranka je z leasingojemalko A. A. sklenila pogodbo o finančnem leasingu, kar jasno izhaja iz samega naslova pogodbe, vsebina pogodbe je razvidna iz njenega zapisa, posledično pa tudi njena pravna narava. Tudi iz firme tožeče stranke jasno izhaja, da se ukvarja s storitvami leasinga. Stranki nista sklenili pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice, gre za dve različni pogodbi, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na pomanjkanju obličnosti sklenjene pogodbe, zmotna in predstavlja napačno uporabo materialnega prava. Odločitev grobo posega v utečeno poslovanje leasing podjetij in ogroža pravno varnost.

3.Izpodbijana sodba predstavlja tudi sodbo presenečenja. Tožena stranka tekom postopka ni oporekala dejstvu, da je tožeča stranka, kot leasingodajalec, lastnica zarubljenega vozila, navajala je, da ima leasingojemalec po plačilu vseh pogodbenih obveznosti pravico do od leasingodajalca zahtevati izdajo listine, na podlagi katere bo možen prenos lastništva na vozilu iz leasingodajalca na leasingojemalca. Sklicevala se je na pričakovalno pravico oziroma lastninsko pravico v pričakovanju, ki je kot premoženjska pravica lahko predmet izvršbe. Tožena stranka zahteve po notarski overitvi podpisa s strani leasingojemalca nikoli ni zatrjevala. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je lastnica zarubljenega vozila vse do popolnega poplačila pogodbenih obveznosti, kar izhaja iz pogodbe o finančnem leasingu in prometnega dovoljenja. Lastništvo na zarubljenem vozilu pa preprečuje izvršbo, kar je bistvenega pomena za predmetni postopek. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi drugega odstavka 520. člena OZ. Tožeči stranki je bila onemogočena pravica, da bi se opredelila do takega stališča, saj tekom postopka ni bilo trditev, ki bi tožeči stranki oporekale lastništvo na vozilu in o zahtevani obličnosti za pridržek lastninske pravice v primeru leasing pogodbe. Sodba predstavlja prvi primer v sodni praksi, saj v celoti odstopa od ustaljenega stališča, da je leasing pogodba inominantni kontrakt, poglavitni pravni vir takšne pogodbe pa je zapis njenih določil. Tožeča stranka kljub potrebni skrbnosti ni mogla pričakovati zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja obličnosti leasing pogodbe. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, sodba pa je obremenjena s kršitvami določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

4.Glede na to, da sta tožeča stranka in dolžnica sklenili pogodbo o finančnem leasingu, njun namen pa ni bila sklenitev prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice, na kar kaže že sam naslov pogodbe, pravne podlage za odločitev v predmetni zadevi nikakor ne morejo predstavljati določila OZ, ki urejajo prodajo s pridržkom lastninske pravice. Skladno z leasing pogodbo in splošnimi pogoji je leasingodajalec lastnik predmeta leasinga ves čas trajanja pogodbenega razmerja in vsaj do poplačila vseh pogodbenih obveznosti s strani leasingojemalca. Med strankama tudi ni sporno, da je tožeča stranka lastnica vozila in kot taka tudi vpisana v prometno dovoljenje, ki je javna listina. Ne gre spregledati, da Zakon o motornih vozilih v drugem odstavku 28. člena razlikuje pogodbo o finančnem leasingu od prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice, saj določa, da se vozilo iz pogodbe o leasingu ali iz pogodbe o zakupu ali prodaje s pridržkom lastninske pravice lahko registrira na uporabnika vozila, če da lastnik vozila pisno soglasje. Prometno dovoljenje je javna listina, ki izkazuje lastništvo osebe, ki je v njem navedena kot lastnik. Tožena stranka ni izpodbijala lastništva, zato so zaključki sodišča prve stopnje, da ima dolžnica, ki je izrecno navedena kot uporabnik vozila, položaj domnevnega lastnika, povsem zgrešena. Prav tako je zgrešeno stališče, da tožeča stranka nima pravice, ki bi preprečevala izvršbo. Lastninska pravica na zarubljenem predmetu je pravica, ki preprečuje izvršbo na ta predmet. Poleg vsega navedenega je tožeča stranka kot lastnica vozila vpisana tudi v registru motornih vozil, ki je javna evidenca. Zakon o motornih vozilih v petem odstavku 32. člena določa tudi, da se sprememba lastništva dokazuje tudi s potrdilom o poplačilu leasinga. Takega potrdila tožeča stranka ni izdala.

5.Tožena stranka se je v svojih navedbah opirala le na pričakovalno pravico in pri citiranju odločb Vrhovnega sodišča navedla, da v primeru, ko pogodba o finančnem leasingu vsebuje klavzulo, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca, bodisi klavzulo, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa, prevzame tudi značilnosti prodajne pogodbe in v tem kontekstu omenila prodajo s pridržkom lastninske pravice, kar pa ne pomeni, da sta si bili stranki enotni v navedbah glede najema avta s prodajo na obroke. Kot je tožena stranka sama navedla, se je na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) sklicevala z namenom razlage pravne narave pričakovalne pravice in ne z namenom uporabe določb o pridržku lastninske pravice v primeru sklenjene pogodbe o finančnem leasingu. Tožena stranka je zgolj izhajala iz domneve, da dolžnica redno izpolnjuje pogodbene obveznosti, zaradi česar bi utemeljeno pričakovala, da bo postala lastnica vozila, ki je predmet leasinga. Obe stranki sta si bili enotni, da so pravni vir za odločitev sodišča pogodbena določila sklenjene leasing pogodbe s pripadajočimi splošnimi pogoji.

6.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Pritožbena trditev, da za tožečo stranko izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, ne more držati. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo predstavilo svoje, od tožeče stranke drugačno, pravno naziranje in se sklicevala na določbe OZ. Prav tako je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 4. 11. 2022 (list. št. 24) sprejelo program vodenja postopka, v okviru katerega je v 1. točki zapisalo, da se za razsojo uporabijo pogodbena določila sklenjene pogodbe o finančnem leasingu in določbe OZ glede prodaje na obroke in o prodaji z lastninskim pridržkom. Pritožbene navedbe, da je bila tožeči stranki onemogočena pravica, da bi se opredelila do takega stališča, tako ne držijo. Prav tako ni res, kot bo predstavljeno v nadaljevanju, da izpodbijana sodba predstavlja prvi primer v sodni praksi, saj v celoti odstopa od ustaljenega stališča, da je leasing pogodba inominantni kontrakt, poglavitni pravni vir takšne pogodbe pa je zapis njenih določil.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Razlogi za odločitev, ki jih je sodišče prve stopnje argumentiralo predstavilo, zato se jim višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti pridružuje, so skladni s sodno prakso VSRS. To je v sodbi II Ips 131/2018 med drugim pojasnilo, "da gre pri pogodbi o leasingu pravno gledano za inominatno pogodbo civilnega prava, za katero uporabljamo pravila, ki veljajo za klasične nominatne pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. V pogodbah o finančnem leasingu, ki se pojavljajo v vrstah različic, se prepletajo elementi najemne in prodajne pogodbe. Pri presoji pravne narave konkretne pogodbe je zato ob upoštevanju tipološke pogodbene svobode treba izhajati iz dogovora strank v konkretnem pogodbenem razmerju." V nadaljevanju obrazložitve je navedlo: "Obravnavana leasing pogodba nedvomno vsebuje elemente najemne pogodbe, ki se kažejo v dogovoru, da je dajalec lesinga za določen čas prepustil predmet najema tožniku v uporabo in za to dobival plačilo; vendar pa na drugi strani, upoštevaje prej citirano sodno prakso, kaže (tudi) močne elemente prodajne pogodbe glede na to, da v 5. členu vsebuje zavezo leasingojemalca, da bo po končanem obdobju leasinga odkupil najeto vozilo. Vsebina te določbe utemeljuje sklepanje, da je bil namen sopogodbenic poleg najema tudi v prenosu lastninske pravice na predmetu leasinga po plačilu zadnjega obroka leasinga in simbolične odkupne vrednosti, zato zanjo veljajo pravila o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ, 520. do 526. člen) in ZVPot (49. do 56. člen), pa tudi določbe tedaj veljavnega ZPotK-1, ki se nanašajo na tovrstne pogodbe."

10.Dejansko stanje v izpostavljeni odločbi VSRS je primerljivo dejanskemu stanju v obravnavani zadevi. Iz XV. točke splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu premičnin (priloga A10), ki so sestavni del pogodbe, izhaja, da ima leasingojemalec, po poplačilu vseh pogodbenih obveznosti, če ne obstaja nobena zapadla neplačana obveznost po katerikoli drugi medsebojni pogodbi, pravico, da od leasingodajalca zahteva izdajo listine za prenos lastninske pravice na predmetu leasinga. Iz VIII. 2. točke točke splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu premičnin pa izhaja, da je do dokončnega poplačila vseh obveznosti po pogodbi leasingodajalec izključni lastnik predmeta leasinga, leasingojemalec pa njegov neposredni posestnik in uporabnik, iz česar je moč sklepati, da po dokončnem poplačilu vseh obveznosti izključni lastnik postane leasingojemalec. Tudi za predmetno zadevo torej velja, da ima leasing pogodba močne elemente prodajne pogodbe, saj zgoraj navedena pogodbena določila predpostavljajo prenos lastninske pravice na predmetu leasinga po plačilu zadnjega obroka leasinga. Posledično je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago pravilno uporabilo pravila o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice, določena v 520. do 526. členu OZ. Pritožbene navedbe glede tega, da naj bi bilo lastništvo vozila med strankama nesporno (kar sicer ne drži), vpisa lastništva v prometno dovoljenje in register motornih vozil, kot tudi glede (ne)izdaje potrdila o poplačilu leasinga, ki naj bi izkazovale lastništvo tožeče stranke, se tako izkažejo za neutemeljene. Višje sodišče v zvezi s tem opozarja še na določilo sedmega odstavka 29. člena Zakona o potrošniških kreditih, ki določa, da, kadar se proti zakupodajalcu, ki je s potrošnikom sklenil pogodbo o finančnem zakupu, na predlog upnika uvede postopek izvršbe na predmet zakupa, se izvršba na tak predmet šteje za nedopustno, iz česar je, argumentum a contrario, moč sklepati o dopustnosti izvršbe zoper potrošnika (leasingojemalca).

11.Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke pa za odločitev v zadevi ni bil potreben, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 520, 522 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 32 Zakon o potrošniških kreditih (2016) - ZPotK-2 - člen 29, 29/7 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 49 Zakon o motornih vozilih (2017) - ZMV-1 - člen 28, 28/2, 32, 32/5