Jedro

Presoja vprašanja ali je za izvedbo del, s katerimi se na skupnem delu večstanovansjke stavbe namesto dotedanje zelenice postavi podložni beton in leseni pod ter izvede spremljajoča dela (drenaža, prod, napeljava, zvišanje svetlobnih jaškov) potrebno 100 % soglasje vseh etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki I izreka tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: »Poleg tega je toženec dolžan preurediti balkonska vrata njegovega stanovanja z ID znakom 0000-809-2 in sicer na zahodni fasadi stavbe stoječe na parceli št. 450/12 k.o. 0000., tako da ponovno vzpostavi okno enake višine kot je preostalo okno na njegovem stanovanju na istem delu stavbe.« - v točki V izreka tako, da tožeča in tožena stranka nosita vsaka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni z jugozahodnega dela parcele 450/12 k.o. 0000.1 v delu, ki je ob njegovem stanovanju in je v skici sodnega naroka z dne 17.5.2018 z dne 25.5.2018, ki jo je izdelal sodni izvedenec A. A. označen s točkami 1, 2, 3, 4, 5 in 6, odstraniti talno oblogo, izvedeno s prefabriciranimi elementi za tlakovanje zunanjih površin, ki jo je tam postavil, nadalje betonsko površino izpod te talne obloge, kovinsko nosilno konstrukcijo za tendo, znižati oba svetlobna jaška na raven betonskega tlaka ob teh dveh jaških in odstraniti prod ob njih dveh, odstraniti električno in vodovodno napeljavo na navedeni površini in vzpostaviti zelenico na površini izpod navedene talne obloge in navedene betonske površine. Poleg tega je toženec dolžan preurediti balkonska vrata njegovega stanovanja in sicer na zahodni fasadi stavbe stoječe na parceli št. 450/12, tako, da ponovno vzpostavi okno enake višine, kot je preostalo okno na njegovem stanovanju na istem delu stavbe. Toženec je dolžan odstraniti tudi električno napeljavo na tem delu stavbe, ki jo je tam postavil (I. točka izreka). Razsodilo je, da se je v bodoče toženec dolžan vzdržati takšnih in podobnih poseganj v solastnino obeh tožnikov na parceli št. 450/12 in na njej stoječi stavbi št. 809 (II. točka izreka). Odločilo je, da je skica sodnega naroka z dne 17.5.2018 z datumom 25.5.2018, ki jo je izdelal sodni izvedenec A. A., in na kateri je s točkami 1, 2, 3, 4, 5 in 6 označen del parcele 450/12 sestavni del te sodbe (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (odstranitev kamnite obloge podpornega zidu, skupaj z obema tam postavljenima svetilkama in električno vtičnico, na meji s parcelo št. 449/45 je zavrnilo (IV. točka izreka)) in toženca zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov v višini 2.009,12 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe (I., II. in III. točka izreka) in stroškovno odločitev (V. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Kar se tiče s strani toženca preurejenih balkonskih vrat, kar sodišče obravnava na strani 14 in nato 17 do 19 izpodbijane sodbe izpostavlja, da zaključki sodišča temeljijo na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kar je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je namestitev drugih (malo večjih) balkonskih vrat posel tako imenovane izboljšave, za kar bi toženec potreboval 3/4 soglasje etažnih lastnikov, ki ga po mnenju sodišča ni pridobil. Pri presoji narave posla se je sodišče oprlo na odločbo v zadevi VSL I Cp 1294/2019, ki pa se od obravnavane zadeve razlikuje. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je drugačno. Toženčevo stanovanje je že imelo (od zgraditve stavbe) balkonska vrata (in ne balkonska okna kot se zmotno prikazuje v tožbenih trditvah) na tem istem mestu. Nova balkonska vrata so le nekoliko večja, in sicer za 30 cm. Pritožbi toženec prilaga fotografijo balkonskih vratih, iz katere izhaja sprememba. Pred toženčevim posegom so bila vrata enako visoka in enako široka. Tu ni šlo za spremembo oken v vrata, saj so bila na tem mestu balkonska vrata že prej. Razlika je bila samo v tem, da je morala oseba prestopiti 30 cm visoko stopničko. Vrata torej niso postavljena na mesto, kjer vrat prej sploh ni bilo ali na mesto, kjer je bilo prej okno, ki ne bi omogočalo izhoda na teraso, temveč na mesto, kjer so že bila prej balkonska vrata. Posel izrednega upravljanja ne more biti vsaka minimalna sprememba. Poleg tega je od poslov upravljanja več stanovanjske stavbe (skupnih delov) treba ločiti posle vzdrževanja posameznega dela, o katerih odloča etažni lastnik sam. Preureditev stanovanja (namestitev novih balkonskih vrat) je primarno posel (investicijskega) vzdrževanja posameznega dela, saj je poseg v skupni del tako minimalen, da navzven niti ni viden, saj je to fasada na notranji strani objekta, ki ne moti in ne tangira nobenega drugega etažnega lastnika. Kljub temu sodišče sporno izboljšavo razume v smislu četrtega odstavka 29. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1), po katerem se mora izboljšava vselej nanašati na skupni del stavbe (saj o teh – skupnih delih – odločajo etažni lastniki). Uporaba navedene določbe je v okoliščinah te zadeve zmotna, saj toženec ni vgradil nove instalacije, naprave ali opreme na skupnih delih, temveč je le nadomestil balkonska vrata, ki so del njegove etažne lastnine. Ta sprememba je pomenila zato investicijsko vzdrževanje posameznega dela in ne izboljšave skupnega dela. Na skupni del je posegel le s tem, ko je za 30 cm zmanjšal fasado, pri čemer ni ničemer obremenil drugih etažnih lastnikov. Vgradil je le malenkost večja balkonska vrata svojega stanovanja. Izvedenec je zapisal, da gre za "manjša preureditvena dela". Takšna dela pa ne pomenijo izboljšave ali bistvene spremembe na skupnih delih. Vprašljivo je celo, če gre za poseg v skupni del. Po mnenju toženca bi tu moral biti nek tolerančni prag (kriterij bistvenosti), saj je nesmiselno, da lahko drugi etažni lastniki posegajo v dela, ki se tičejo zgolj posameznega dela etažnega lastnika. Toženec posebej graja prekoračitev trditvene podlage "kršitev 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj tožnika v zvezi z balkonskimi vrati drugo kot to, da bi moral imeti toženec gradbeno dovoljenje, nista zatrjevala, zato bi po mnenju toženca sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ko je ugotovilo, da gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno in ni imelo trditev, da bi šlo za drugačno vrsto posega glede balkonskih vrat. Kot je potrdil izvedenec, tudi ni šlo za poseg v konstrukcijo ali poseg, ki bi kakorkoli vplivali na statiko stavbe. Zato tudi ni mogoče razumeti pravnega interesa tožnikov, za nasprotovanje takemu posegu, saj tožnikov ta sprememba v ničemer ne more motiti in gre zgolj za nagajanje tožencu, da mu povzročajo nepotrebne stroške s ponovno zamenjavo balkonskih vrat. Sodna praksa bi morala pri posegih v skupne dele vzpostaviti smiselne kriterije, saj pri čisto vsakem posegu vendarle ne gre za posel, za katerega je potrebno soglasje etažnih lastnikov. Če poseg spreminja le posamezni del in v ničemer ne posega v interese drugih etažnih lastnikov, potem ni mogoče razumeti v čem je pravni interes, da morajo o tem soodločati etažni lastniki z določeno večino. Če pa se tak posel res šteje za posel upravljanja skupnega dela fasade, potem gre očitno lahko le za posel rednega vzdrževanja, saj je izvedenec sam opozoril, da gre za manjše preureditveno delo, skupni del pa ni v ničemer izboljšan s temi deli ali nadomestil. Gre za posel vzdrževanja, ki ga je po ZGO-1 mogoče opraviti brez gradbenega dovoljenja, ki tudi v ničemer ne posega v konstrukcijo in v ničemer ne spreminja stavbe kot take. To pa je po definiciji četrtega odstavka 25. člena SZ-1 posel rednega vzdrževanja, za katerega več kot 50% večina ni potrebna. Tudi sicer se mora sodišče z nekaj elementarne logike vprašati, v čem je smisel in potreba, da toženec sedaj vgrajuje nazaj balkonska vrata malce manjše dimenzije. V zadevi VSL I Cp 1294/2019, na katero se je kot primerljivo oprlo sodišče prve stopnje, je bilo dejansko stanje popolnoma drugačno.

Tudi če bi sodišče zavzelo stališče, da gre za posel izboljšave, za katerega je potrebno 75% soglasje, je toženec prepričan, da je materialnopravno očitno zmotno stališče sodišča, da obstoj takega soglasja toženec ni dokazal. V zvezi s tem je sodišče storilo vse kršitve po ZPP. Primarno pa bi moralo sodišče izhajati iz pravilne pravne opredelitve problema (soglasja lastnikov B. B., kar je sodišče opredelilo kot odločilni sodbeni razlog). Zakonca B. B. sta v zemljiško knjigo vpisana kot solastnika, vendar v tej pravdi ni bilo sporno, da je stanovanje njuna skupna lastnina. Toženec je predložil soglasje (izjavo), ki ga je podpisal in izjavil eden od skupnih lastnikov. V razmerju do tretjih oseb ima izdano soglasje, značaj enostranskega pravnega posla. Soglasje skupnega lastnika je bilo nedvomno dano, sodišče tudi ugotavlja, da ga je podpisal skupni lastnik zakonec B. B. V nadaljevanju pritožba podrobno utemeljuje svoje stališče o podanem soglasju zakoncev B. B. in zaključuje, da bi pravilno ugotovljena dejstva vodija do zaključka, da je bilo soglasje dano (da obstaja v dejanskem smislu), prav tako ob pravilni uporabi prava ne more biti nično, temveč kvečjemu izpodbojno. Povsem enako velja tudi za soglasje zakoncev C. C. Toženec je zato pridobil 82,68% soglasje, in ne le 73,21% soglasje, drugačen sklep sodišča je zato nepravilen. Tožbeni zahtevek je v tem delu posledično zagotovo neutemeljen.

V 28. in 29. točki obrazložitve je prvostopenjsko sodišče obravnavalo dela, ki se nanašajo na ureditev terase, in sicer kot posel, ki naj bi spremenil rabo skupnega dela, in sicer zelenice v zunanji bivalni prostor. V tem delu se je sodišče nepravilno sklicevalo na odločbo VSL I Cp 1294/2019, ki pa je obravnavala drugačno dejansko stanje. V zadevi VSL I Cp 1294/2019 je toženec iz zelene travnato terase naredil gostinski vrt, na katerem je opravljal gostinsko dejavnost. Res je, da sta tudi tožnika zatrjevala, da naj bi toženec izgradil teraso, vendar je sodišče pri tem spregledalo bistvo toženčevih ugovorov: toženec je namreč imel že prej na tem mestu enako funkcionalno teraso in jo bo imel tudi ob morebitni vzpostavitvi zelenice. Dejstvo je, da se ta zunanji (sicer skupni) prostor zaradi naravnih danosti prilega njegovemu stanovanju in je zato manj uporabno za druge. Vendar to ni posledica tlakovanja z lesenimi deskami, temveč pozicije objekta/terase. Če bi tožnika imela majhna otroka, najbrž otroci, ki nimajo izgrajenega ali priučenega občutka sramu, ne bi imeli zadržkov posedati ali se igrati na terasi. Bistveno pa je, da vse to nima zveze z lesenimi deskami oziroma tlakom, temveč gre za naravno danost tega prostora, ki se ni spremenila in se ne more spremeniti. V zadevi VSL I Cp 1294/2019, pa se je dejanska raba spremenila, saj si je eden od etažnih lastnikov prostor prisvojil in je ta prostor za ostale z gostinskim vrtom postal neuporaben. Očitki sodišča, da je toženec prostor uredil zase in da je želel ta prostor sam uporabljati, zato zvenijo v prazno. Stanje bi bilo namreč povsem enako, če bi ostala zelenica. Zato je absurdno stališče, da je tlakovanje spremenilo rabo tega dela, saj je ta del terasa, ne glede na to, ali stoji na zeleni površini (umetni ali pravi travi) ali pa na lesenih deskah. Raba se zaradi tega ni spremenila. V tem delu se vidi neživljenjskost odločanja sodišča prve stopnje in pretirano naslanjanje na sodno prakso. Sodišče bi zato lahko kvečjemu štelo sporni prostor kot posel izboljšave skupnega dela, pri čemer toženec vztraja, da ima zato ustrezno več kot ¾ soglasje, saj sta soglasji zakoncev kot skupnih lastnikov veljavni in se je toženec lahko nanje zanesel, nihče pa ni zoper dano soglasje vložil izpodbojne tožbe.

Poleg tega je sodišče nepravilno in preveč nekritično v istem paketu obravnavalo vsa dela, ki sta jim nasprotovala tožnika. Sodba navaja le razloge, ki se tičejo spremembe zelenice. Postavitev lesenega poda in betonske plošče je res poseg v zelenico, vendar pa to več kot očitno ne velja za ureditev drenaže, svetlobnih jaškov in postavitev proda. V tem delu zelenice nikoli ni bilo (prej je bil jašek obbetoniran, sedaj pa je ob njem estetsko prijaznejši prod), zato spremembe ni moglo biti in je šlo kvečjemu za vzdrževalna dela. Tudi sodišče ugotavlja, da bi za ureditev odvodnjavanja toženec ta dela lahko izvedel. S temi deli toženec ni posegel v zelenico, saj na tem mestu zelenice ni bilo (že prej so bili tam jaški). Glede na to ni razumljiv izrek, ki nalaga tožencu tudi znižanje obeh svetlobnih jaškov in odstranitev proda, kar so dela, s katerimi je toženec uredil tudi problem vlage in odvodnjavanja in nadomestil dotrajano staro ureditev z novo drenažo in boljšo ter lepšo zunanjo ureditvijo. Tudi če je pri tem svetlobna jaška malenkost povišal, s tem ni mogel poseči v skupni del na način, da je spremenil rabo. Zato je obrazložitev nezadostna, saj sodišče posebnih razlogov, zakaj je ugodilo zahtevku tudi v tem delu, ni navedlo.

Podobno velja tudi za napeljavo elektrike in vode. Sodišče je odredilo odstranitev vodovodne in električne napeljave na navedeni površini. Vendar napeljava služi odtoku, vodovodni pipi in svetilki, ki so na parceli 454/31 in na kamnitem zidu, glede katerega je zahtevek zavrnjen. Napeljava je izpeljana iz kletnega prostora (posameznega dela) toženca. Zgolj postavitev napeljave (kablov) na skupni del pa zelenice ne spreminja in tudi ni poseg, ki bi pomenil izredno vzdrževanje. Kabel je lahko speljan tudi po zelenici in ob tem, da je na prostoru zelenica. Povedano še drugače, odločilni razlogi sodišča, češ da bi moral imeti toženec 100% soglasje za spremembo zelenice v leseni pod, v ničemer ne utemeljujejo izreka, ki nalaga odstranitev napeljave, za katero sodišče niti ne pojasni, ali bi moral imeti toženec soglasje večje od 50% (ki mu ga priznava) in zakaj, glede na to, da se s tem raba ne more spremeniti. Sodba je zato pomanjkljiva in nerazumljiva, kar krni ustavne pravice toženca do obrazložene sodne odločbe, s čimer je podana kršitev 22. člena Ustave RS. Toženec priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo sta po pooblaščencu argumentirano odgovorila tožnika. Predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Uveljavljata plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravdne stranke so etažni lastniki posameznega dela št. 17 v stavbi št. 809 A. (tožnika) in posameznega dela št. 2 (toženec) v navedeni stavbi. Skupaj z ostalimi etažnimi lastniki imajo solastninsko pravico na parceli št. 450/12, ki predstavlja splošni skupni del stavbe. Na navedeni parceli in na stavbi je toženec opravil določene posege in sicer: 1. obnovil armiranobetonski zid z dvema svetilkama in električno vtičnico; 2. izdelal vrata iz okna in električno napeljavo na stavbi; 3. preuredil zelenico v bivalno odprto nepokrito teraso. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženec za izvedbo del sicer imel več kot polovico soglasij etažnih lastnikov (več kot 50%), kar je zadoščalo za zaključek, da je toženec imel potrebno soglasje za dela, ki so navedena pod točko 1, ne pa tudi za dela pod točko 2 in 3, za izvedbo katerih je toženec po zaključkih prvostopenjskega sodišča potreboval več kot 75% (za dela pod točko 2) oziroma 100% soglasje (za dela pod točko 3). Posledično je sodišče zahtevek za odstranitev armiranobetonskega zidu zavrnilo, zahtevku za zamenjavo balkonskih vrat in preureditev zelenice v teraso pa ugodilo in tožencu naložilo, da se je v bodoče dolžan vzdrževati takšnih in podobnih poseganj. Materialno pravno je sodišče svojo odločitev utemeljilo na 25. in 29. členu SZ-1. 6. Pritožba graja tako zaključek prvostopenjskega sodišča, da je namestitev drugih (malo večjih) balkonskih vrat posel tako imenovane izboljšave, kot tudi zaključek, da toženec 3/4 soglasja ni imel. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ogleda na kraju samem in mnenja izvedenca ugotovilo, da namestitev balkonskih vrat predstavlja manjše preureditveno delo, s katerim se ni poseglo v nosilno konstrukcijo stavbe in ohranila prvotna namembnost prostorov stanovanjskega objekta, za kar toženec ni potreboval gradbenega dovoljenja. Po ugotovitvah sodišča se je na mestu sedanjih vrat nahajalo okno2, ki ga je toženec za cca 20-30 cm podaljšal in na podlagi ugotovljenega zaključilo, da izdelana vrata, ki tako kot prej nekoliko manjše okno opravljajo osnovno funkcijo prejšnjega okna. V posledici navedenih del ni prišlo do sprememb ali omejevanja rabe skupnih delov ali posameznih delov, saj se na zunanjem zidu - fasadi ni nič bistvenega spremenilo. Kljub takšnim ugotovitvam je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da navedena predelava predstavlja posel izrednega upravljanja v smislu tretjega odstavka 29. člena SZ-13, kar pritožba utemeljeno graja. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je uporaba navedene določbe zmotna, saj toženec ni vgradil novih instalacije, naprave ali opreme na skupnih delih, temveč je le nadomestil že obstoječe (balkonsko) okno, ki je del njegove etažne lastnine in je ta sprememba pomenila le investicijsko vzdrževanje posameznega dela in ne izboljšave skupnega dela. Res je sicer za malenkost zmanjšal fasado, vendar s tem ni v ničemer obremenil drugih etažnih lastnikov. Tudi sicer vrata niso bila postavljena na mesto, kjer prej sploh ni bilo odprtine. Na istem mestu je toženčevo stanovanje že imelo balkonska vrata, le da so nova vrata za nekaj centimetrov večja. Že prejšnja balkonska vrata pa so omogočala izhod iz toženčevega stanovanja na zunanjo zelenico. Materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da gre v konkretni situaciji za posel izrednega vzdrževanja je glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve zmoten. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da gre v tem delu za posel rednega vzdrževanja, za katerega več kot 50% soglasje ni potrebo.

7. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da dela, ki se nanašajo na ureditev terase predstavljajo le posel izboljšave skupnega dela, za kar naj bi zadostovalo že več kot 3/4 soglasje. Iz neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je to področje predstavljalo cca 20 m² neurejene zelenice, na eni strani omejene s stavbo, na nasprotni strani pa z armiranobetonskim opornim zidom višine 2m. Navedeno površino je toženec preuredil v površino bivalne odprte nepokrite terase, pri čemer je tlak izvedel v nivoju zunanje ureditve pred objektom, talno oblogo pa je izvedel s prefabriciranimi elementi za tlakovanje zunanjih površin. Pod tlakom je napeljal nove instalacije, postavil instalacije zunanjega plinskega razvoda. Pritožbeno sodišče, ki se je o stanju navedene površine pred in po opravljenih posegih toženca, lahko tudi samo prepričalo po vpogledu v fotografije4, ki jih je odgovoru na tožbo priložil sam toženec in fotografije5, ki jih je prvostopenjsko sodišče posnelo, ko je opravilo ogled na kraju samem, pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da vzpostavitev odprte zunanje terase pomeni spremembo načina rabe, saj obravnavi del nima več pomena zelenice, temveč je namenjen odprti terasi. Prej travnato površino je toženec spremenil v nekaj drugega in bi za navedeni poseg zato potreboval 100% soglasje etažnih lastnikov. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da gre za naravno danost tega prostora, ki se ni spremenila. Prav tako pa ne drži, da zvenijo v prazno očitki sodišča, da je toženec ta prostor uredil zase in želel sam uporabljati. Navedeno je namreč sodišče ugotovilo na podlagi izpovedb toženca in prič. Da je toženec nasprotoval že samim prehodom tretjih preko tega področja, pa je sodišče ugotovilo tudi na podlagi vpogleda v elektronska sporočila6. 8. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodba navaja le razloge, ki se tičejo zelenice in da sodišče z ničemer ni utemeljilo izreka, ki se nanaša na odstranitev napeljave, ureditev drenaže, zvišanja svetlobnih jaškov in postavitev proda. Sodišče je namreč ugotovilo, da je toženec dvignil raven betonskih jaškov, tlak izvedel v nivoju zunanje ureditve, pod tlakom je napeljal nove instalacije, postavil instalacije zunanjega plinskega razvoda (za katerega bi po ugotovitvah izvedenca moral pridobiti soglasje upravljavca instalacij). Sodišče je toženca zavezalo k vzpostavitvi zelenice v stanje kakršno je bilo pred toženčevimi posegi. Jasno je, da prvotnega stanja ni mogoče doseči zgolj z odstranitvijo talne obloge in betonske površine izpod te talne obloge, pač pa je potrebno odstraniti tudi vso napeljavo in ustrezno znižati svetlobne jaške.

9. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je v delu, ki se nanaša na zamenjavo balkonskih vrat pritožbi ugodilo in sodbo deloma spremenilo, kot je razvidno iz izreka. V preostalem delu je ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in da tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo v preostanku zavrnilo (351. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zaključke prvostopenjskega sodišča v zvezi z (ne)podanim soglasjem zakoncev B. B. in C. C., se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj to ni bilo potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče na novo odločilo tudi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnika sta postavila več dajatvenih in prepovednih zahtevkov, ki jih je že prvostopenjsko sodišče razdelilo v tri sklope: preureditev okna v vrata, preureditev zelenice in obnova armiranobetonskega zidu. Vrednosti spornega predmeta za posamezne sklope tožniki niso določili. Prvostopenjsko sodišče jih je očitno upoštevalo kot tri enakovredne sklope, saj je štelo, da sta tožnika v postopku uspela s 66,7 %, toženec pa s 33,3 %. Glede na spremenjeno odločitev na pritožbeni stopnji in ker po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne gre za tri povsem enakovredne skope, pritožbeno sodišče zaključuje, da sta tožnika uspela polovično. Na pritožbeni stopnji je toženec s pritožbo le delno uspel in sicer le glede preureditve okna v vrata, ne pa tudi glede zelenice in je tudi uspeh pravdnih strank v pritožbenem postopku približno polovičen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške tega postopka.

1 V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče opustilo navajanje katastrske občine, ker se vse obravnavane nepremičnine nahajajo v k. o. 0000. 2 Po mnenju pritožbenega sodišča niti ni odločilno ali se prejšnjo odprtino imenuje okno ali balkonsko okno ali vrata. Odločilna je sama pozicija, velikost in do določene mere tudi sam izgled prejšnje odprtine v primerjavi z novo, ki se v bistvenem ni spremenila. O tem se je pritožbeno sodišče lahko prepričalo tudi samo na podlagi vpogleda v fotografije v prilogi B3 do B6, ki jih je odgovoru na tožbo priložil toženec. 3 Ta je v besedilu, ki se je uporabljalo v času, ko je toženec izvajal navedeno predelavo določal: "Etažni lastniki, ki majo več kot 3/4 solastniških deležev, lahko izvedejo izboljšave, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Za takšne izboljšave štejejo zlasti dela, ki niso potrebna za vzdrževanje, ampak pomenijo vgraditev novih naprav, opreme ali instalacij ali njihovo nadomestitev pred potekom pričakovane dobe trajanja, pod pogojem, da izboljšava ne ovira izvrševanja lastninske pravice etažnih lastnikov in zaradi nje ni ogrožena požarna varnost." 4 Glej fotografije v prilogi B3 do B4. 5 Glej fotografije v prilogi C1 do C11. 6 Glej sporočila v prilog C12 do c17.