Jedro

Škodnega dogodka, izhajajoč iz tožbenih trditev, neposredno ne predstavlja dejstvo, da je hišo tožnika poplavilo, zaradi česar je utrpel veliko premoženjsko škodo, temveč je škodni dogodek zatrjevana nesklenitev take zavarovalne pogodbe, kot jo je (naj bi jo) tožnik hotel skleniti, to je zavarovalne pogodbe za premoženjsko zavarovanje stanovanjskega objekta in opreme do navedenih zavarovalnih vsot brez omejitve (limita) zavarovalnega jamstva.

Tožnikovo škodo bi lahko predstavljala le škoda, ki jo je v poplavi utrpel, zmanjšana za prejeto odškodnino (po sklenjeni zavarovalni pogodbi) ter še posebej zmanjšana za zavarovalno premijo, ki bi jo moral plačati, če bi sklenil tako zavarovalno pogodbo (če je to možno) kot jo zatrjuje (z neomejenim jamstvom do višine zavarovalne vsote).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da mu toženke solidarno plačajo odškodnino v višini 118.349,20 EUR s pripadki. Posledično mu je naložilo, da v roku 15 dni prvi toženki povrne pravdne stroške v višini 2.888,96 EUR, drugi toženki v višini 1.885,03 EUR in tretjetoženi 2.955,58 EUR, vse s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tretja toženka, zavarovalna zastopnica druge toženke, pri sklepanju pogodbe o premoženjskem zavarovanju tožnika s prvo toženko v septembru 2008, ni ravnala neskrbno (ni opustila potrebne skrbnosti dobrega strokovnjaka, zavarovalnega zastopnika). Tretja toženka je sklenila premoženjsko zavarovanje na novo vrednost tudi v primeru poplave, kar je bila izrecna zahteva tožnika, pri čemer pa si je tožnik sam navedeno določilo očitno tolmačil drugače, in sicer tako, da v primeru poplave dobi povrnjeno celotno novo vrednost uničenih stvari, a pri sklepanju zavarovalne pogodbe tožnik ni ravnal z zadostno skrbnostjo, da bi se seznanil s konkretnimi zavarovalnimi pogoji in klavzulami (za katere je bil opozorjen, da so sestavni del zavarovalne pogodbe in jih je tožnik tudi prejel), iz katerih jasno izhaja, da da je kritje za škodo, nastalo zaradi poplav, omejeno na 2.000,00 EUR tako za stanovanjsko opremo kot za stanovanjski objekt. S strani tožnika zatrjevana in vtoževana škoda(1) torej ni nastala zaradi neskrbnega ravnanja tretje toženke, zato ni podana njena krivdna odgovornost in posledično ne odgovornost drugih dveh toženk. Z dopolnilnim sklepom je tožniku naložilo še plačilo 1.400,97 EUR pravdnih stroškov drugotoženi stranki.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer uveljavlja tudi pritožbene stroške. Trdi, da je napačen zaključek sodišča glede izročitve splošnih pogojev tožniku, materialnopravno zgrešena pa je tudi presoja sodišča o tem, da je prejetje splošnih pogojev s strani tožnika bistveno za obravnavano zadevo. Trdi, da splošnih pogojev ob sporni ponudbi ni prejel. Pa tudi če bi jih, to za predmetno zadevo ni relevantno, niti ni bistveno. Gre za napačno materialnopravno interpretacijo predmetne zadeve s strani sodišča. Tožnik je namreč vtoževano odškodnino uveljavljal zaradi neresničnih izrecnih jamstev glede vsebine zavarovanja. Bistveno je, kako je tretja toženka kritičnega dne ravnala ter kaj je povedala tožniku kot šibkejši stranki spornega zavarovalnega razmerja. Interpretacija zadeve na način, da je bistvo v izročitvi splošnih pogojev, pa je zgrešena in v nasprotju s sodno prakso, od katere je sodišče v tej zadevi neutemeljeno odstopilo. Tretja toženka je tožniku podala izrecno jamstvo, da sklenjeno zavarovanje obsega kritje vse škode na opremi in nepremičninah v višini dogovorjene zavarovalne vsote za primer poplav, posledično pa je podana odgovornost toženk za celotno vtoževano škodo ne glede na omejitve iz splošnih pogojev. Opozarja na sodbo tega sodišča II Cp 826/2014 z dne 23. 7. 2014, iz katere izhaja, da škodni dogodek ter nedopustnost ravnanja predstavlja že samo dejstvo, da toženka ni s tožnikom sklenila zavarovanja, ki ga je ta hotel skleniti, saj zavarovanje ni vsebovalo kritje škode za poplave na opremi in objektu do nove vrednosti. Toženka je bila namreč zavezana, da tako zavarovanje sklene, če je zahtevano; za presojo skrbnosti tožnika pa zadostuje ugotovitev, da je posredoval zavarovalnemu zastopniku vse potrebne podatke in zahteve, kaj želi, kar je tožnik v tej zadevi potrdil, opredelitve sodišča do tega pa v sodbi ni zaslediti. Če zavarovalni zastopnik glede sklenitve zavarovanju tožniku ni pravilno svetoval oziroma ni sklenil zavarovanja, kot sta se dogovorila, je temelj odškodninske odgovornosti popolnoma jasen. Skrbnost zavarovalniškega delavca je namreč postavljena tako strogo, da se ne more razbremeniti izrecno podanih jamstev o vsebini zgolj s tem, da pavšalno očita nasprotni stranki, da bi lahko prebrala obsežne splošne pogoje, kot sodi v tej zadevi sodišče. Odločilni (v pritožbi očitno pomotoma odlični) razlogi sodbe so tako zgrešeni, kar onemogoča njen preizkus in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil ZPP po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena. Meni tudi, da je podana kršitev 8. člena ZPP, saj se sodišče v okviru sodbe ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Zgrešeno je stališče, da naj bi bil tožnik dolžan poznati splošne pogoje, ker je tožnikova žena delala pri drugotoženi stranki. Tožnik se ni ukvarjal z zavarovalništvom, zato od njega ni mogoče pričakovati posebne skrbnosti na tem področju, še posebej ne v primeru, ko ima izrecno podana jamstva, kakšna je vsebina zavarovanja. Drugačno stališče sodišča je napačno. Predvsem pa je tretja toženka tožniku izrecno jamčila, da bo sklenjena polica taka, kot jo je tožni zahteval. Graja tudi zaključek, da naj bi tožnik prejel splošne pogoje že ob ponudbi zavarovanja s strani tretje toženke, pri čemer je to tudi v nasprotju s celotnim opravljenim dokaznim postopkom. Tožnik je namreč prepričljivo pojasnil, da splošnih pogojev ob ponudbi ni prejel, saj mu pred podpisom police in dostavo le-te niso bili posredovani. Neskrbnost ravnanja tretje toženke pa izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič. Graja tudi zaključek, da naj bi bila tretja toženka ustrezno strokovno usposobljena, kar po oceni sodišča krepi zaključek, da je bilo sporno zavarovanje ustrezno predstavljeno. Sodba pri tem temelji na oceni izpovedb prič toženk, a so te izpovedale le na splošno. Izpostavlja, da je v tej zadevi ključno to, da je tretja toženka jamčila, da sporno zavarovanje obsega za primer poplav vtoževani znesek. V kolikor je tretja toženka poznala splošne pogoje in bila ustrezno izobražena, je škodo tožniku lahko povzročila zgolj naklepno, ker je v želji po pridobitvi nove stranke jamčila neresnično vsebino. Ali je bila tretje toženka izobražena ali ne, pa ni odločilno, saj je njena odgovornost za vtoževano škodo vsekakor podana.

3. Zoper dopolnilni sklep se tožnik pritožuje zaradi tega, ker se pritožuje zoper odločitev o glavni stvari.

4. Na pritožbo sta odgovorili prva in druga toženka. V odgovorih prerekata pritožbene trditve, soglašata z ugotovitvami sodišča prve stopnje ter predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, tožniku pa naj pritožbeno sodišče naloži povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih uveljavljata.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP,(2) in so temu nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z jasnimi, razumnimi in popolnimi razlogi, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje, pri čemer izpostavlja kot odločilno nedokazanost tožbenih trditev s potrebno stopnjo zanesljivosti (prepričljivosti) glede zahtevane sklenitve zavarovalne pogodbe s prvo toženko (s tretjo toženko kot zavarovalno zastopnico s posredovanjem druge toženke), in sicer zavarovalne pogodbe glede premoženjskega zavarovanja tožnikovega stanovanjskega objekta in opreme za primer poplav brez omejitve jamstva zavarovalnice (zgolj to vprašanje je sporno).

7. Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi najprej ugotavlja, da škodnega dogodka, izhajajoč iz tožbenih trditev, neposredno ne predstavlja dejstvo, da je 5. 11. 2011 hišo tožnika poplavilo, zaradi česar je utrpel veliko premoženjsko škodo, temveč je škodni dogodek zatrjevana nesklenitev take zavarovalne pogodbe, kot jo je (naj bi jo) tožnik hotel skleniti, to je zavarovalne pogodbe za premoženjsko zavarovanje stanovanjskega objekta in opreme do navedenih zavarovalnih vsot brez omejitve (limita) zavarovalnega jamstva. Ker tožnik niti zatrjuje ne, da je takšno zavarovalno pogodbo mogoče skleniti, niti s kom (s katero zavarovalnico) jo je mogoče oziroma bi jo konkretno sklenil in (nenazadnje) koliko bi znašala zavarovalna premija, upoštevajoč da gre za poplavno ogroženo območje (nesporno), pravno priznane škode niti zatrjuje ne. Tožnikovo škodo bi namreč lahko predstavljala le škoda, ki jo je v poplavi 5. 11. 2012 utrpel, zmanjšana za prejeto odškodnino (po sklenjeni zavarovalni pogodbi 4.000,00 EUR) ter še posebej zmanjšana za zavarovalno premijo, ki bi jo moral plačati, če bi sklenil tako zavarovalno pogodbo (če je to možno) kot jo zatrjuje (z neomejenim jamstvom do višine zavarovalne vsote).

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, s katerimi graja presojo sodišča prve stopnje, da je bistvo zadeve v tem, da je tožnik prejel splošne pogoje zavarovanja stanovanjskih hiš SP. in splošne pogoje za zavarovanje ST. ter klavzule (pri čemer sodišče verjame, da je ob ponudbi prvič prejel splošne pogoje in hkrati ob prijemu policije prejel tako splošne pogoje kot tudi klavzule, poleg tega pa tudi seznam zavarovalnih vsot – priloga B22 – ob sestavi ponudbe), pri čemer sodišče prve stopnje tega ne ugotavlja le, kot navaja tožnik v pritožbi, na podlagi izpovedb prič, temveč na podlagi podpisane ponudbe št. 721703456 (priloga B2) o premoženjskem zavarovanju, s čemer je tožnik s svojim podpisom potrdil prav prejem kopije ponudbe in zavarovalnih pogojev. Res je tožnik ob izpovedbi zanikal, da bi zavarovalne pogoje prejel s strani tretje toženke ob sklepanju zavarovanja oziroma ob prejemu ponudbe, a je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje potrdil, da jih je zelo verjetno prejel spete skupaj z zavarovalno polico, ki mu jo je poslala prva toženka (temu tožnik ne osporava). In če se pri tem upošteva, da je tožniku prva toženka z dopisom z dne 2. 9. 2008 (priloga B34) v prilogi poslala zavarovalno polico in tožnika opozorila, da so sestavni del zavarovalne pogodbe poleg ponudbe, splošnih in posebnih zavarovalnih pogojev tudi zavarovalni polici priložene klavzule, ima zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik prejel splošne pogoje zavarovanja ter klavzule vso potrebno dokazno oporo še posebej, ker je bil tožnik sam z navedenim dopisom izrecno opozorjen, da splošne in posebne zavarovalne pogoje ter priložene klavzule natančno prebere ter morebitne napake sporoči. 9. Drži sicer, kar zatrjuje pritožnik v pritožbi, da bi toženke tožniku odškodninsko odgovarjale za škodo (ne sicer za vtoževano ampak za (kot že obrazloženo) škodo zaradi nesklenitve pogodbe), če bi tretja toženka izrecno jamčila tožniku, da sklenjeno zavarovanje obsega kritje vse škode na opremi in tožnikovi nepremičnini do dogovorjene zavarovalne vsote za primer poplav, a tega tožnik, kot utemeljeno opozarjata toženki v odgovorih na pritožbi, ni z ničemer izkazal. Pri tem seveda ne gre niti za vprašanje zavarovalne vsote niti za vprašanje zavarovanja na novo vrednost stvari, temveč za vprašanje (ne)omejenega jamstva zavarovalnice do višine vrednosti zavarovalne vsote, pri čemer tretja toženka pri tožniku ni povzročila zatrjevane zmote s tem, ko mu je pred podpisom pogodbe večkrat zagotovila, da sta za primer poplav na podlagi sklenjene police objekt in stanovanjska oprema zavarovana na novo vrednost za zavarovalno vsoto za hišo in za stanovanjsko opremo, na podlagi česar tožnik vtožuje odškodnino. Glede sklicevanja tožnika na sodbo tega sodišča II Cp 826/2014 z dne 23. 7. 2014 pa v obravnavani zadevi ne gre za identično dejansko stanje. V navedeni pravdni zadevi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženka ni sklenila s tožnikom zavarovanja, ki ga je ta hotel skleniti (zavarovanje vozila za primer škodnega dogodka kraje), v obravnavani zadevi pa sodba temelji na zaključku, da tožnik ni izkazal, da bi s prvo toženko hotel skleniti pogodbo premoženjskega zavarovanja z neomejenim jamstvom do višine zavarovalne vsote glede stanovanjske hiše in glede opreme v njej. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Neutemeljena je pritožba zoper dopolnilni sklep glede na to, da je neutemeljena pritožba zoper odločitev o glavni stvari.

10. Na podlagi prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče glede pritožbenih stroškov odločilo, da jih stranke krijejo vsaka svoje. Tožnik namreč s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve stroškov ni upravičen, odgovora prve in druge toženke na pritožbo pa nista bila potrebna, saj nista prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. Op. št. (1): Le-ta naj bi tožniku nastala 5. 11. 2012, ko je hišo tožnika poplavilo, zaradi če je (naj bi) utrpel veliko premoženjsko škodo.

Op. št. (2): Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz drugega odstavka 339. člena ZPP so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP;