Jedro

Zahteva po nošenju uniforme (ali športne opreme slovenske vojske) ves čas bivanja na mednarodni misiji je logična glede na naravo misije, saj omogoča prepoznavnost med udeleženci misije. Dejstvo, da je tožnik nosil uniformno tudi na dan, ko sicer ni imel delovnih zadolžitev, ni oviralo tedenskega počitka, zato zahteva po nošenju teh oblačil ves čas bivanja na misiji ne privede do zaključka, da tedenski počitek ni bil omogočen.

V okviru zagotavljanja varnih razmer je tožena stranka dolžna zagotoviti tudi varno bivanje pripadnikov slovenske vojske, zato so ti tudi nastanjeni v varovanih vojaških bazah, iz katerih je izhod omejen. Takšna omejitev sama po sebi ne onemogoča tedenskega počitka oziroma ga pojmovno ne izključuje, kot zmotno meni tožnik.

Tudi ugotovitev, da je tožnik moral biti dosegljiv in s seboj nositi mobilni telefon, sama po sebi ne zadostuje za zaključek o posegu v pravico do tedenskega počitka. Takšna zahteva, glede na to, da je šlo za bivanje v vojaški bazi v tujini, je pričakovana in razumljiva. Zavzelo je tudi stališče, da v primeru če tožnik v tem času na konkretne naloge ni bil klican in ni opravljal nobenih delovnih nalog, ni mogoče šteti, da bi mu bil tedenski počitek onemogočen.

Tudi glede vprašanja, ali takšni sestanki pomenijo poseg v pravico do tedenskega počitka, se je že izoblikovala obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. V več zadevah je bilo poudarjeno, da v zvezi s tem ni nepomembno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina. Če gre pri teh sestankih v resnici za to, da neposredno nadrejeni pride v bivanjske prostore vojakov in jim pri tem na kratko pove, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, tega res ni mogoče šteti za opravljanje dela za delodajalca in s tem za nasprotje počitka.

Tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja na materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, da povišana pripravljenost, kot jo opredeljuje 9. točka 3. člena ZSSloV, ne predstavlja nekega posebnega dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. in IV. točka izreka) se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka plača znesek 2.327,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka (IV. točka izreka). Odločitev temelji na presoji, da tožena stranka tožniku, ki se je kot vojak voznik udeležil misije na Kosovu KFOR 27, ni zagotovila tedenskega počitka, ker je tožnik ves čas nosil uniformo, ni imel prostega izhoda iz baze, ker je moral biti ves čas dosegljiv nadrejenim, in ker se je moral udeleževati delovnih sestankov.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo glede stroškov postopka, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da evidence tožene stranke ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko prosto. Soglašalo je tudi z ostalimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 51/2020 z dne 26. 5. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno v zvezi s tem, ali je tožnik opravljal delo za toženo stranko, ker je bil v uniformi, ni imel prostega izhoda iz baze, je moral biti dosegljiv nadrejenim in se udeleževati sestankov z nadrejenimi ter ali je povišana pripravljenost na mednarodni vojaški misiji na podlagi 9. točke 3. člena Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007) delovna obveznost, ki posega v pravico do tedenskega počitka, tudi če ni aktivirana.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da stalna dosegljivost in bivanje v bazi ne predstavljata dela za delodajalca in torej na posegata v pravico do tedenskega počitka. V okvir opravljanja dela za delodajalca tudi ne sodijo tista opravila, ki jih kot standardna za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji, kar pomeni vsaj skrb za življenjske potrebe, za osebno oborožitev, za psihofizično pripravljenost in za ustrezno informiranost. V ta okvir sodi tudi upoštevanje pravil slovenske vojske in hišnega reda (postroj, vojaško pozdravljanje, omejenost alkohola, določena ura večernega počitka, priprava na spuščanje oziroma dvig zastave in sodelovanje pri tem, osebna urejenost, red in disciplina v objektih, ukrepi varstva pri delu, izvajanje protipožarne zaščite, športna vadba, nahajanje in hranjenje orožja, odgovornost za svoje stvari, urejenost in higiena spalnic, urejenost sanitarij, hodnikov in okolice bivalnih prostorov). Šteti večerno srečevanje in informiranje pripadnikov v njihovih bivalnih prostorih za delovni sestanek, ki onemogoča tedenski počitek, je materialnopravno zmotno. Če nadrejeni pride zvečer v bivalne prostore pripadnikov slovenske vojske in jim pri tem prenese morebitne informacije, to ne pomeni sestanka oziroma opravljanja dela za delodajalca, pač pa gre zgolj za prejemanje sporočil. Dejstvo, da ima pripadnik na misiji svoj, osebni telefon, za katerega mu nihče ni ukazal, da ga mora vzeti s seboj in bi ga lahko pustil tudi v domovini, pa ga očitno vzame s seboj zaradi komuniciranja s svojci in prijatelji, že po naravi stvari ne more posegati v pravico do tedenskega počitka. Zgolj to, da je pripadnik oblečen v uniformo, ne pomeni, da dela in je na razpolago delodajalcu zaradi izpolnjevanja svojih delovnih obveznosti oziroma ne pomeni, da je njegov tedenski počitek kakorkoli okrnjen. Tožena stranka se v reviziji sklicuje na sodno prakso revizijskega sodišča, razvidno iz odločb VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 in VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. 5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. V skladu s prvim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

8. Tožnik v tem sporu zahteva odškodnino, ker mu tožena stranka v času od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013, ko je bil kot vojak napoten na misijo na Kosovo KFOR 27, ni zagotavljala tedenskega počitka v skladu s prvim odstavkom 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24-ih neprekinjenih ur1. 9. Večini opravil oziroma okoliščin, zaradi katerih je sodišče štelo, da je bila tožniku ves čas udeležbe na misiji kršena pravica do tedenskega počitka, je skupno, da gre dejansko za spoštovanje pravil delovanja in bivanja pripadnikov slovenske vojske na mednarodnih misijah, ne za opravljanje dela za delodajalca, kot nasprotja počitku. Sodišče je pri tem nekritično sledilo tožniku, ki je kot kršitev pravice do tedenskega počitka navajal, da so on in njegovi sodelavci že od jutranjega vstajanja dalje morali biti v uniformi, da je bilo gibanje omejeno znotraj baze, da so se obrokov morali udeleževati ob točno določenih urah, da so nenehno morali biti dosegljivi in pripravljeni na morebitno aktiviranje.

10. Vrhovno sodišče je v istovrstnih zadevah že večkrat izpostavilo, da je treba ločiti pravila reda in obnašanja (ki se zahtevajo v takšnih sredinah, kot je vojaška baza) in delovne obveznosti2. Spoštovanje pravil delovanja in odnosov v vojski je tudi sicer odraz posebnega pravnega in dejanskega položaja pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo. Med značilnosti vojaške službe in tudi mednarodne misije spada dolžnost pripadnikov, da spoštujejo pravila vojske, katere pripadniki so, in pravila mednarodne misije, česar ni mogoče šteti za dolžnost, ki že sama po sebi izključuje možnost tedenskega počitka.

11. V nadaljevanju se vrhovno sodišče opredeljuje do posameznih oblik spoštovanja pravil, obnašanja na misiji, ki jih je sodišče štelo kot opravljanje dela za delodajalca in s tem kršitev pravice do tedenskega počitka.

Nošenje uniforme

12. Pravila službe v Slovenski vojski (v nadaljevanju Pravila službe, Ur. l. RS, št. 84/2009) v 41. točki določajo, da vojaško službo opravljajo vojaške osebe v predpisani uniformi; kdor nosi uniformo slovenske vojske, predstavlja slovensko vojsko. Vrhovno sodišče je v istovrstnem sporu3 zavzelo stališče, da je zahteva po nošenju uniforme (ali športne opreme slovenske vojske) ves čas bivanja na mednarodni misiji logična glede na naravo misije, saj omogoča prepoznavnost med udeleženci misije. V drugem sporu je poudarilo, da dejstvo, da je tožnik nosil uniformno tudi na dan, ko sicer ni imel delovnih zadolžitev, ni oviralo tedenskega počitka, zato zahteva po nošenju teh oblačil ves čas bivanja na misiji ne privede do zaključka, da tedenski počitek ni bil omogočen. Nošenje takšne ali drugačne obleke ne preprečuje počitka ali namena počitka4. 13. Zgolj zato, ker je uniformo nosil tudi na dan, ki je bil določen kot dan tedenskega počitka, tožniku ni bila kršena pravica do tedenskega počitka. Nošenja uniforme, niti v povezavi z ostalimi omejitvami, ki jih je sodišče štelo za kršitev pravice do tedenskega počitka in bodo obrazložene v nadaljevanju, ni mogoče šteti za opravljanje dela. Zahteva po nošenju uniforme (oziroma športne opreme slovenske vojske) ne pomeni, da je bil tožnik ves čas na delu, na voljo delodajalcu in da je izvajal svojo dejavnost ali svoje naloge ter da je bil zato v skladu s sodno prakso SEU, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, že pojmovno izključen njegov počitek. Nasprotno razlogovanje bi pomenilo, da tožniku ni bila kratena le pravica do tedenskega počitka, temveč tudi do dnevnega počitka.

Prost izhod iz baze

14. Vrhovno sodišče se je večkrat opredelilo tudi glede vprašanja, ali omejitev gibanja na območje baze pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka. Zavzelo je stališče, da nedovoljenost zasebnih izhodov pri opravljanju vojaške službe ni mogoče šteti za dolžnost, ki izključuje možnost tedenskega počitka5. V drugi zadevi6 je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je spoštovanje posebnega režima še zlasti pomembno, kadar misija ni mirnodobna (takšna je bila tudi misija Joint Enterprise – KFOR Kosovo). Posebni režim v tem primeru vključuje varnostno opremljenost, varnostni protokol in druga pravila, brez katerih si delovanja in bivanja na takšnem območju niti ni mogoče zamisliti. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je samo po sebi razumljivo, da v ta sklop sodi tudi omejitev prostega gibanja oziroma nenadzorovanega zapuščanja območja baze v dneh, ki so sicer namenjeni počitku. Takšna omejitev ne ovira počitka in ne pomeni, da je pripadnik „na razpolago delodajalcu“7. Tožena stranka utemeljeno izpostavlja, da gre za mirovne misije, ki so namenjene ohranjanju miru, preprečevanju konfliktov in krepitvi mednarodne varnosti in se torej izvajajo na območjih, kjer je treba te cilje šele zagotoviti oziroma jih vzdrževati, kar pomeni, da gre še vedno za varnostno kompromitirana območja. V okviru zagotavljanja varnih razmer je tožena stranka dolžna zagotoviti tudi varno bivanje pripadnikov slovenske vojske, zato so ti tudi nastanjeni v varovanih vojaških bazah, iz katerih je izhod omejen. Takšna omejitev sama po sebi ne onemogoča tedenskega počitka oziroma ga pojmovno ne izključuje, kot zmotno meni tožnik.

Dosegljivost tožnika

15. Tožnik je kršitev pravice do tedenskega počitka utemeljeval tudi s tem, da so morali biti na misiji nenehno dosegljivi in pripravljeni za morebitno akcijo. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem sklicevalo na tožnikovo izpoved, da je večina vojakov za lažjo dosegljivost imela mobilni telefon (tega je imel tudi tožnik).

16. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020 že zavzelo stališče, da tudi ugotovitev, da je tožnik moral biti dosegljiv in s seboj nositi mobilni telefon, sama po sebi ne zadostuje za zaključek o posegu v pravico do tedenskega počitka. Poudarilo je, da je takšna zahteva, glede na to, da je šlo za bivanje v vojaški bazi v tujini, pričakovana in razumljiva. Zavzelo je tudi stališče, da v primeru če tožnik v tem času na konkretne naloge ni bil klican (trditveno breme glede tega je bilo na tožniku) in ni opravljal nobenih delovnih nalog, ni mogoče šteti, da bi mu bil tedenski počitek onemogočen.

17. Tožnik ni zatrjeval, da je bil ob dnevih, ki jih je tožena stranka opredelila kot dneve tedenskega počitka, na podlagi zahteve po dosegljivosti, dejansko klican, da opravi neko delo. Tak poziv in na njegovi podlagi opravljeno delo (pa čeprav kratkotrajno) bi seveda pomenilo, da mu ni bil zagotovljen neprekinjen 24- urni počitek, vendar ni navajal, da bi se kaj takšnega zgodilo. Nasprotno, izhajal je iz tega, da že dejstvo, da je moral biti dosegljiv, da bi ga tožena stranka lahko poklicala (po mobitelu), pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka. Takšno stališče pa je materialnopravno zgrešeno.

Sestanki z nadrejenimi

18. Presoja, da je bila tožniku tudi zaradi udeležbe na sestankih z nadrejenimi kršena pravica do tedenskega počitka, temelji na ugotovitvi, da so vsak dan imeli sestanke, na katerih so jih nadrejeni seznanili z delovnimi nalogami za naslednji dan.

19. Tudi glede vprašanja, ali takšni sestanki pomenijo poseg v pravico do tedenskega počitka, se je že izoblikovala obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. V več zadevah je bilo poudarjeno, da v zvezi s tem ni nepomembno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina8. Sodišči druge in prve stopnje se pri materialnopravni presoji, ali so zatrjevani vsakodnevni sestanki pomenili poseg v pravico tedenskega počitka, nista opredelili do okoliščin, na katere je Vrhovno sodišče RS opozorilo v navedenih odločbah. Revizija utemeljeno opozarja, da je za navedeno presojo pomembno, kakšna je bila vsebina teh sestankov, nenazadnje tudi dejstvo, da so potekali v bivanjskih prostorih pripadnikov. Če gre pri teh sestankih v resnici za to, da neposredno nadrejeni pride v bivanjske prostore vojakov in jim pri tem na kratko pove, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, tega res ni mogoče šteti za opravljanje dela za delodajalca in s tem za nasprotje počitka.

Povišana pripravljenost na misiji

20. Tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja na materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, da povišana pripravljenost, kot jo opredeljuje 9. točka 3. člena ZSSloV, ne predstavlja nekega posebnega dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski.

21. V skladu z 9. točko 3. člena ZSSloV je povišana pripravljenost potrebno ali zahtevano stanje v poveljstvu, enoti ali zavodu v miru, med izvajanjem nalog Slovenske vojske zunaj države, med pripravljenostjo ali izvajanjem nalog kolektivne obrambe v skladu z načrti v okviru zavezništva ter v izrednem ali vojnem stanju, ki izraža sposobnost, da poveljstvo, enota ali zavod v skladu z načrti uporabe organizirano in pravočasno začne izvajati zaukazano delovanje, ne glede na razmere, kraj ali nasprotnika. Za povišano pripravljenost se šteje tudi čas po sprejemu odločitve, da se na izvrševanje nalog napoti določena enota, ki je dana na razpolago za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo v okviru zavezništva oziroma v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami, v obdobju šestih mesecev ali krajšem obdobju pred opravljanjem vojaške službe izven države. Povišana pripravljenost v miru se uvede s pisnim ukazov načelnika ali načelnice generalnega štaba slovenske vojske. Povišana pripravljenost poveljstev, enot in zavodov izraža zlasti njihovo večjo bojno pripravljenost in se šteje za najpomembnejšo nalogo slovenske vojske.

22. Iz takšne opredelitve pojma povišane pripravljenosti izhaja, da gre dejansko za stanje usposobljenosti in razpoložljivosti celotne enote ali pa poveljstva oziroma zavoda, ne za neko posebno delo, ki bi pomenilo negacijo pravice do tedenskega počitka. Razlaga, da povišana pripravljenost sama po sebi pomeni nasprotje tedenskemu počitku, bi pripeljala do absurdnega zaključka, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen že v času, ko je bila njegova enota še v Sloveniji, zanjo pa je pred odhodom na misijo, v skladu z 9. točko 3. člena ZSSloV že veljala povišana pripravljenost. 23. Podobno velja glede stopnje pripravljenosti, ki se izraža z oznako QRF TASRES. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka pripadnikom kot prost dan štela tudi dan, ko so bili v pripravljenosti QRF oz. TASREC, če ta dan niso bili poklicani na opravljanje nalog. Zaključilo je, da tožena stranka neutemeljeno trdi, da je bil tožnik prost na dneve 14. 7. 2011, 31. 7. 2011, 24., 25. in 27. 8. 2013 ter 15. in 18. 9. 2013, saj iz realizacije mesečnih načrtov izhaja, da je šlo v teh dneh za pripravljenost (le) z odzivnim časom 24 ur. Sodišče druge stopnje je temu pritrdilo ter dodalo, da je bil tožnik v tem času vendarle na razpolago delodajalcu, saj je bil dosegljiv po telefonu ali kurirju z dolžnostjo obveščanja nadrejenih, kje se nahaja. Navedeno ne more biti argument za presojo, da tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek, saj je že zgoraj obrazloženo, da zgolj dosegljivost po telefonu ali kurirju in dolžnost obveščanja nadrejenih, kje se pripadnik nahaja, ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Sicer pa je treba opozoriti, da v postopku ni bilo nobenih navedb o tem, kaj navedeni kratici sploh pomenita (v spornih dneh je bila pri tožnikovi enoti, to je 1. MOTV v realizaciji mesečnega načrta dela zabeležena le kratica TACRES) in kakšne so obveznosti enote oziroma posameznikov v primeru, da za enoto velja ta stopnja pripravljenosti. Zato gre pri navedbah tožnika, da so se pripadniki v času opravljanja naloge QRF lahko gibali le kot celota, za nedopustno novoto, pri čemer tožnik ni navajal, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel podati že prej.

Odločitev o reviziji

24. Glede na vse navedeno je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da je bila pravica do tedenskega počitka kršena tudi zaradi udeležbe tožnika na vsakodnevnih sestankih, sodišče ni ugotavljalo dejstev v zvezi s tem, kakšni so ti sestanki bili, kako so potekali in podobno. V novem postopku se bo sodišče opredelilo tudi do teh okoliščin, kakor tudi do ostalih razlogov, zaradi katerih je tožnik uveljavljal, da mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, nakar bo lahko znova odločilo o zahtevku.

25. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

26. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Povsem identična je določba prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki je veljala do 12. 4. 2013. 2 Primerjaj odločbi VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020, VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. 3 Glej sodbo VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. 4 Glej sklep VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019. 5 Sklep VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 in VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020. 6 Sodba VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. 7 Ibid. 8 Glej odločbe VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020, VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020, VIII Ips 18/2020 z dne 9. 6. 2020.