Jedro

Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v IV. točki izreka sodbe tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo na znesek 805,25 EUR (namesto zneska 1.229,72 EUR EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. in IV. točka izreka sodbe).

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe v zvezi z zahtevkom za plačilo 448,36 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi postopek v tem obsegu ustavilo (I. točka izreka sodbe in sklepa). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 2.327,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2015 do plačila (II. točka izreka sodbe in sklepa) ter zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.327,83 EUR za čas od 23. 9. 2013 do 4. 4. 2015 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 1.229,72 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (II. in IV. točko izreka sodbe) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje glede na izpovedi prič in listin presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožniku na vojaški misiji KFOR ... na Kosovu (od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013) zagotovljen tedenski počitek, ker je ocenilo, da zaradi neskladij med mesečnimi evidencami dnevne delovne obremenjenosti in realizacijami mesečnih načrtov dela in usposabljanja (realizacija MNDU) mesečne evidence, ki jih je predložila tožena stranka, ne izkazujejo resničnih podatkov o prostih dnevih in presodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za 23 neizkoriščenih dni tedenskega počitka.

Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena (pravilno: drugega odstavka 339. člena) ZPP, ker je v 5. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da je bil tožnik na misiji od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013, v 12. točki pa, da je bil na misiji do 29. 3. 2013. Pri tem je ugotovilo, da je za obdobje do nastopa posebnega dopusta 20. 6. 2013 tožnik upravičen do tedenskega počitka za 12 polnih tednov, za čas po vrnitvi z dopusta od 10. 7. 2013 do 29. 9. 2013 pa naj bi se nateklo polnih 11 tednov, tako da je napačno štelo, da je bil tožnik na misiji en teden dlje. Razlogi o obdobju napotitve tožnika na misijo so nejasni in med seboj v nasprotju ter v nasprotju z ukazom o napotitvi na opravljanje nalog v tujini z dne 8. 3. 2013 oziroma popravkom ukaza z dne 5. 9. 2013. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvami sodišča glede neskladij med mesečnimi evidencami dnevne delovne obremenjenosti in realizacijo MNDU, saj je iz evidenc razvidno, kateri pripadniki so bili na posamezne dneve, ki naj bi bili sporni, razporejeni na opravljanje nalog (varovanje A.A.), kar je označeno s sivo barvo, prosti dnevi, ki so jih v istem času imeli drugi pripadniki, pa z zeleno. Ni bistveno, da v realizaciji MNDU za te dneve ni izrecno navedeno, kdo od pripadnikov tožnikovega voda je te naloge opravljal (ker je to razvidno iz evidenc dnevne obremenjenosti). Neskladij med mesečnimi evidencami in realizacijo MNDU ni, zato je zaključek sodišča, da so mesečne evidence neverodostojne, napačen. Tudi VDSS je v sodbi Pdp 1078/2018 z dne 29. 8. 2019 mesečne evidence obremenjenosti za čas misije ocenilo za verodostojne, zavzelo pa je stališče, da je dokazno breme glede tega, da tožniku ves čas misije ni bil omogočen tedenski počitek, na tožniku. Tožnikova izpoved glede nezmožnosti koriščenja prostih dni tedenskega počitka je premalo konkretizirana. Tožnik ni navedel, katera dela je moral opravljati na dneve, ki so v mesečnih evidencah označeni kot prosti, zato dokaznemu bremenu ni zadostil. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik dne 15. 5. 2013 na bolniški, kar je tožena stranka navedla že v odgovoru na tožbo in kot izhaja iz mesečne evidence, tožnik pa tega ni prerekal. Za teden od 10. 5. 2013 do 17. 5. 2013 zato tožniku ne pripada odškodnina za neizkoriščeni dan tedenskega počitka.

Tožena stranka se ne strinja s presojo sodišča, da je izpoved B.B., da je bila udeležba na vsakodnevnih sestankih prostovoljna za tiste, ki so bili prosti, nelogična, saj je edino pravilno in sprejemljivo, da so bili sestanki obvezni za tiste, ki niso bili prosti. Sklicuje se tudi na sodbo VSRS VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, ter na sklep VIII DoR 280/2018 z dne 19. 2. 2019 o dovolitvi revizije glede vprašanja, ali sestanki v zvezi z obveznostjo naslednjega dne pomenijo, da tedenski počitek pripadniku ni omogočen ter na sklep VIII DoR 69/2019 z dne 16. 4. 2019, s katerim je bila dopuščena revizija v zvezi z vprašanjem, ali udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo in opravljanje podpornih nalog po lastni iniciativi pomeni, da ni zagotovljen tedenski počitek pripadniku. Tožnikova morebitna udeležba na sestankih na dneve, ko naj bi bil prost, ne pomeni opravljanja dela za delodajalca, to pa pomeni, da je tožena stranka tožniku omogočila prosti dan. Protipravnosti ni, sodišče prve stopnje pa je v zvezi z obstojem protipravnosti zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o stroških postopka, saj je tožniku neutemeljeno priznalo stroške odsotnosti iz pisarne v času potovanja in stroške prevoza pooblaščenca na relaciji C. - D.. Sklicuje se na sklep VDSS Pdp 73/2019 z dne 14. 2. 2019, v katerem VDSS ni priznalo tovrstnih stroškov izven okrožja sedeža sodišča, ker ne gre za potrebne stroške po 155. členu ZPP. Tožniku so bili neutemeljeno priznani potni stroški pooblaščenca za dva naroka v višini 266,40 EUR in 320 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja skupaj z DDV.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (vključno z odločitvijo o stroških postopka) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter v pretežnem delu pravilno uporabilo materialno pravo, deloma napačna pa je odločitev o stroških postopka zato, ker je tožniku priznalo previsoke stroške postopka. Pritožbeno sodišče se, razen v zvezi z navedenim, strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstev, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

7. Tožena stranka pa utemeljeno uveljavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, to je protispisnost, s tem ko izpostavlja napako pri povzemanju podatkov o trajanju napotitve tožnika na misijo na Kosovu. V 12. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje očitno pomotoma štelo, da je napotitev trajala do 29. 9. 2013 namesto pravilno do 22. 9. 2013 (kot je sicer pravilno navedlo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri izračunu pripadajočih dni neizrabljenega tedenskega počitka pa je sodišče prve stopnje upoštevalo napačen podatek o trajanju napotitve na misijo iz ukaza z dne 8. 3. 2013 (A 1), ne pa tudi popravka tega ukaza z dne 5. 9. 2013 (B 10), s katerim je bil datum 29. 9. 2013 (do katerega naj bi napotitev na misijo KFOR Kosovo) nadomeščen z datumom 22. 9. 2013. Na tej podlagi je tožniku priznalo en dan neizkoriščenega tedenskega počitka več, kot bi mu glede na trajanje napotitve pripadalo, na kar pravilno opozarja pritožba.

8. V zvezi s številom dni neizrabljenega tedenskega počitka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (to je 23 dni), je pravilno tudi stališče tožene stranke, da tožniku v nobenem primeru ne pripada en dan tedenskega počitka za teden od 10. 5. 2013 do 17. 5. 2013, ker je bil na dan 15. 5. 2013 v bolniškem staležu. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje tožniku tudi za ta teden neutemeljeno priznalo pravico do enega dneva tedenskega počitka, kar ni v skladu z določbo prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). To pa pomeni, da je tožniku priznalo dva dneva preveč. Glede na navedeno bi bil tožnik v obdobju od 20. 6. 2013 do 22. 9. 2013 (in ne do 29. 9. 2013, kot je napačno štelo sodišče prve stopnje), če se upošteva trajanje napotitve ter obdobje odsotnosti zaradi izrabe posebnega dopusta v času od 20. 6. 2013 do 9. 7. 2013, upravičen le do 21 in ne do 23 dni tedenskega počitka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. To pa na pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljene dneve tedenskega počitka ni vplivalo, ker je tožnik iz tega naslova uveljavljal nižji znesek od pripadajočega, sodišče pa mu je ugodilo le do višine tožbenega zahtevka, ki ga je uveljavljal, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevalo je, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

10. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, ko je ugotovilo, da tožena stranka tožniku v času napotitve na vojaško misijo na Kosovu v obdobju sedmih zaporednih dni ni zagotovila pravice do izrabe tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko prosto. Dejstvo, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti (označba zelene barve), ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna. Prvostopenjsko sodišče je zato glede na trditve tožnika utemeljeno preverjalo, ali so bili torej pripadniki SV takrat dejansko res prosti in to najmanj 24 neprekinjenih ur, oziroma ali na označene proste dneve dejansko niso imeli nobenih delovnih obveznosti, ali so opravljali delo za delodajalca oziroma ali so bili v času evidentiranih prostih dni na razpolago delodajalcu. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da je že sam podpis mesečnih evidenc s strani pripadnika zadosten dokaz, da mu je bil neprekinjeni 24 urni tedenski počitek zagotovljen. Treba je upoštevati, da so pripadniki evidence podpisovali zaradi ukaza nadrejenih, ker ukaza ne smeš zavrniti (kot so izpovedale tudi zaslišane priče - tožnikovi sodelavci), evidence pa so podpisovali vsi, čeprav ni šlo za uradne dokumente (običajno na skupnih sestankih, kot je izpovedal neposredno nadrejeni poveljnik voda). Zato podpisa pripadnika ni mogoče šteti kot brezpogojno potrditev oziroma strinjanje pripadnika s podatkom v evidenci, ker ni verjetno, da bi imeli pripadniki, torej tudi tožnik, možnost preverjati pravilnost evidenc oziroma podatkov o prostih dneh ob skupinskem podpisovanju evidenc na sestankih.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kot voznik na misiji delo opravljal vsak dan in da je tudi na tiste dneve, ko naj bi bil prost, imel določene omejitve oziroma dolžnosti in da mu prosti dnevi niso bili omogočeni (čeprav so bili kot taki evidentirani v evidenci tožene stranke), čeprav so bili s pravico do prostega dne seznanjeni, kar sta potrdila tudi tožnikova sodelavca na misiji. Tožnik je namreč izpovedal, da je bil na misiji na Kosovu KFOR ... na dolžnosti vojak voznik, njegove delovne naloge so se nanašale na vožnjo in skrb za vojaško vozilo, delo pa so opravljali vsak dan po enakem urniku, tudi ob sobotah in nedeljah. Ves čas so nosili uniformo, tudi tiste dni, ko naj bi bili prosti. Ko niso opravljali delovnih nalog izven baze, je bilo njihovo gibanje omejeno na bazo, pri čemer so morali nadrejene ves čas obveščati, kje se nahajajo, za lažjo dosegljivost pa je večina vojakov imela telefon, ali pa so jih poiskali kurirji. Vsak dan so imeli obvezne sestanke, na katerih so jih je nadrejeni seznanil z delovnimi nalogami za naslednji dan. Tožnik je tudi izpovedal, da je bil seznanjen z vsebino evidenc, ki jih je podpisal po ukazu nadrejenega.

14. Tožnikovo izpoved sta potrdili priči E.E. in F.F., ki sta bila njegova sodelavca. F.F. je bil s tožnikovim delom najbolje seznanjen, bila sta v istem oddelku voda, obema je bil neposredno nadrejen poveljnik B.B.. Potrdil je, da so imeli vsak dan, tudi ko naj bi bili prosti, obvezni sestanek. Ves čas so nosili uniformo, niso smeli iz baze, pri čemer so morali seznanjati nadrejene, kje so. Obe priči sta tudi potrdili, da so vojaki na ukaz podpisovali evidence o prostih dnevih, čeprav ni šlo za uraden dokument, vendar so to storili vsi. Od tožnikovih nadrejenih, ki so bili zaslišani, sta poveljnika G.G. in B.B. vztrajala, da je imel tožnik zagotovljen prosti dan počitka po dogovoru z nadrejenim. To naj bi potrjevale evidence, ki so jih vojaki podpisali. B.B., poveljnik voda in tožnikov neposredno nadrejeni, je v izpovedi pojasnil, da so bili prosti dnevi predvideni sicer vnaprej, vendar pa jih je določal on glede na delovne naloge. Na prosti dan je bil tožnik opravičen udeležbe na postroju in na sestankih. Potrdil je, da so pripadniki vse čas nosili uniformo in morali biti vedno dosegljivi, preko telefona ali kurirja, vsakodnevni sestanki, ki za tiste, ki so imeli tedenski počitek, niso bili obvezni, pa so trajali okrog 15 minut in več, vendar ne več kot 45 minut, ker sam ne mara dolgih sestankov.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka dokazovala, da je tožniku zagotovila tedenski počitek, z mesečnimi evidencami (B1), ki jih je pripravljal poveljnik B.B., sodišču pa je predložila tudi realizacije mesečnega načrta dela in usposabljanja (B2), ki jih je pripravil poveljnik G.G.. Ker te listine vsebujejo informacije o tožnikovih delovnih nalogah za vse dni misije, jih je sodišče primerjalo in na podlagi primerjave ugotovilo določena večja odstopanja oziroma neskladja med evidencami in realizacijo in sicer za posamezne dneve v spornem obdobju - npr. za dni 7. 4., 14. 4. in 26. 4. 2013, 27. in 28. 5. 2013, 16. in 18. 6. 2013 in 12. 9. 2013, za katere je v mesečni evidenci dnevne delovne obremenjenosti (B1) navedeno, da naj bi bil tožnik – enako kot vsi drugi pripadniki v njegovem vodu (...) prost oziroma naj bi imel dan počitka, iz Realizacije mesečnih načrtov (B2) pa za te dneve izhaja, da je tožnikov vod na te dni opravljal določene naloge (izvidovanje, varovanje, opazovanje, …), pri čemer v njej ni navedeno, kdo od pripadnikov tožnikovega voda (ki naj bi bili tudi prosti) je te naloge opravljal. Zaradi omenjenih neskladnosti je sodišče prve stopnje mesečne evidence štelo za neverodostojne, ker naj ne bi izkazovale resničnih podatkov o prostih dnevih na misiji. Pritožba utemeljeno nasprotuje navedenim zaključkom in izpostavlja, da med listinami, ki jih je sodišče prve stopnje preverjalo, ni neskladij, ker je iz mesečnih evidenc mogoče ugotoviti, kateri pripadniki so v posameznih dnevih opravljali delovne naloge, čeprav se realizacija MNDU ni vodila za posamezne pripadnike, ampak na nivoju celotne čete in za posamezne vode. Če se upoštevata obe listini (mesečna evidenca in realizacija mesečnega načrta dela), ne gre za pomembna neskladja oziroma pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bile evidence neverodostojne. To pa za odločitev niti ni bistveno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi drugih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik opravljal delo za toženo stranko oziroma je bil na razpolago svojemu delodajalcu tudi ob dnevih, ki so bili v evidencah označeni kot prosti. Tožnik ni imel prostega izhoda iz baze, ves čas je moral biti dosegljiv nadrejenim, udeleževati pa se je moral tudi obveznih sestankov z nadrejenimi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je izpoved nadrejenega B.B., da je bila udeležba na vsakodnevnih sestankih za vojake, ki so imeli določen prosti dan, prostovoljna, nelogična že zato, ker so se na teh sestankih (ki so trajali od 15 do 45 minut po izpovedi B.B., po izpovedi tožnikovih sodelavcev pa tudi do dveh ur) določale delovne naloge za naslednje dni, kar je bilo za vojaka bistvenega pomena, torej se ga je moral udeležiti oziroma ga ni mogel preskočiti, iz dokaznega postopka pa ne izhaja, kako naj bi ta pripadnik sicer izvedel za naloge naslednjega dne, tako tožnik kot njegova sodelavca pa so izpovedali, da so bili sestanki obvezni in da so se jih vsakodnevno udeleževali. Ker tožena stranka niti ni podala ustreznih trditev o tem, kako in kdaj naj bi nadrejeni B.B. obveščal pripadnike, ki so bili prosti, da se sestankov ni treba udeleževati, pritožbeno sodišče soglaša z dokazno presojo sodišča prve stopnje o obvezni in za opravljanje dela nujni udeležbi pripadnikov na vsakodnevnih sestankih. Stališče tožene stranke, da tožnikova morebitna udeležba na sestankih na dneve, ko naj bi bili prosti, sploh ne pomeni opravljanje dela za delodajalca, pa je zmotno, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa neutemeljene.

16. Iz mesečnih evidenc dnevne delovne obremenjenosti je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka pripadnikom kot proste dneve štela dneve, ko so bili v pripravljenosti (H., I.), če ta dan niso bili poklicani na opravljanje nalog, kar je potrdil tudi B.B.. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da tožena stranka neutemeljeno trdi, da je bil tožnik prost na dneve 14. 7. 2013, 31. 7. 2013, 24., 25. in 27. 8. 2013 in 15. in 18. 9. 2013, in sicer zato, ker iz zapisov Realizacije mesečnih načrtov (B1) ne izhaja, da je šlo v teh dneh za pripravljenost le z odzivnim časom 24 ur ali več. Tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje. Tožnik je bil v tem času vendarle na razpolago delodajalcu (dosegljiv po telefonu ali kurirju, z dolžnostjo obveščanja nadrejenih, kje se nahaja), zato ni mogoče šteti, da mu je bil v tem času zagotovljen nepretrgani 24 urni tedenski počitek.

17. Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

18. Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec).

19. Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.

20. Kljub deloma napačni ugotovitvi glede neverodostojnosti evidenc tožene stranke je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik v dneh, ki so bili označeni kot prosti, opravljal delo za toženo stranko z vsakodnevno udeležbo na sestankih z nadrejenimi oziroma da je bil na razpolago delodajalcu v času pripravljenosti (H., I.). Tožnik je bil v spornem obdobju, ob upoštevanju izrabe misijskega dopusta, na misiji v tujini 12 celih tednov pred nastopom posebnega dopusta, pri čemer bi bil za to obdobje upravičen le do 11 dni tedenskega počitka (in ne do 12 dni, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ker ni upoštevalo bolniškega staleža tožnika na dan 15. 5. 2013, kot je že obrazloženo v 7. in 8. točki obrazložitve te sodbe). Po vrnitvi s posebnega dopusta pa je bil tožnik na misiji na Kosovu še 10 celih tednov (in ne 11, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje zaradi tega, ker je zmotno štelo, da je bil tožnik na misiji na Kosovu do 29. 3. 2013, namesto pravilno do 22. 3. 2013, kot je prav tako že obrazloženo v 7. in 8. točki obrazložitve te sodbe). V tem času mu tedenski počitek ni bil omogočen. Na vsakih sedem dni bi bil upravičen do tedenskega počitka, kar pomeni, da bi mu tožena stranka morala omogočiti tedenski počitek za 21 dni (in ne za 23 dni, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, na kar utemeljeno opozarja pritožba). Ker tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur, je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

21. Odločitev o tožbenem zahtevku je pravilna tudi po višini. Tožnikova plača na misiji je znašala 3.036,25 EUR. Ob upoštevanju, da je določena za 174 ur, je urna postavka tožnikove plače v tem obdobju znašala 17,45 EUR, dnevna urna postavka pa 139,60 EUR (17,45 x 8 ur). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za 23 dni neizrabljenega tedenskega počitka v višini 3.210,80 EUR (17,45 EUR x 8 ur x 23 dni). Ker je, kot je že obrazloženo, prvostopenjsko sodišče napačno upoštevalo dva dneva preveč, bi bil tožnik upravičen le do odškodnine za 21 dni, tako da bi pripadajoča odškodnina znašala 2.931,60 EUR. Tožnik pa je vtoževal le znesek v višini 2.327,83 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka in tožniku prisodilo zahtevani znesek. Ta znesek je nižji tudi od zneska pripadajoče odškodnine za 21 dni neizrabljenega tedenskega počitka, zato na pravilnost odločitve ni vplivala napačna presoja prvostopenjskega sodišča, da je upravičen do odškodnine za 23 dni (namesto pravilno za 21 dni).

22. Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo stroške prevoza pooblaščenca za dva naroka na relaciji C. - D. - C. (180 km v eno smer) v znesku 266,40 EUR (0,37 EUR/km x 180 km x 2 x 2) ter 320 točk za odsotnost iz pisarne, povečano za 2 % za materialne stroške in 22 % DDV. Pritožba se utemeljeno sklicuje na stališča pritožbenega sodišča v podobnih primerih, med drugim tudi na sklep VDSS Pdp 73/2019 z dne 14. 2. 2019, v katerem je bilo zavzeto stališče, da se tovrstni stroški pooblaščenca ne priznavajo izven sedeža sodišča, ker ne gre za potrebne stroške. Tudi v zadevi Pdp 466/2019 z dne 5. 12. 2019 je pritožbeno sodišče zavzelo enako stališče z utemeljitvijo, da po ustaljeni praksi VDSS prizna potne stroške le za okrožje sodišča, ne pa višjih stroškov za območje celotne države in da ima stranka sicer pravico do izbire odvetnika po lastni izbiri s področja celotne države, ne morejo pa se ti stroški naprtiti nasprotni stranki, ker ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče potrebne stroške postopka, ki so bili priznani tožniku, znižalo za znesek 505,32 EUR, tako da znašajo 1.115,03 EUR (namesto 1.620,35 EUR), tožnik pa je glede na 84 % uspeh upravičen do povračila v znesku 936,62 EUR, in po pobotanju s potrebnimi stroški tožene stranke glede na 16% uspeh v višini 131,37 EUR do povračila v znesku 805,25 EUR. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka delno spremenilo in stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižalo na navedeni znesek.

23. Ker so v navedenem obsegu podani v pritožbi uveljavljani razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP oz. 3. točke 365. člena ZPP stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižalo na znesek, ki je razviden iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).

24. Tožena stranka je s pritožbo uspela le delno glede stroškov postopka, v preostalem delu pa je bila njena pritožba neutemeljena. Glede na delni uspeh s pritožbo bi bila tožena stranka dolžna tožniku povrniti sorazmerni del stroškov odgovora na pritožbo. Zato je pritožbeno sodišče, glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP, odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.