Jedro

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela in poslovanja, če gre pri tem za na delu utemeljene razloge. Zasledovanje težnje po uspešnosti dela pa utemeljuje tudi izbiro tistega delavca, ki se mu pogodba o zaposlitvi odpove iz poslovnega razloga, ki je pred tem prejel več pisnih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 kot drugi delavci.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se delni umik tožbe glede zahteve po priznanju, obračunu in izplačilu vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja za obdobje od poteka odpovednega roka do dneva reintegracije, vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, (1) da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z 28. 11. 2019, nezakonita in se razveljavi; (2) da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi; (3) da je toženka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo, mu za obdobje od poteka odpovednega roka do dneva reintegracije priznati, obračunati in izplačati nadomestila plač po pogodbi o zaposlitvi z 9. 4. 2018 ter mu po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestila plač ter (4) mu povrniti stroške postopka (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II. in III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka. Navaja, da iz odpovedi izhaja, da je bila toženka v letu 2020 prisiljena zmanjšati stroške dela ter število zaposlenih v režiji, tožnik pa glede rezultatov dela ni dosegal nivoja ostalih inženirjev kakovosti, imel je večje število reklamacij, v zadnjih dveh letih pa je prejel tudi že več pisnih opozoril pred odpovedjo. Toženka v odpovedi ni navedla, da je pri odpuščanju uporabila kriterij uspešnosti. To je navedla šele med postopkom, zato sodišče ne bi smelo ugotoviti, da je pri določitvi presežnega delavca uporabila ta kriterij. Prav tako v odpovedi ni navedla ničesar v zvezi z letno oceno delavcev, številom reklamacij in številom opozoril pred odpovedjo, zato dejanski razlog za odpoved ni bil poslovni. Če je bilo za toženko sporno prejeto število reklamacij, bi morala tožniku podati odpoved iz razloga nesposobnosti oziroma krivdnega razloga. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali je tožnik prejel največje število pisnih opozoril pred odpovedjo, temveč je zgolj navedlo, da A.A. ni bilo znano, ali je še kdo od delavcev dobil opozorilo pred odpovedjo. Če je sodišče sklicevanje toženke na rezultate dela tožnika in na število prejetih reklamacij štelo kot kriterij, kateremu delavcu bo podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi se moralo opredeliti tudi do kriterija prejetih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker tega ni storilo, sodbe ni mogoče preizkusiti v zvezi s pravilno uporabo kriterijev. Predmet spora ni presoja letne ocene tožnika za leto 2018, vendar pa je bilo sodišče dolžno preveriti, ali so kriteriji za določitev presežnega delavca kakorkoli diskriminatorni ter ali tožnika, ki mu je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, postavljajo v neenakopraven položaj. Tožnik je zatrjeval, da je imel pri letnih ocenah izključno on del vprašanja 1.5 vezanega na kriterij kupčevih reklamacij, medtem ko ostali primerljivi delavci tega kriterija niso imeli. Le v primeru, ko tožnik ne bi imel nobenih reklamacij, bi lahko pri vprašanju 1.5 dosegel oceno 100. Ostali primerljivi delavci so pri vprašanju 1.5 dosegli oceno 75 (B.B.) oziroma dva delavca 100 (C.C. in D.D.), le tožnik oceno 50. Ker je bilo tožniku s kriterijem pri oceni 1.5 onemogočeno, da bi dosegel oceno 100, je imel posledično tudi slabšo končno oceno. Vsi delavci so imeli reklamacije, zaradi njih pa je bil tožnik slabše ocenjen kot D.D., zato je odpoved, ki temelji na tej oceni, nezakonita. Toženka ni izkazala, zakaj je kot kriterij števila kupčevih reklamacij vzela ravno obdobje od septembra 2017 do maja 2019 in ne drugega obdobja, npr. leta 2019 ali pa kvartala pred podajo odpovedi, zato tožnik dvomi v objektivnost ravnanja toženke. Navedeno obdobje je namreč toženka upoštevala z namenom, da tožnika prikaže kot najmanj uspešnega delavca, saj je bil dejanski razlogi za odpoved nezadovoljstvo z njegovim delom oziroma prejeta pisna opozorila pred odpovedjo. Toženka bi torej morala tožniku odpovedati pogodbo zaradi nesposobnosti ali iz krivdnih razlogov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženki od leta 2007, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z 9. 4. 2018 na delovnem mestu "inženir kakovosti v ...". Toženka mu je 28. 11. 2019 podala redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da je morala na zahtevo lastnika zmanjšati stroške s številom zaposlenih v režiji, za odpoved tožniku pa se je odločila zaradi rezultatov dela, saj tožnik ne dosega nivoja ostalih inženirjev kakovosti. Za cono, za katero je zadolžen, je statistično prejel več reklamacij kot za cone, za katere so zadolženi ostali inženirji kakovosti, v zadnjih dveh letih pa je prejel več pisnih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Navedla je, da je tožnikove zadolžitve prerazporedila med ostale zaposlene v oddelku, nekatere pa so opuščene kot nepotrebne. Tožnik je navajal, da poslovni razlog ni dejanski razlog za odpoved, temveč da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi razloga nesposobnosti. Poleg tega je uporaba kriterija delovne uspešnosti diskriminatorna. Sodišče je zahtevek zavrnilo, saj je štelo, da je toženka dokazala obstoj poslovnega razloga ter da odločitev, da izmed šestih inženirjev kakovosti ravno tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi, ni posledica diskriminacije.

7. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazati predvsem, da je zatrjevani odpovedni razlog utemeljen.

8. Zmotno je stališče pritožbe, da toženka v odpovedi ni navedla, da je pri odpuščanju uporabila kriterij uspešnosti. Toženka je namreč s tem, ko je pri izbiri tožnika upoštevala število reklamacij, izbiro dejansko oprla na uspešnost delavcev v oddelku kontrole, ki jih je medsebojno primerjala. Vendar to ne pomeni, da je bila tožniku redna odpoved podana iz katerega drugega razloga kot poslovnega. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem pravilno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 206/2012 s 4. 3. 2013, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela in poslovanja, če gre pri tem za na delu utemeljene razloge. Zasledovanje težnje po uspešnosti dela pa utemeljuje tudi izbiro tistega delavca, ki se mu pogodba o zaposlitvi odpove iz poslovnega razloga, ki je pred tem prejel več pisnih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 kot drugi delavci.

9. Ker tožnik zmotno meni, da iz odpovedi ne izhaja uporaba kriterija delovne uspešnosti, temveč da ga je toženka prvič zatrjevala šele v sodnem postopku, pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče tega kriterija ne bi smelo upoštevati pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi. Dopustno je namreč, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prim. sodba in sklep VSRS VIII Ips 150/2016 z 10. 1. 2017). Glede na to, da je izpodbijana odpoved obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je tožniku jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu, je toženka lahko v sodnem postopku podrobneje navedla razloge, ki se nanašajo na reklamacije, tožnikovo oceno delovne uspešnosti ter pisni opozorili, ki ju je podala tožniku, ne da bi s tem nedopustno širila obseg sodnega varstva oziroma da bi šele v sodnem postopku prvič navajala konkretne razloge za odpoved. Zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da toženka ni bila zavezana k temu, da bi morala pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati kakršne koli kriterije, če pa je zanjo sporno prejeto število reklamacij, bi morala tožniku podati odpoved iz razloga nesposobnosti.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno očita, da sodišče ni preverilo, ali so kriteriji za določitev presežnega delavca diskriminatorni ter ali tožnika postavljajo v neenakopraven položaj v primerjavi z ostalimi delavci, ki jih je toženka primerjala pri izbiri delavca, ki mu bo podana odpoved. Sodišče prve stopnje je verjelo prepričljivi izpovedi tožniku neposredno nadrejenega delavca A.A., ki je skladna s tožnikovo letno oceno za leto 2018, da je bil tožnik v primerjavi z letnimi ocenami drugih inženirjev kakovosti v Oddelku kakovosti "najšibkejši člen" po delovnih učinkih. Pri tožniku je namreč obstajala največja razlika med pričakovanji nadrejenega in tem, kar je tožnik naredil. Tožnik v pritožbi domnevno diskriminacijo pri ocenjevanju v letni oceni utemeljuje s tem, da je imel pri letnih ocenah izključno on del vprašanja 1.5 vezanega na kriterij "brez kupčevih reklamacij", medtem, ko ostali primerljivi delavci tega kriterija niso imeli in da so imeli vsi primerljivi delavci reklamacije. Sodišče je ugotovilo, da so bili tožnikovi sodelavci ocenjeni s splošno oceno uspešnosti "dosega pričakovanja", tožnik pa s splošno oceno uspešnosti "potrebno je izboljšanje". V zvezi s točko 1.5 vprašalnika pa je sodišče pravilno razlogovalo, da sodi ta točka v poglavje na ocenjevalnem listu "Individualni cilji v preteklem letu", ki obsega točke 1.1 do 1.5. Vprašalnik je v tej točki (1.5) prilagojen individualni vlogi in ciljem zaposlenega delavca. Zato se npr. tožnikova ocena nanaša na zagon linije v E., ocena sodelavca F.F. pa npr. na laboratorij (...), ker je bila to njegova glavna naloga, v točkah 1.1 do 1.4 pa je tožnikov ocenjevalni list enak ocenjevalnim listom C.C. in D.D. in so bili ti trije v teh točkah ocenjevani po enakih kriterijih. Sodišče je odločitev o tem, da pri točki 1.5 vprašalnika ne gre za diskriminacijo tožnika, utemeljeno oprlo tudi na izpoved direktorja toženke G.G., da se mu zdi prav, da je v delu letne ocene, ki je dejansko vezana na posamezno osebo in njegovo delovno mesto, ocenjeno to delo, ne pa na splošno vse drugo. Sodišče je tudi ugotovilo, da je vprašalnik za letno oceno sestavljen iz standardnih vprašanj in v tem delu enak za vse delavce, poleg tega pa ima določen specifičen del, ki je vezan samo na določeno področje, ki ga vsak zaposleni pokriva. Ocena delavca glede na individualne cilje torej ne more biti razlog za zaključek, da je tožnik neenakopravno obravnavan, posebej ob dejstvu, da je so bile v ostalih poglavjih ocenjevalnega lista točke enake za vse delavce, končna ocena pa presek vseh posameznih ocen iz poglavij ocenjevalnega lista, ne pa njen seštevek. Zato je sodišče pravilno razlogovalo, da je toženka ocenjevalne liste presojala celostno, ter da zgolj na podlagi enega ocenjevalnega kriterija (točke 1.5) ni mogoče zaključiti, da je ocenjevanje diskriminatorno in oziroma da je ocenjevalni list sestavljen tendenciozno.

11. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti glede kriterija prejetih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. A.A. je bil kot vodja oddelka za kakovost tožniku neposredno nadrejen ter je potrdil, da je tožnik prejel opozorila pred redno odpovedjo 16. 4. 2018 in 20. 7. 2018. Izpovedal je tudi, da mu ni znano, ali je še kdo od delavcev dobil opozorilo, zato je sodišče takšni izpovedi nadrejenega, ki je poznal delo vseh delavcev v oddelku, pravilno sklepalo, da je tožnik prejel (največ) pisnih opozoril. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi kdo od ostalih sodelavcev v oddelku kakovosti prejel večje število pisnih opozoril kot on, zato zgolj pavšalne pritožbene navedbe ne morejo vplivati na pravilnost dokazne ocene, ki temelji na izpovedi priče, ki je seznanjena z delom delavcev v oddelku.

12. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da toženka ni izkazala, zakaj je kot kriterij števila kupčevih reklamacij vzela ravno obdobje od septembra 2017 do maja 2019 in ne drugega obdobja, npr. leta 2019 ali pa kvartala pred podajo odpovedi, zaradi česa se poraja dvom v njeno objektivnost. Tožnik do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni argumentirano navajal, da bi upoštevanje drugega časovnega obdobja vplivalo na drugačno število reklamacij, zato gre v tem smislu tudi za pritožbeno novoto. Toženka se je glede za ta obdobja, v katerem se upošteva število prejetih reklamacij, lahko odločila za čas od septembra 2017 do maja 2019, ker to samo po sebi ni diskriminatorno, ter dokazala, da je imel v tem časovnem obdobju prav tožnik statistično največji delež reklamacij v oddelku kakovosti ter da je pri tem izstopal. Kriterij števila reklamacij je objektivni kriterij, ki ga je toženka lahko izbrala za odločitev o tem, kateremu delavcu bo podala odpoved, zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi se upošteval strošek reklamacij, ne pa njihovo število. Glede na to, da je toženka v sodnem postopku dokazala, da je imel tožnik med primerljivimi delavci največje število reklamacij, ni utemeljena pritožbena navedba, da je navedeno obdobje upoštevala z namenom, da prikaže tožnika kot najmanj uspešnega delavca, torej je bil dejanski razlogi za odpoved nezadovoljstvo z opravljanjem tožnikovega dela oziroma prejeta pisna opozorila pred odpovedjo. Na odločitev o pritožbi tudi ne more vplivati pritožbena navedba, da dejstvo, da naj bi imel tožnik največje število reklamacij, ni navedeno v odpovedi, saj se je toženka v odpovedi sklicevala na reklamacije, ter to v sodnem postopku tudi ustrezno konkretizirala in dokazala.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).