Jedro

Ker je toženi stranki pravica uporabljati tujo stvar (opremo) pripadala po pogodbi, ne gre za uporabo stvari brez podlage in zato ne pridejo v poštev določila OZ o neupravičeni pridobitvi (190. - 198. člen OZ). Očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na napačno pravno podlago, je neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdita 1. in 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 12.694,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska 409,03 EUR od meseca februarja 2002 do septembra 2004, in sicer: za meseca februar in marec 2002 zakonske zamudne obresti v višini glavnice 409,03 EUR; za mesece april 2002 do avgust 2004 zakonske zamudne obresti od zneska 409,03 EUR od vsakega 6. v mesecu za tekoči mesec do plačila; za mesec september 2004 pa zakonske zamudne obresti od 409,03 EUR od 6. 9. 2004 do 18. 4. 2010 ter od zneska 14,91 EUR od 19. 4. 2010 do plačila (1. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.163,05 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del in smiselno stroškovno odločitev (1. in 3. točko izreka) te sodbe se je pravočasno, po pooblaščencu, pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitvi sodišča prve stopnje očita absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je nekonsistentno enkrat govorila o najemnini, drugič o obrabnini, razlika med tema pojmoma pa je bistvena, saj prva terjatev temelji na pravnem poslu, druga pa neposredno na zakonu. Že v tožbi je tožeča stranka izpostavila, da je dne 6. 8. 2001 odstopila od najemne pogodbe za poslovni prostor, kar pomeni, da je prenehal tudi aneks št. 1 o najemu opreme v tem poslovnem prostoru, ki je bil sestavni del te pogodbe ter je najemno razmerje prenehalo tudi v delu, ki se nanaša na opremo. Tako je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage tožeče stranke in v nasprotju z listinami v spisu (odstopa od pogodbe z dne 6. 8. 2001), ki ga je predložila celo tožeča stranka sama. Poleg tega sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo, katera oprema je bila predmet najema. Do ugovora, da so vrata, WC in galerija trajni del nepremičnine, ki jih je mogoče šteti kot vlaganja, ne pa kot opremo, se ni opredelilo. Tako je bilo dejansko stanje v tem delu nepravilno ugotovljeno. Prav tako je bilo zmotno ugotovljeno v delu, ki se nanaša na ugovor, da je del opreme odpeljala tožeča stranka ob začetku najemnega razmerja, del opreme pa je tožena stranka uničila. Ker zaradi navedenega manjka element oškodovanja na strani tožnice oziroma okoriščenja na strani toženke, bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neupravičeni pridobitvi moralo zahtevek v celoti zavrniti. Vsled navedenega je sodišču druge stopnje predlagala spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v izpodbijanem delu v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Preizkus zadeve je pokazal, da prvostopenjsko sodišče ni storilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka, tako da ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem postopku tudi pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo ter nista podana niti ta dva pritožbena razloga. Višje sodišče zato, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, povzema pravilne razloge iz napadenega dela sodbe. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

6. Za pravno presojo v predmetni zadevi so bistvenega pomena ugotovitve sodišča prve stopnje dejanske narave, ki jim pritožba ne oporeka, in sicer: - da sta tožeča in tožena stranka dne 30. 3. 2001 sklenili podnajemno pogodbo št. 01/2001 (priloga A3 spisa), s katero je tožeča stranka oddala v podnajem toženi stranki poslovni prostor na naslovu Gregorčičeva ulica 29, M., Tožena stranka pa se ji je zavezala plačevati najemnino v znesku 700,00 takratnih DEM mesečno v tolarski protivrednosti; - da sta tožeča in tožena stranka istega dne (t.j. 30. 3. 2001) sklenili tudi aneks št. 1 k tej pogodbi (priloga A4 spisa), s katerim sta se dogovorili, da tožeča stranka odda v najem toženi stranki opremo v tem poslovnem prostoru, tožena stranka pa ji je dolžna za to plačevati najemnino v znesku 800,00 takratnih DEM v tolarski protivrednosti (sedaj 409,03 EUR) mesečno; - da je tožeča stranka bila lastnica opreme, ki se je nahajala v tem poslovnem prostoru; - da je bila oprema toženi stranki izročena dne 8. 6. 2001, o čemer sta stranki sestavili primopredajni zapisnik (priloga A6 spisa); - da je tožeča stranka dne 4. 8. 2001 podala odpoved najemnega (pravilno podnajemnega) razmerja zaradi neplačevanja najemnine za poslovni prostor (priloga A7 spisa); in da je tožena stranka poslovni prostor uporabljala do 25. 9. 2004. 7. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja pri stališču, da je materialnopravna podlaga za odločitev v tej zadevi neupravičena pridobitev po določilih OZ, ki pa ni podana, saj naj bi bila oprema po dogovoru med strankama delno odpeljana, delno pa uničena, kar pomeni, da okoriščenje na strani tožene stranke oziroma prikrajšanje na strani tožeče stranke nista bili podani - in je ravno to bistvo njene pritožbene graje, vendar ji pritožbeno sodišče, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne more slediti.

8. Temelj vtoževane terjatve na plačilo najemnine je najemna pogodba za opremo in ne (pod)najemna pogodba za poslovni prostor, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče (v tretjem odstavku na strani 3 sodbe). Pri tem ni pomembno, da je bila najemna pogodba za opremo sklenjena v obliki aneksa št. 1 k (pod)najemni pogodbi za poslovni prostor. Pomembna je namreč vsebina, ne pa naziv pravnega posla! Glede na to, da sta se stranki v aneksu št. 1 z dne 30. 3. 2001 dogovorili za drugačen predmet (opremo) in drugačno ceno najema (800 DEM) kot v (pod)najemni pogodbi z dne 30. 3. 2001, kot tudi glede na dejstvo, da tožeča stranka ni bila lastnik poslovnega prostora, bila pa je lastnik opreme, je šteti aneks št. 1 kot samostojno pogodbo, ki je po vsebini najemna pogodba. Najemna pogodba je konsenzualna pogodba in je sklenjena, ko stranki dosežeta soglasje volj glede bistvenih sestavin pogodbe, to je glede predmeta in cene. Pogodba o najemu opreme je torej bila samostojno sklenjena dne 30. 3. 2001 in glede na navedeno predstavlja samostojen pravni posel, neodvisen od sklenitve in trajanja (pod)najemne pogodbe o poslovnem prostoru, čeprav se je imenovala „Aneks št. 1 k (pod)najemni pogodbi“. V posledici navedenega pa dejstvo, da je bila podnajemna pogodba dne 4. 8. 2001 s strani tožeče stranke odpovedana, za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno. Pogodba o najemu opreme (oziroma aneks št. 1), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je namreč veljala še naprej.

9. Tožena stranka niti v prvostopnem postopku, niti v pritožbi ne oporeka po tožeči stranki zatrjevanemu dejstvu, da je sklenila najemno pogodbo za opremo, ki je temelj vtoževani terjatvi na plačilo najemnine. Čim pa je tako, je najemnino dolžna plačati ne glede na njene trditve, da opreme potem, ko jo je pridobila v posest, ni uporabljala (prvi odstavek 587. člena OZ). Da je tožena stranka posest opreme imela na podlagi kakšnega drugega pravnega posla, ni zatrjevala, še manj dokazala. Prav tako, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, ni izkazala okoliščine, da je po dogovoru s tožečo stranko opremo, ki je tožeča stranka ni odpeljala, uničila. Sodišče druge stopnje v tem delu povsem soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, podanimi v tretjem odstavku na strani 5 sodbe.

10. Ker je toženi stranki pravica uporabljati tujo stvar (opremo) pripadala po pogodbi, ne gre za uporabo stvari brez podlage in zato ne pridejo v poštev določila OZ o neupravičeni pridobitvi (190. - 198. člen OZ). Očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na napačno pravno podlago, je neutemeljen.

11. Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo, katera oprema je sploh bila predmet najema. V tretjem odstavku na strani 5 sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da se je v lokalu nahajala oprema za trgovino (številne omare s predalčniki in policami, sanitarije, garderobne kabine), ne pa tudi pisarniško pohištvo (pisalne mize, stoli, klubska mizica, kavč), saj je slednje pohištvo tožeča stranka odpeljala. Zavzelo je tudi pravilne razloge, da je bila oprema za trgovino toženi stranki izročena, saj je tožena stranka podpisala primopredajni zapisnik, L. Č. pa je sama priznala, da je podpis poleg prečrtanega zapisa „brez opreme“ lahko njen. Dejstvo, da so vrata, WC in galerija trajni del nepremičnine, ki jih je mogoče šteti kot vlaganja, ne pa kot opremo, je sicer pravilno, vendar pa bi za predmetno zadevo bilo odločilno, če bi ga tožena stranka zatrjevala v zvezi z dejstvom, da je bila cena najema previsoka ali oderuška, česar pa ni navajala. Glede na to, da se je tožena stranka pogodbeno zavezala tožeči stranki plačevati mesečno najemnino za opremo v poslovnem prostoru v znesku 800,00 DEM (t.j. sedaj 409,03 EUR) in višini najemnine ni ugovarjala, namreč navedeno za zadevo ni odločilno.

12. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tudi iz procesnega vidika povsem pravilna. V razlogih sodbe glede na zgoraj obrazloženi ni najti nasprotij med zaključki sodišča prve stopnje in predloženimi listinami. Sodišče prve stopnje ni odločilo mimo trditvene podlage tožeče stranke poleg tega je sodba sodišča prve stopnje jasna, razumljiva in ustrezno obrazložen, vsebuje izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih ter jo je mogoče preizkusiti.

13. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani obsodilni del in stroškovno odločitev (1. in 3. točko izreka) sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. O pritožbenih stroških sodišče druge stopnje ni odločalo, saj jih tožena stranka ni priglasila.