Jedro

Zgolj s tem, da je prisojeni znesek glavnice izražen v protivrednosti nekdanje valute (DEM), ki sta jo tudi pravdni stranki izbrali za merilo vrednosti (tedaj) domačega denarja (SIT) oziroma metodo valorizacije, sodišče ni odločilo o nečem drugem. Odločitev je v okviru (znotraj) istega denarnega tožbenega zahtevka.

Bistvo pogodbe je v pristopu novih oseb na strani upnika in dolžnika, kar ni novacija.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obrestni del tožbenega zahtevka zavrne le za čas od 9. 10. 2001 do 14. 7. 2002. Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da tožnici plača evrsko protivrednost 37.000 DEM: - z obrestmi po obrestni meri, po kateri so se pri katerikoli poslovni banki v kraju izpolnitve obrestovale devizne hranilne vloge v DEM na vpogled, za čas od 30. 12. 1994 do 23. 10. 2001, - zmanjšano za dne 15. 6. 1998 plačanih 10.000 DEM na račun do tedaj nateklih obresti in glavnice, - nato s pogodbenimi zamudnimi obrestmi 1,5% mesečno od 24. 10. 2001 do prenehanja obveznosti (z vmesnim preračunom dolgovanega zneska v EUR ob njegovi uvedbi v Republiki Sloveniji).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zaradi zastaranja zavrnilo obrestni zahtevek za čas od 15. 6. 1998 do 14. 7. 2002. Sicer pa jo je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožnice in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču očita kršitev 116. člena Zakona o sodiščih. Čeprav je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da naj bi Višje sodišče v Ljubljani odločalo o pritožbah na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča, ni zakonske podlage za prenos pristojnosti. Tožnica v pritožbi prvostopenjske odločitve ni grajala le zato, ker je postavila zahtevek v EUR, sodišče pa je odločilo v DEM, in zaradi nedoločenosti zahtevka, pač pa tudi zato, ker je sodišče odločilo sploh mimo postavljenega zahtevka. Zahtevek tožnice je bil jasen: zahtevala je plačilo 104.014,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2001 in le v okviru tako postavljenega zahtevka bi moralo sodišče odločiti. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka. Sodišče je kršilo tudi prvi odstavek 360. člena ZPP, ker ni v celoti odgovorilo na vse pritožbene trditve in očitke. V okviru očitka o kršitvi 2. člena ZPP se je osredotočilo zgolj na to, da je sodišče prve stopnje vendarle znesek prisodilo v veljavni valuti in da je izrek sodbe določljiv. Sodišče je iz določenega zahtevka odločitev spremenilo v določljivo, kar je pravno nesprejemljivo in potrjuje očitek o kršitvi 2. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do trditev glede materialnopravne podlage 15., 16. in 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), novacije pogodbe in pravnega pomena pripoznave terjatve, kar je kršitev 360. člena ZPP. Sodišče je dogovor z dne 8. 10. 2001 presojalo le po naslovu, ne pa po vsebini. Ni šlo samo za pristop k dolgu, temveč tudi za novacijo. Odločitev sodišča ne more in ne bi smela temeljiti na dogovoru z dne 30. 12. 1994. V pogodbi z dne 8. 10. 2001 sta pogodbeni stranki na novo dogovorili roke in pogoje plačila, kar predstavlja pogodbeno avtonomijo, v katero sodišče nima pravice poseči. Pri obrazložitvi, da je del terjatve za obresti zastaral, prihaja sodišče druge stopnje v nasprotje. Štelo je, da zaradi plačila zneska 10.000 DEM na račun obresti in glavnice obresti do plačila 15. 6. 1998 niso zastarale, nato so pričele ponovno teči in glede na triletni zastaralni rok zastarale do 15. 7. 2002. Sodišče je prezrlo, da pogodba z dne 8. 10. 2001 vsebuje pripoznavo dolga 198.147,31 DEM, kar predstavlja obresti in glavnico na dan 31. 8. 2001. Z delno ugoditvijo ugovoru zastaranja je kršilo 387. člen ZOR. Ni mogoče govoriti o zastaranju, če je dolg priznan. Stranka lahko pripozna tudi zastarano terjatev in tudi v tem primeru prične zastaralni rok teči znova kot pri pretrganju zastaranja. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v celoti, sodbo sodišča prve stopnje pa v zavrnilnem in stroškovnem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, če se kršitev nanaša na krajevno pristojnost (4. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zatrjevanje, da bi moralo o pritožbi odločati Višje sodišče v Celju in ne Višje sodišče v Ljubljani, pomeni ravno uveljavljanje kršitev krajevne pristojnosti. Že zato(1) tožnica s temi razlogi ne more biti uspešna.

8. Tudi trditve o drugih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljene. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse relevantne navedbe pritožbe, tako tiste o kršitvi 2. člena ZPP o odločanju „mimo“ postavljenega zahtevka (3. stran obrazložitve), kot tiste o nesorazmernosti dajatev (prvi odstavek na 4. strani obrazložitve), pojasnilo pa je tudi, da je imelo sodišče prve stopnje zaradi kogentnih zakonskih določb podlago za poseg v avtonomijo strank, v razlogih sodbe pa je mogoče najti odgovor tudi na vse ostale pritožbene trditve. S tem, ko je sodišče druge stopnje zapisalo, da gre med strankama za nadaljevanje istega posojilnega razmerja, tj. razmerja iz prvotne posojilne pogodbe, je namreč odgovorilo na trditve o novaciji. Odgovor, čeprav, kar se tiče zastaranja napačen, je dalo tudi na trditve o pri(po)znanju dolga. Očitek kršitve prvega odstavka 360. člena ZPP zato ni utemeljen.

9. Sodišče druge stopnje pa je na pritožbene trditve o procesnih kršitvah odgovorilo tudi pravilno. Tožnica neutemeljeno vztraja, da je sodišče prve stopnje odločilo „mimo“ postavljenega zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje je v mejah postavljenega zahtevka. Zgolj s tem, da je prisojeni znesek glavnice izražen v protivrednosti nekdanje valute (DEM), ki sta jo tudi pravdni stranki izbrali za merilo vrednosti (tedaj) domačega denarja (SIT) oziroma metodo valorizacije, ni odločilo o nečem drugem. Odločitev je v okviru (znotraj) istega denarnega tožbenega zahtevka, le da mu ni v celoti ugodeno, v vtoževani glavnici kapitalizirane obresti pa so prisojene opisno z opredelitvijo glavnice, od katere tečejo, navedbo obrestne mere in časa njihovega teka. Na ta način je obrestni zahtevek povsem določen.

10. Sodišče druge stopnje je materialnopravno pravilno presodilo naravo pogodbenega razmerja med strankama. Ugotovitve, da sta pravdni stranki 30. 12. 1994 sklenili posojilno pogodbo za 37.000 DEM z 2,5% mesečnimi obrestmi in rokom vračila do 31. 3. 1995, dne 8. 10. 2001 pa pogodbo o pristopu k dolgu, v kateri sta ugotovili, da toženka na dan 31. 8. 2001 dolguje 198.147,31 DEM v tolarski protivrednosti z novim rokom vrnitve do 23. 10. 2001, ta znesek pa izhaja iz prej omenjene posojilne pogodbe, pri čemer so bile obresti znižane na 1,5% mesečno in upoštevano, da je toženka 15. 6. 1998 plačala 10.000 DEM, namreč ne dajejo podlage za sklepanje o novaciji. Novacija (prenovitev) je pogodba, s katero obveznost preneha, upnik in dolžnik pa se sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, nova obveznost pa ima drugačen predmet ali drugačno pravno podlago (prvi odstavek 348. člena ZOR). Za prenovitev (novacijo) se ne šteje sporazum upnika in dolžnika, s katerim se spreminja ali dodaja določilo o roku, o kraju ali o načinu izpolnitve, poznejši sporazum o obrestih, pogodbeni kazni, zavarovanju izpolnitve ali o kakšnem drugem stranskem določilu, kot tudi sporazum o izdaji nove listine o dolgu (drugi odstavek 348. člena ZOR). V obravnavanem primeru pa gre, kar izhaja iz prve točke pogodbe z dne 8. 10. 2001, ravno za to: osnovno razmerje ostaja posojilna pogodba z dne 30. 12. 1994, stranki sta glavnici le prišteli zapadle pa neplačane obresti, nekoliko znižali obrestno mero, odšteli vrnjeni znesek posojila in določili nov rok izpolnitve. Bistvo pogodbe je torej vendarle v pristopu novih oseb na strani upnika in dolžnika, kar pa ni novacija. Očitek, da je sodišče druge stopnje pogodbo presojalo zgolj po naslovu in ne njeni vsebini, torej ni utemeljen.

11. Utemeljeno pa tožnica trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno presodilo utemeljenost ugovora zastaranja. Pogodba o pristopu k dolgu namreč prestavlja izjavo o pripoznavi dolga (konfirmacijo), saj v njej stranki potrjujeta obstoj dolga, in sicer tako glavnice kot obresti. Ta pripoznava dolga je podana pisno in ker je do tedaj del obresti že zastaral, se v tem delu šteje za odpoved zastaranju (prvi odstavek 366. člena ZOR). Toženka se je torej tedaj odpovedala zastaranju glede (že zastaranih) obresti, glede nadaljnjih obresti pa se šteje, da je bilo tedaj zastaranje pretrgano (387. člen ZOR). Po pretrganju začne zastaranje znova teči, in sicer v primeru dolžnikove pripoznave od pripoznave (prvi in drugi odstavek 392. člena ZOR), torej so obresti zastarale le v času od 9. 10. 2001 (prvi naslednji dan od pripoznave) do 14. 7. 2002 (tri leta pred vložitvijo tožbe).

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je revizija utemeljena le v glede obresti, saj je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialnopravna pravila o zastaranju in pripoznavi dolga. V tem delu ji je zato ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo (prvi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem delu pa revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato v preostalem delu zavrnilo.

13. Tožnica je uspela s sorazmerno majhnim delom revizije, sprememba izpodbijane odločitve glede dela stranskih terjatev pa tudi ne vpliva na njen uspeh v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje, zato Vrhovno sodišče ni posegalo v odločitev sodišč druge in prve stopnje glede stroškov, o revizijskih stroških pa je odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP tako, da krije tožnica svoje stroške tega postopka.

Op. št. (1): In tudi zato, ker je pravna podlaga za takšno postopanje sodišča podana v 105.a členu Zakona o sodiščih.