Jedro

Avtonomija strank je omejena glede pogodbenih obresti, ki presegajo višino, določeno v 399. čl. ZOR. Sodišče utemeljeno ni upoštevalo ugotovitev strank o višini dolga, navedenih v pogodbi o pristopu h dolgu, ki zajema tudi takšne obresti. Priznanje dolga sicer ne predstavlja kršitev kogentnih določb ZOR, kar pa ne velja za priznanje obrestne mere za dano posojilo, ki je v nasprotju s citirano kogentno določbo.

Zastaranje z vložitvijo tožbe oz. izvršilnega predloga ni pretrgano, če je bila tožba oz. druga zahteva pred sodiščem zavrnjena (2. odst. 389. čl. ZOR). Zastaranje je tako pričelo znova teči s pripoznavo dolga v pogodbi o pristopu h dolgu.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za v 1. točki izreka izpodbijane sodbe prisojene obresti od 15.6.1998 do 14.7.2002. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Za odločanje o pritožbi v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki eursko protivrednost zneska 37.000,00 DEM, z obrestmi od 30.12.1994 do 23.10.2001 po obrestni meri, po kateri se je pri katerikoli poslovni banki v Žalcu plačevalo za devizne hranilne vloge v DEM na vpogled, zmanjšanega za dne 15.6.1998 plačanih 10.000,00 DEM na račun do istega dne nateklih obresti in glavnice, nato pa od 24.10.2001 dalje do prenehanja obveznosti s pogodbenimi zamudnimi obrestmi 1,5 % mesečno. Pod 2. točko izreka je tožbeni zahtevek v presežku kot neutemeljenega zavrnilo in pod 3. točko toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.168,27 EUR.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, obe iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je odločilo mimo zahtevka. Tožeča stranka namreč ni postavila zahtevka v DEM, ampak v veljavni valuti, to je v EUR. Sicer pa je pravna podlaga tožbenemu zahtevku pogodba o pristopu k dolgu z dne 8.10.2001 in jo je potrebno presojati v okviru določil 387. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter v okviru 15. in 26. čl. ZOR. Iz citirane pogodbe izhaja, da tožena stranka dolguje tožeči stranki na dan 31.8.2001 znesek 198.147,31 DEM v tolarski protivrednosti, v katerem znesku je upoštevano plačilo 10.000,00 DEM, in je bilo dogovorjeno, da bo dolg poplačan v roku 15 dni po sklenitvi pogodbe, kar je pomenilo zapadlost 23.10.2001. Sodišče ni imelo razloga, da tej listini ne bi dalo značaja veljavne pogodbe. Torej ni imelo osnove, da je svojo odločitev oprlo na posojilno pogodbo z dne 30.12.1994 in izhajalo, da je šlo za posojilno dajatev v tuji valuti. Šlo je za posojilo v domači valuti, le da je bila dajatev izražena v tuji valuti. Uporaba valutne klavzule ni bila prepovedana. Od plačilne zamude dalje pa je tožeča stranka zahtevala zakonske zamudne obresti. Odločitev sodišča prve stopnje nima opore v veljavni zakonodaji in sodni praksi. Ker tožeča stranka ni zahtevala plačila v tuji valuti, ni bilo razloga, da je sodišče odločilo o obrestih tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Tožena stranka tudi ni oporekala, da je podpisala pogodbo v okoliščinah in iz razlogov, zaradi katerih bi jo bilo mogoče šteti kot nezakonito, pač pa je navajala le oderuške obresti. Temu sodišče ni sledilo, kar je pravilno. Samega izreka sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar je tudi bistvena kršitev pravil postopka. Sodišče namreč ni opravilo nobenega izračuna tistega, kar je prisodilo. V obrazložitvi je sodišče vzpostavilo nesorazmerno dajatev. Pri tem pritožba poudarja, da po tožeči stranki napravljeni izračun ne predstavlja nesorazmerne dajatve, pač pa je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo terjatev tožeče stranke popolnoma razvrednotilo. Zmotno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj sodišče ni zaslišalo strank, nedopustno pa je poseglo v pogodbeno avtonomijo strank. Priznanje dolga namreč ne predstavlja kršitve kogentnih določb, zaradi katerih sodišče takšni pogodbi ne bi dalo veljave.

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek glede naloženih obresti. Navaja, da je zahtevek glede zamudnih obresti zastaral, ker z vložitvijo izvršbe 2.7.2002 ni bilo prekinjeno zastaranje obresti. Z navedeno izvršbo je tožnik iztrjeval obresti iz menične zaveze in ne iz posojilne pogodbe. V kolikor pa je slediti izpodbijani sodbi, da je v obeh postopkih odločeno o isti zadevi in isti terjatvi, pa je ugovor pravnomočne razsojenosti utemeljen in bi sodišče moralo tožbo zavreči kot nedovoljeno. Sporna je nadalje višina pogodbenih obresti, saj za njih velja pravilo, da prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. Pri tako visokih mesečnih obrestih so nedvomno dosegle glavnico v času razsodbe.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke: V kolikor pritožba zatrjuje odločitev sodišča prve stopnje mimo tožbenega zahtevka, ker naj bi bilo plačilo prisojeno v DEM, zahtevek pa je v EUR, je pritožba v zmoti. V prvi vrstici izreka sodbe je izrecno zapisano, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati eursko protivrednost zneska v DEM. Torej je plačilo naloženo v EUR, ne v DEM. V kolikor pa pritožba zatrjuje zahtevek za zakonske zamudne obresti od 24.10.2001 dalje, v tem delu tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo in je zato ta del pritožbe neupošteven. Sodišče prve stopnje je namreč za ta čas prisodilo 1,5 % mesečne obresti, kar je v odnosu na zakonske zamudne obresti za tožečo stranko nedvoumno ugodneje.

Ne vzdrži nadalje pritožbena trditev o absolutno bistveni kršitvi določb postopka, ker danega izreka sodbe zaradi neizračuna prisojenega zneska ni možno preizkusiti. Izrek, kot je zaobsežen v izpodbijani sodbi, je vsekakor določljiv, saj je iz tam danih podatkov mogoče z osnovnimi računskimi operacijami natančno izračunati prisojeni znesek. Določljiv sodbeni izrek je tudi izvršljiv.

Pogodbeno posojilno razmerje pravdnih strank, obravnavano v tej pravdi, izhaja iz posojilne pogodbe med njima z dne 30.12.1994 (priloga A3) in predstavlja pogodba o pristopu k dolgu z dne 8.10.2001 (priloga A2) le nadaljevanje tega istega posojilnega razmerja, v zvezi s katerim sta v 1. točki pogodbe o pristopu k dolgu med drugim pravdni stranki ugotovili višino dolga po izračunu iz posojilne pogodbe z dne 30.12.1994, ob upoštevanju pozneje plačanega in ob določitvi novega roka zapadlosti dolga 15-ih dni po podpisu pogodbe o pristopu k dolgu, to je 23.10.2001. Torej je sodišče prve stopnje utemeljeno kot osnovno pogodbeno razmerje med strankama upoštevalo posojilno pogodbo iz priloge A3, po kateri je bilo posojilno razmerje nedvoumno v DEM in pogodbene dogovorjene obresti 2,5 % mesečno. Ker je bila določba 399. čl. takrat veljavnega ZOR kogentne narave, torej je bila avtonomija strank glede višine obresti, ki presegajo v citiranem določilu najvišje dovoljene obresti, omejena, sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni upoštevalo ugotovitve strank o višini dolga iz 1. točke pogodbe o pristopu k dolgu, ampak je skladno določbi 4. odst. 399. čl. ZOR za posojilo po posojilni pogodbi z dne 30.12.1994 priznalo takrat zakonske dopustne obresti.

Zgoraj je pritožbeno sodišče hkrati že pojasnilo tudi pravico in dolžnost sodišča, da poseže v avtonomijo strank. Pri tem naj le še doda, da priznanje dolga res ne predstavlja kršitev kogentnih določb ZOR, kar pa ne velja za priznanje višine obrestne mere za dano posojilo, ker je ta obrestna mera v zgornji višini omejena s kogentno določbo.

Sodišče prve stopnje se je nepotrebno ukvarjalo z izračunom nesorazmernosti dajatev, ker to na odločitev o tožbenem zahtevku ni imelo vpliva. Zato se o tem nepotrebno opredeljuje tudi pritožba in je zato v tem delu neupoštevna. Če je toženki dano posojilo po mnenju tožnice z po sodišču prve stopnje dosojenim izračunom razvrednoteno, temu ni pomoči, ker je bilo obrestovanje posojil med posamezniki urejeno, kot je že bilo pojasnjeno, s kogentnimi zakonskimi določbami, katerim so sodišča morala slediti.

K pritožbi tožene stranke: Da v obravnavani pravdi ne gre za res iudicato, je pravilno pojasnilo v razlogih izpodbijane sodbe že sodišče prve stopnje (glej 2. odst. na 3. strani) in v odgovor pritožbi pritožbeno sodišče nima ničesar dodajati.

Trenutek, da višina obresti doseže višino glavnice, ni datum sodbe sodišča prve stopnje (5.9.2008), kot zmotno meni pritožba, ampak je to 22.5.2007, ko je določba 376. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki je omejevala tek zamudnih obresti, prenehala veljati. Pa tudi sicer je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni omejilo teka obresti, protispisna, ker so te omejene z besedilom v 1. točki izreka izpodbijane sodbe "do prenehanja obveznosti".

Je pa delno utemeljena pritožba glede zastaranja obresti in da do pretrganja zastaranja ni prišlo z vložitvijo izvršilnega predloga dne 2.7.2002. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo določbo 2. odst. 389. čl. ZOR, po kateri zastaranje z vložitvijo tožbe (enako izvršilnega predloga) ni pretrgano, če je bila tožba ali druga zahteva pred sodiščem zavrnjena. Nesporno je, da je bil zahtevek tožeče stranke pri Okrožnem sodišču v Kranju pod opr. št. P 614/2003 pravnomočno zavrnjen. Torej je bilo zastaranje dolga iz naslova obresti nazadnje pretrgano oziroma je pričelo teči znova s pripoznavo dolga v pogodbi o pristopu z dne 8.10.2001 (priloga A2) oziroma z zapadlostjo terjatve iz te pogodbe dne 23.10.2001. Za obresti velja triletni zastaralni rok (1. odst. 372. čl. ZOR). Ob vložitvi tožbe dne 15.7.2005 je ta triletni rok potekel, kar pomeni, da je dolg iz naslova obresti zastaral, razen za obresti, obračunane za zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe v tej pravdi dalje, to je od 15.7.2002, in seveda za obresti natekle do 15.6.1998, ker so bile te poplačane iz 10.000 takrat plačanih DEM.

Sklepno:

Pritožbeno sodišče je zato, ker ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tudi po sodišču prve stopnje prisojene obresti od 15.6.1998 do 14.7.2002 kot neutemeljene zavrnilo (4. točka 358. čl. ZPP), medtem ko je pritožbo tožene stranke v preostalem, neutemeljenem delu in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). V odločitev o stroških postopka pritožbeno sodišče ni posegalo, ker je tožena stranka s pritožbo uspela v manjšem delu, le glede dela stranske terjatve, kar ni bistveno vplivalo na spremembo uspeha strank v pravdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. čl. ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko je tožena stranka uspela z njenim sorazmerno majhnim delom.