Jedro

Določbo tretjega odstavka 33. člena ZAzil je treba razlagati tako, da mora pristojni organ pridobiti izvedensko mnenje, če se to izkaže za potrebno. Prvostopno sodišče se je do pooblaščenčevega predloga o postavitvi izvedenca opredelilo in pri tem navedlo razloge, zakaj postavitev izvedenca ni bila potrebna, zato očitana kršitev določb postopka upravnega spora ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) v zvezi z določilom 2. stavka v 3. odstavku 34. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2) delno ugodilo tožbi tožnikov tako, da se 2. točka izreka odločbe tožene stranke z dne 30.3.2007 odpravi in se v tem delu zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem rednem azilnem postopku zavrnila prošnje tožnikov za azil, ker ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil, niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Obenem je na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil tožena stranka odločila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Ugotovila je, da so tožniki zaprosili za azil po osmih letih bivanja v Republiki Sloveniji zato, da bi si uredili bivanje in zdravstveno zavarovanje, kar pa ni razlog, zaradi katerega bi bili upravičeni do priznanja azila v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je v presoji zakonitosti odločbe tožene stranke izhajalo iz tega, kar je v več svojih sodbah, pa tudi vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 313/2006 z dne 15.3.2006, naložilo toženi stranki, kaj mora opraviti v ponovnem postopku. Ob upoštevanju pravnomočno razsojenih zadev ugotavlja, da se je tožena stranka držala navodil sodišč glede tega, da izvede redni postopek in da vse vloge tožnikov obravnava skupaj. Tožena stranka se je držala tudi navodila sodišč, da ugotovi, ali so podani pogoji za subsidiarno zaščito. Glede tega inštituta je zavzela stališče in ga obrazložila v izpodbijani odločbi, obravnavala pa je tudi ugovor glede zdravstvenega stanja S.M. in njenih mladoletnih otrok, četudi samo s procesnega vidika. V nadaljevanju se sodišče prve stopnje sklicuje na več sodb ESČP glede obravnave zdravstvenega stanja prosilcev za azil. Ni namreč na kakršenkoli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po ZAzil, saj mora nehumano ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti, da pride v okvir določila 3. člena MKVČP, 18. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Zdravstvene težave, ki jih zatrjuje S.M., očitno ne dosegajo praga, ki ga je v zvezi z določilom 3. člena MKVČP postavilo ESČP in enako velja tudi za težave z bronhitisom za D.R. in težave zaradi padca Z.R., kot sta jih opisala zakonita zastopnika obeh otrok. ZAzil sicer v določilu 3. odstavka 1. člena ZAzil in v 8. alineji 1. odstavka 2. člena ZAzil ne omenja 3. člena MKVČP, vendar je resna škoda iz 3. odstavka 1. člena MKVČP v določilu 8. alineje 1. odstavka 2 . člena ZAzil, točka b) opredeljena z besedilom in pravnimi pojmi, ki ustrezajo določilu 3. člena MKVČP. Zato sodišče lahko za merilo standarda "nehumano ravnanje" uporabi sodno prakso ESČP. Ker gre v tem upravnem sporu za tožnike, med katerimi so tudi trije mladoletni otroci, je treba upoštevati tudi določilo 1. odstavka 3. člena MKOP, ki pravi, da pri vseh dejavnosti v zvezi z otroki, bodisi, da jih vodijo državne, bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, naj bodo otrokove koristi glavno vodilo. Vendar v tej zadevi niso izkazane okoliščine, ki bi bile primerljive z dejanskimi okoliščinami iz primerov sodb ESČP (Salkić in drugi proti Švedski, Hukić proti Švedski, Rrustemaj in ostali proti Švedski). Bolezenska stanja mladoletnega D., tako kot sta jih opisala njegova starša in tako kot izhaja iz zdravniških potrdil, priloženih v spis, ni mogoče ločiti od običajnih otroških bolezni, oziroma tožniki tega niso uspeli dokazati. Poškodba zaradi padca mladoletne Z. sicer ni običajna, vendar pa opisani znaki posledic tega padca očitno ne kažejo na posebno zdravstveno stanje, ki bi bilo vsaj malo primerljivo z okoliščinami iz citiranih sodb ESČP. Sklicevanje tožnikov na ostale določbe MKOP je pavšalno in neutemeljeno. Tožniki ne uveljavljajo, da mladoletnim otrokom ni bila zagotovljena zaščita v skladu z MKOP v Sloveniji, MKOP pa ne daje pravne podlage za zahtevek, da otrok ni dopustno premestiti iz Slovenije v drugo državo, kjer naj bi bila raven zdravstvenega varstva nižja kot v Sloveniji. Glede na 1. odstavek 24. člena MKOP bi bilo možno uporabiti MKOP, če bi tožniki izkazali v zadostni meri prizadeto zdravstveno stanje in nujnost procesa zdravljena v Sloveniji glede na dejanske možnosti zdravljenja v izvorni državi, kar pa tožniki niso izkazali in niso utemeljeno ugovarjali oziroma predložili nasprotnih dokazov, kot jih je uporabila tožena stranka, ki se je oprla na ugotovitve EKČP v zadevi Hukić proti Švedski. Zgolj dejstvo, da bi bili tožniki s premestitvijo iz Slovenije v izvorno državo deležni slabše zdravstvene oskrbe, kot jo imajo v Sloveniji, pa tako po že citirani praksi ESČP, kot tudi po določilu točke b. 8. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil ne more biti samo po sebi podlaga za ugotovitev kršitve 3. člena MKVČP. Tožena stranka je tudi utemeljeno zavrnila predlog tožnikov za postavitev izvedencev, ki bi ocenjevali sposobnost S.M., da sodelu je v postopku in zdravstveno stanje otrok. Tožniki v upravnem postopku in v upravnem sporu z nobenim dokazom niso v zadostni meri izkazali, da bi bilo zaradi posebnih zdravstvenih stanj dveh tožnikov potrebno postaviti izvedence medicinske stroke. Zdravniška potrdila, ki so jih stranke predložile v upravnem postopku izkazujejo le obiskovanje zdravnikov in zdravljenje otrok zaradi bolezni, ki so pri otrocih po splošno znanih dejstvih dokaj pogosta, poškodba v zgodnji mladosti Z.R. pa po navedbah tožnice, kako se posledice te poškodbe odražajo na otroku, in da otrok obiskuje šolo po običajnem programu, tudi ne vzpostavljajo zadostnega dvoma, ali gre za tako posebno zdravstveno stanje, da bi upravni organ ali sodišče morala postaviti izvedenca, da bi ugotavljal, kako bo premestitev tožnice v BiH vplivala na njeno zdravstveno stanje, da bi sodišče ta dejstva lahko presojalo z vidika subsidiarne zaščite. Ker tožniki takšnega zdravniškega spričevala, ki bi vzpostavljal navedeni dvom, niso predložili v upravnem postopku ali v upravnem sporu, postavitev izvedenca ni bila potrebna. Tudi navedbe S.M., da ima psihične težave, da se mora zdraviti pri zdravilcu, za izvedbo takšnega dokaznega sredstva niso dovolj. V nadaljevanju se sodišče prve stopnje sklicuje na določilo 8. člena MKVČP, ki je relevantno in odločujoče zato, da je tožbi delno ugodilo, in sicer je to določilo relevantno v tistem delu, ki varuje varstvo zasebnosti tožnikov glede na dejanske okoliščine primera, ki nimajo povezave z zdravstvenim stanjem tožnikov. Akt odstranitve prosilca za azil iz države lahko pomeni poseg v pravico zasebnosti pod pogojem, da je na podlagi specifičnih dejanskih okoliščin primera možno prosilcem za azil priznati, da so si v Sloveniji ustvarili zasebnost v smislu "doma in zaznavne socialne integracije v slovensko družbo", četudi v Sloveniji ne bivajo na drugi pravni podlagi, kot na podlagi dejstva, da so prosilci za azil. Tožena stranka tega ni upoštevala, čeprav je upravno sodišče v sodbi, št. U 2580/2005 z dne 20.1.2006, toženi stranki to naložilo. Zato je v tem delu tožba utemeljena. V tem primeru je država očitno tolerirala status tožnikov v Sloveniji, saj je vodila v zvezi z njimi postopke za priznanje državljanstva, začasnega bivališča, stalnega bivališča, iz spisa pa ne izhaja, da bi država tožnikom teh upravnih postopkov kdajkoli izrekla ukrep odstranitve iz države zaradi nezakonitega bivanja. Prvostopno sodišče je zato presodilo, da tožniki upravičeno varujejo v tem postopku pravico do zasebnosti v smislu 8. člena MKVČP in 35. člena Ustave. Če je država bivanje tožnikov tolerirala več let, ko so trajali postopki za izdajo raznih upravnih dovoljenj, in če je azilni postopek brez krivde tožnikov trajal od 23.12.2004, pri čemer so tožniki glede na dosedanje sodbe v tej zadevi imeli utemeljena pričakovanja za morebitno dodelitev subsidiarne zaščite, v tem obdobju pa so si ustvarili v Sloveniji dom v smislu varstva njihovih zasebnosti, potem je ukrep, da morajo nemudoma zapustiti Slovenijo, nesorazmeren oziroma ni nujen in je zato v nasprotju z določilom 8. člena MKVČP in 35. člena Ustave v zvezi z določilom drugega stavka 3. odstavka 34. člena ZAzil. Po oceni prvostopnega sodišča je minimalen rok, ki ga tožena stranka v ponovnem postopku lahko tožnikom postavi za zapustitev države 8 mesecev po pravnomočnosti zavrnilne odločbe.

Tožniki se zoper zavrnilni del sodbe pritožujejo, in sicer v delu, s katerim je sodišče prve stopnje potrdilo zavrnitev priznanja azila, kot je odločila tožena stranka v 1. točki izreka odločbe. V pritožbi navajajo, da so bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu iz razloga po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, določbe 2. odstavka 75. v zvezi z 51. členom ZUS-1, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, jih zaslišalo in izvedlo dokazov s postavitvijo izvedencev medicinske stroke za področja psihiatrije, nevrologije in druge predlagane dokaze, zaradi česar je bilo na njihovo škodo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Bistveno so bile tudi kršene določbe postopka v upravnem sporu iz razloga po 11. točki 339. člena ZPP, ker sta se že v upravnem postopku udeleževali postopka druga tožnica S.M. in tretja tožnica Z.R., ki sta zaradi narave njune bolezni pravdno nesposobni stranki. Prvostopno sodišče je nekritično sledilo ugotovitvam tožene stranke glede zdravstvenega stanja, ki je relevantno za predmetni upravni spor in posledično tudi zdravstvenih razlogov v primeru vrnitve tožnikov v izvorno državo, zaradi česar je bila s tem kršena tudi pravica iz 21. člena Ustave RS, ki se nanaša na varstvo človekove osebnosti in dostojanstva. Ker je zaradi navedenih kršitev izpodbijana sodba nezakonita in preuranjena, predlagajo: da vrhovno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da sodbo razveljavi in hkrati odpravi tudi odločbo tožene stranke in zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa, da samo opravi glavno obravnavo ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje in tožnikom prizna azil oziroma subsidiarno zaščito iz razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz spisov je razvidno, da je tožena stranka v tej zadevi odločala že četrtič. Izpodbijana odločba tožene stranke je bila torej izdana v ponovljenem postopku, pri čemer je tožena stranka sledila napotkom in stališčem upravnega in vrhovnega sodišča iz predhodnih pravnomočnih sodb v tej zadevi. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje tudi po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso podani pogoji za subsidiarno zaščito po določbah 3. odstavka 1. člena ZAzil. Subsidiarno zaščito Republika Slovenija daje tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v izvorno državo oziroma državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo (3. odstavek 1. člena ZAzil). Po 8. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil resna škoda zajema a) smrtno kazen ali usmrtitev; b) mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali c) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Prvostopno sodišče je tožnikom v izpodbijani sodbi obširno pojasnilo, in se sklicevalo na več sodb ESČP o tem, kdaj bi lahko bilo morebitno slabo zdravstveno stanje prosilca za azil podlaga za podelitev subsidiarne zaščite. V tej zadevi pa ne gre za tak primer, in je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da mora nehumano ravnanje (točka b 8. alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil) dosegati določeno stopnjo intenzivnosti, da ga je možno presojati v okviru določila 3. člena MKVČP, 18. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Ker gre pri tožeči stranki za družino, v kateri so trije mladoletni otroci, je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, da je obravnavani primer presojalo tudi v skladu z določilom 1. odstavka 3. člena MKOP, ter ugotovilo, da glede na predložena zdravniška potrdila in izjave samih staršev, zdravstveno stanje dveh mladoletnih tožnikov ni prizadeto v taki meri, da bi bilo nujno zdravljenje v Sloveniji.

Po presoji vrhovnega sodišča prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu s tem, ko ni ugodilo zahtevi pooblaščenca tožnikov in ni postavilo izvedencev medicinske stroke, za tožnico S.M. pa tudi izvedenca psihiatra. Pri tem se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba določbo 3. odstavka 33. člena ZAzil razlagati tako, da mora pristojni organ pridobiti izvedensko mnenje na zahtevo tožnika oziroma njegovega pooblaščenca, če se to izkaže za potrebno. Te potrebe pa tožniki v obravnavanem primeru z nobenim dokazom niso v zadostni meri izkazali. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe se je prvostopno sodišče do pooblaščenčevega predloga o postavitvi izvedenca medicinske stroke opredelilo in pri tem navedlo razloge, zakaj postavitev izvedenca ni bila potrebna. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor pooblaščenca tožnikov, da zaradi neizvedenega dokaza z izvedencem psihiatrom obstaja dvom glede duševnega zdravja S.M. in s tem njene procesne sposobnosti. Enako kot sodišče prve stopnje tudi vrhovno sodišče meni, da pooblaščenec ni navedel takih okoliščin in predložil relevantnih dokazov, ki bi upravičevali dvom v procesno sposobnost navedene tožnice.

Z odločitvijo na seji sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZUS-1, saj je to ravnanje prepričljivo obrazložilo. Vrhovno sodišče se strinja s temi razlogi in meni, da odločitev na seji ni vplivala na pravilnost in zakonito odločitev, saj dokazna predloga z zaslišanjem strank in izvedencev, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Kot že navedeno, pooblaščenec tožnikov v predlogu za zaslišanje ni navedel nobenega konkretnega dejstva, ki bi ga bilo treba ugotavljati izven okvira dejstev, ki so bila ugotovljena že v upravnem postopku, v katerem pa sta bila prvi tožnik in druga tožnica zaslišana.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniki s pritožbo v upravnem sporu niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.