Jedro

Tožeči stranki odločba Centra za socialno delo glede plačila za program vrtca ni bila vročena. Iz okoliščin primera tudi ni mogoče ugotoviti, da je tožeča stranka za to odločbo in njeno vsebino zvedela, ko je bila ta vnesena v distribucijski modul. Dejstvo, da imajo vsi, ki morajo izvrševati odločbe, možnost vpogleda v modul, ne daje podlage za zaključek, da se je tožeča stranka z odločbo z dne 2. 9. 2014 seznanila, ko je bila vnesena v distribucijski modul (dne 2. 9. 2014). Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je odpravilo izpodbijane odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo Centru za socialno delo v ponovno upravno odločanje, saj je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka skladno s četrtim odstavkom 261. člena ZUP v roku enega meseca, torej pravočasno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 214,13 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 28. 9. 2015 in sklep Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 11. 2014 in zadevo vrnilo Centru za socialno delo A. v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka sodbe) in sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 801,32 EUR v roku 15 dni, po izteku navedenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Štelo je, da je tožeča stranka znotraj subjektivnega roka podala predlog za obnovo postopka. Za začetek štetja subjektivnega roka je potrebno vzeti dan oziroma je odločilen dan, ko se je tožnik seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana (da obstaja), kar pomeni, da bi ga toženec moral seznaniti z izdajo odločbe z dne 2. 9. 2014. 2. Pritožuje se tožena stranka. Meni, da je odločitev sodišča napačna. Bistveno je vprašanje, ali je tožeča stranka pravočasno podala predlog za obnovo. Pri tem sodišče ni upoštevalo ZUPJS, ki v tretjem odstavku 50. člena določa, da lahko izplačevalci javnih sredstev v centralno zbirko podatkov vpogledajo v podatek o številki odločbe in višini prejemkov iz 5. člena zakona oziroma subvencij plačil iz 6. člena zakona. Prav s tem namenom je bila sprejeta in uveljavljena ureditev z uporabo distribucijskega modula. V distribucijski modul lahko vpogledajo vsi, ki morajo izvrševati odločbe. Gre za način izvoza podatkov. Vnos odločb, ki se nanašajo na znižano plačilo vrtca je avtomatski na podlagi potrditve vloge s strani strokovnega delavca, ki skrbi za ažurnost vnosa odločb. Novo izdane odločbe so v modulu vedno navedene zgoraj in so upravičencem na voljo, vendar se mora za nove vnose program, četudi odprt, vedno osveževati. Modul nima možnosti obveščanja tistih, ki lahko vpogledajo v odločbo, da je v sistem vnesena nova odločba. Vsak naslovnik vidi zgolj tiste odločbe, ki se nanašajo nanj. Ta program deluje podobno kot elektronska pošta, vendar ne javlja novih vnosov in ne označuje nepregledanih vnosov drugače kot že pregledane. Tožeča stranka je bila seznanjena z izdajo izpodbijane odločbe. Ali tožeča stranka podatke v distribucijskem modulu redno in vsakodnevno preverja, toženca ne ve in zato tudi ne more odgovarjati. Takšen način posredovanja podatkov je določen v ZUPJS, ki je specialnejši od Zakona o splošnem upravnem postopku. Po mnenju toženke bi morala tožeča stranka dnevno preverjati distribucijski modul oziroma nove vnose, saj se dnevno zadeve vpisujejo. Toženka šteje, da je bila tožeča stranka z odločbo seznanjena takrat, ko je bila odločba vnesena v modul in jo je tožeča stranka videla.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da se ne strinja z navedbami in razlogovanji pritožnice, niti s predlogom, kako pritožbo rešiti. Tožeča stranka je zatrjevala tekom postopka dve kršitvi in sicer prva je bila, da ni bila s strani Centra za socialno delo obveščena o vodenju postopka in povabljena k opredelitvi (izjasnitvi), zaradi česar je bila oškodovana za pravico biti stranka v postopku, druga kršitev pa je, da drugostopenjski organ ni vodil ugotovitvenega postopka, čeprav je sam ugotavljal pravno odločilna dejstva. Če bi tožena stranka spoštovala ZUP in na drugi stopnji tožeči stranki dala možnost izjave, potem bi lahko že takrat presodila, da je njeno stališče o prepoznem predlogu za obnovo zmotno, tako z dejanskega kot tudi s procesnega vidika. Pritožnica v pritožbi izhaja iz napačne razlage in uporabe materialnega (ZUPJS) in procesnega (ZUP) prava ter vztraja pri očitno napačnih razlagah in razumevanju zakonov, pri tem pa ne navede nobenih novih pravnih argumentov. ZUPJS v 37. členu določa, da lahko lokalna skupnost (občina) poda mnenje, če gre za upravičenje, ki se financira iz njenega proračuna. To mnenje poda potem, ko jo pristojni center za socialno delo obvesti o postopku. Center za socialno delo mora torej občino obvestiti, da vodi postopek, slednja pa se potem lahko odloči, ali bo mnenje posredovala in s tem pridobila status stranke v postopku ali ne. V danem postopku center za socialno delo tožeče stranke ni obvestil o vodenju postopka, zato tožeča stranka svojih upravičenj ni mogla uveljaviti. Dejstva, da center za socialno delo ni obvestil občine, pritožnica ne prereka. Ob tem neprerekanem dejstvu, je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil kršen tako zakon (ZUPJS), kot tudi Ustava (22. člen), saj tožeči stranki ni bilo omogočeno enako varstvo pravic. Noben zakon ne predpisuje posebne obvestilne dolžnosti v primeru izdaje odločbe, niti ne določa obveznosti pogledovanja oziroma ne določa kakršnegakoli pravnega učinka vpisa v distribucijski modul. Zakon tudi ne določa začetka kakršnegakoli roka z dnem vpisa odločbe v distribucijski modul. ZUPJS ne določa posebnega načina vročanja odločb preko distribucijskega modula. Ne določa, da se vpis odločbe v distribucijski modul šteje, da so stranke seznanjene z odločbo in ne določa pravnih posledic vpisa v distribucijski modul. Zato ni zakonske podlage za pritožbeno razlogovanje, da je bila tožeča stranka dolžna vpogledati v distribucijski modul oziroma, da so z dnem vpisa odločbe začeli teči zakonski roki za sprožitev obnove oziroma drugi roki, ki se vežejo na odločbo. Z dejstvom izdaje odločbe se je tožeča stranka seznanila v trenutku, ko je prejela račun vrtca, ki se je skliceval nanjo. Napačno je stališče pritožnice, da je tožeča stranka dolžna dnevno preverjati stanje v distribucijskem modulu. ZUPJS nima določbe, ki bi predpisovala navedene obveznosti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 9. 2015, s katero se je zavrnila pritožba, ki jo je podala Občina A. zoper sklep Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 11. 2014. S slednjim se je zavrgel predlog za obnovo postopka z obrazložitvijo, da pristojna lokalna skupnost v postopku odločanja o pravicah iz javnih sredstvih po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) ni stranka v postopku, je le financer določenih pravic iz javnih sredstev. Z dokončno odločbo z dne 28. 9. 2015 pa je tožena stranka pritožbo tožeče stranke zavrnila in kot razlog za pravilnost takšne odločitve navedla, da je bil predlog za obnovo postopka, vložen po preteku subjektivnega roka.

7. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka v subjektivnem roku.

8. Iz listinske dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Center za socialno delo A. izdal odločbo št. ... dne 2. 9. 2014 in z njo vlagatelju B.B. za obdobje od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2015 za otroka C.C. določil plačilo za program vrtca v višini 43 % cene programa in odločil, da razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen, krije Občina A. (tožnik). Iz odločbe je razvidno, da je bila vročena le vlagatelju vloge B.B. z dostavo v hišni predalčnik. Dne 11. 11. 2014 je tožnik pri tožencu podal predlog za obnovo postopka v zadevi znižanja plačila vrtca za leto 2014 za otroka C.C. na podlagi odločbe št. ... z dne 2. 9. 2014. Iz predloga je razvidno, da je tožnik s strani Osnovne šole D. (vrtca) dne 13. 10. 2014 prejel račun za plačilo razlike med ceno programa in plačilom staršev za mesec september 2014 za otroka C.C., rojenega 15. 3. 2012. Obračun je bil pripravljen na podlagi odločbe z dne 2. 9. 2014, ki velja od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2015 in za plačilo zavezuje tožnika. Navedena odločba tožniku kljub temu, da je plačnik storitev, ni bila vročena in je številka odločbe razvidna zgolj iz Distribucijskega modula.

9. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), kjer je v členih od 260 - 272 urejena obnova postopka, kot izredno pravno sredstvo. Obnovitveni razlog iz 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP je podan, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Glede na 5. točko prvega odstavka 263. člena ZUP stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu in sicer v primeru iz 9. točke citiranega člena od dneva, ki ji je bila odločba vročena.

10. V konkretnem primeru tožeči stranki odločba Centra za socialno delo A. ni bila vročena. Iz okoliščin primera pa tudi ni mogoče ugotoviti, da tožeča stranka za citirano odločbo in njeno vsebino zvedela, ko je bila ta vnesena v distribucijski modul. Samo dejstvo, da imajo vsi, ki morajo izvrševati odločbe, možnost vpogleda v modul, ne daje zadostne podlage za zaključek, da se je tožeča stranka z odločbo z dne 2. 9. 2014 tudi seznanila, ko je bila vnesena v distribucijski modul (dne 2. 9. 2014).

11. Pravilno poudarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da noben zakon ne predpisuje posebne obvestilne dolžnosti v primeru izdaje odločbe, niti ne določa obveznosti vpogledovanja oziroma ne določa kakršnegakoli pravnega učinka vpisa v distribucijski modul. Zakon ne določa začetka kakršnegakoli roka z dnem vpisa odločbe v distribucijski modul in ne določa posebnega načina vročanja odločb preko distribucijskega modula, niti ne kdaj so stranke z vpisom odločbe v distribucijski modul seznanjene, niti ne določa pravnih posledic vpisa v distribucijski modul. Tako tudi ni nobene zakonske podlage za pritožbeno razlogovanje, da je bila tožeča stranka dolžna vpogledati v distribucijski modul oziroma, da so z dnem vpisa odločbe začeli teči zakonski roki za sprožitev obnove oziroma drugi roki, ki se vežejo na odločbo. V zvezi s tem sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno razloguje, da pravne podlage, ki bi določala, da je za začetek štetja subjektivnega roka odločilen datum, ko je bila odločba potrjena v distribucijskem delu ISCSD2, ni.

12. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje zadeve in v posledici tega tudi pravilno odločilo, ko je odpravilo izpodbijane odločbe tožene stranke in zadevo vrača Centru za socialno delo A. v ponovno upravno odločanje, saj je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka skladno s četrtim odstavkom 261. člena ZUP v roku enega meseca, torej pravočasno.

13. Ker je sodišče prve stopnje glede na vse obrazloženo utemeljeno kot nezakonita in nepravilno izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo na podlagi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1), vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Hkrati je v skladu z določbo 154. člena ZPP odločilo, da tožena stranka tožeči stranki povrne stroške odgovora na pritožbo. Stroški odgovora na pritožbo so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in veljavno sodno prakso. Pri tem je kot potrebne stroške pritožbeno sodišče štelo nagrado za odgovor na pritožbo po 4. točki tar. št. 15 OT v znesku 172,13 EUR, materialne stroške po 11. členu OT v višini 3,40 EUR, oboje povečano za 22 % DDV.